Tiskane izdaje
Po odločitvi arbitrarnega sodišča iz Haaga, o čemer smo poročali danes dopoldan, sta sledili dve uri strašljive negotovosti in začetne diplomatske zmede, v katerih se ni vedelo natančno, kdo pije kdo plača.
Po hudem preobratu je zadišalo danes ob 11. uri, ko je iz Haaga s hitro pošto vendarle prispela uradna diplomatska pošiljka in uraden dokument. In če prav razumemo, lahko že nekaj minut po enajstih govorimo o novi Delovi ekskluzivni novici v isti zgodbi na isti dan. Kot poroča naš novinar Zoran Potič, ki v svojem info-laboratoriju prestrega strogo zaupne šifrirane informacije predsedniških in ministrskih kabinetov (najlažje Erjavčevega), je uradna razsodba arbitraže za razmejitev med Slovenijo in Hrvaško povsem nasprotna od tiste iz neuradnega sporočila, ki ga je nekdo ponoči očitno zlonamerno podtaknil slovenski politiki preko lobista Janeza Kozlostrela.
Arbitri naj bi po tem, uradnem dokumentu, določili, da je Piranski zaliv v resnici slovenski. In to v celoti, ne le do savudrijske obale, temveč vse do Kaštela. V Slovenijo zdaj sodi po tej odločbi igralnica Mulino, ki je last znanega slovenskega domoljuba Urbana Cerarja, da o hiši Joška Jorasa ne govorimo.
Slovenski je tudi Crveni vrh na Savudriji, saj je tam 95 odstotkov vikendov slovenskih. Slovenski je hotel Kempinski na Savudriji z golf igriščem vred, kar je logično, saj so Kempinski verigo pred leti potegnili iz Portoroža do Savudrije. Sloveniji po tej novici pripada ozemlje vse do svetilnika na Savudriji, s katerim so še v začetku šestdesetih let upravljali luški kapitani iz Pirana.
Morečo tišino na Erjavčevem ministrstvu so po daljšem premoru in lovljenju sape, presekali pokajoči rafali, saj je strežno osebje odprlo vseh 350 šampanjcev hkrati. Domoljubna vojska, ki je medtem že prišla do Jorasove hiše, je sklenila nadaljevati človekoljubno misijo s humanitarnim poslanstvom: Najprej organizirati ognjemet. Istrski kmet, ki je prignal svojo kozo po gmajni in ugledal 15 slovenskih Hervardov na poti proti hotelu Kempinski, je rekel: »Konačno su došli naši!« in jim izročil šopek šparog.
Po poročanju POP TV je Joško Joras je po rdeče-črnem telefonu poklical Petra Bossmana in zahteval, da tokrat na njegovem najetem zemljišču iz slovenskega sklada kmetijskih zemljišč, v obori za konje pripravi vsaj dvakrat večje slavje od tistega, ki so ga pred tremi leti, ob vstopu Hrvaške v EU na Cerarjevem (Urbanovem, da ne bo pomote) dvorišču. Gospodinje iz Sečovelj in Sv. Petra že pečejo potice in kranjske klobase z zeljem. To bo veselica, kakršne v piranski občini niso doživeli vse od postavitve Tartinijevega spomenika, 2. avgusta 1896. Logično, saj se bo občina vrnila na svoje stare meje in Bossmanu zdaj ne bo treba več prepričevati ministra Dejana Židana o nujnosti golfa.
Dejan Vodovnik z morja poroča, da hrvaške vojske še zmeraj ni videti ne na morju ne na kopnem. Piranski ribič Novogradec (še en dokaz, kako sta Piran in Novigrad povezani mesti) pa nam je sporočil, da je z morja navkljub bonaci in jasnemu vremenu nenavadno izginilo šest piranskih ribiških čolnov.
Samo pol ure kasneje je župan Bossman na facebooku objavil diplomatsko noto, ki so jo poslali tudi njemu v vednost: »Sporočilo št 2: Hrvaška niti te razsodbe ne priznava. Za nas je zadeva 'prošlost' že od julija 2015.« Neuradno pa se je razvedelo, da so Hrvati zahtevali takojšnjo razrešitev Boža Dimnika s funkcije Društva Hrvaško-slovenskega prijateljstva, saj je arbitraža predvidela koridor, nekakšen dimnik med slovenskim in mednarodnim morjem, torej zahtevan neposreden stik. Toda zamisel za takšno rešitev naj bi arbitri dobili šele potem, ko so se neformalno srečali z Božom Dimnikom in jim je prevajalec raztolmačil, da priimek Dimnik izhaja iz besede kamin.
Veselje se je z morja kmalu preselilo po vsej deželi Kranjski. Kletarji so končno svoje najstarejše neprodane (arhivske) zaloge. Iz Kopra je prišlo sporočilo, da rade volje odstopijo Buzetu še kak Cimosov obrat. Minister Židan je že telefoniral Kraševcem in jih zaprosil za milost do Hrvaške. To bi lahko izkazali, če bi na kak način vendarle pristali, da bi južni sosedje čisto na majhno (z milimetrskimi črkami) smeli tolažilno pisati besedico teran na svoje steklenice s črnim vinom. Iz NLB je prišlo sporočilo, da bodo sosedom dvakrat hitreje vrnili stare devizne vloge. Krška nuklearka pa bo mesec dni brezplačno dostavljala elektriko vsem prizadetim Zagrebčanom.
Toda. V nobeni komediji ni dvojke brez trojke. Ob 13.13 uri je iz Haaga prišla še ena diplomatska depeša. V njej razlagajo, da je dokument, ki so ga poslali dopoldan, velika pomota. Če se zamenjava kuvert lahko pripeti v Hollywoodu, se pač lahko tudi v Haagu. (Takšne se pač godijo mestom na H!) Z dopoldansko depešo je v Slovenijo napačno prispela ena od delovnih verzij arbitražne sodbe, o kateri so razpravljali sodniki, ko so preučevali možne posledice in učinke na izjemno občutljivo psihozo naroda v takih ključnih trenutkih.
Potem pa so v administraciji haaškega sodišča takšno povsem delovno in študijsko gradivo, namenjeno specifični delavnici ob preučevanju psihične destrukcije zakompleksanega naroda, po nerazložljivi pomoti zapakiral v napačno kuverto. Pravo sodbo so napisali, ampak so jo na pobudo znanega istrskega pesnika, publicista in občasno komediografa Milana Rakovca deponirali v trezor bruseljske banke, kjer jo bodo zamrznili za tri leta z možnostjo podaljšanja še za nadaljnja tri leta. Zato, da si oba naroda psihološko opomoreta. Medtem bodo v okviru evropskega programa Interreg razpisali natečaj za najprimernejšo psihoterapevtsko metodo okrevanja tako in drugače načetega kolektivnega duha v post arbitražnem travmatskem obdobju. Če državi ne bosta soglašali, bo o slednjem treba razpisati referendum, interpretacijo pa prepustiti ustavnim sodnikom.
Pa še to: Karl Erjavec je z vsebino zadnje depeše že seznanjen, vendar je na naše vprašanje, zakaj tega ne sporoči medijem, odgovoril: »Poglejte, kako veselo je danes v naši veliki državi. V nobenem primeru se ne spodobi, da bi jim zunanji minister pokvaril veselje.
In: za posredovanje vsake novice je zmeraj pravi čas. Na primer 1. maja.« (2025. Morda.)
