»Dve leti nisem mogla izgovoriti besede samomor«

Ko izgubiš: Pogovor z avtorico knjige o prebolevanju samomora v družini – Skrivnosti, ki bolijo, je treba odkriti

Objavljeno
30. november 2018 09.00
Posodobljeno
30. november 2018 10.02
Anja Klančar, magistrica zakonskih in družinskih študij, ki je zaradi samomora izgubila mamo in očeta. FOTO: Jure Eržen/Delo
Starši Anje Klančar so se odločili, da svoje življenje končajo sami. Njena mama je samomor storila pred dvanajstimi leti, oče pred štirimi. Klančarjeva je tragični tematiki posvetila študijsko pot, letos pa je osebno izkušnjo predstavila v knjigi. S tem je posodila glas številnim svojcem, ki ostajajo sami v svoji bolečini, si postavljajo vprašanja brez odgovorov in trpijo z občutki krivde.


Sogovornik, ki je v družini utrpel izkušnjo samomora mladoletnika, mi je dejal, da bi govorjenje o tem prililo dodatnega olja na nepogasljiv ogenj bolečine. Hkrati je izrazil prepričanje, da bi to moral storiti, saj bi s tem tisti, ki se nagibajo k samomoru, videli, da tako dejanje povzroči prevelik kaos, in bi jih to morda odvrnilo od načrtov. Tudi vi menite, da bi bilo samomorov manj, če bi se o tem bolj odkrito pogovarjali?


Samomori so bili in ostajajo skrivnost. Odgovora na to, kaj vse res lahko prispeva k njihovemu preprečevanju, nimam. V letu, ko ga je naredil pevec Kurt Cobain, je njihovo število upadlo, po izdaji knjige Trpljenje mladega Wertherja se je povečalo. Ne glede na to pa menim, da je dobro, če se o tej težki temi govori.


Zakaj?


Ljudje smo nevedni, ko pride do tako grozovite situacije, kot je samomor. Žalujoči se zaprejo vase, češ da jih ne bo nihče razumel. A kako bi jih sploh lahko razumel, če pa so tiho. Razumejo nas lahko le, če spregovorimo.

Ljudje smo sicer nagnjeni k temu, da tolažimo, dajemo instant odgovore, ki pa jih v takih primerih ni. Bolj kot vse drugo moramo biti sposobni dve uri nekoga zgolj poslušati, česar pa ne znamo več, saj le še hitimo. Problem je velikokrat tudi, da nas tuja bolečina nehote spomni na naše, na kar pa nismo pripravljeni.

Menim, da je skrivnosti, ki bolijo, treba odkriti, da se na njihovo mesto lahko naseli nekaj drugega.


Koliko časa ste potrebovali, da ste jih odkrili vi?


V sanjah si nisem predstavljala, da bom o tem sploh lahko kdaj govorila. Tako hudo in globoko sem bila ranjena. Približno dve leti nisem mogla izgovoriti besede samomor. Danes sem vesela, da se to ni stopnjevalo. Nekateri o tem namreč tudi desetletje molčijo. Temo zakopljejo.


Kaj je bilo pri vas prelomno, da ste jo odkopali?


Gnal me je neki notranji občutek.

image
Vsem, ki se oglasijo, jasno povem, da ne čaram, da instant rešitev ni in da je pomemben čas. Nekateri to slišijo, drugi iščejo odrešitve naprej in zanje tudi veliko plačajo, pravi Anja Klančar. FOTO: Jure Eržen/Delo


O prebolevanju samomora ste napisali knjigo Ko izgubiš. V ljubljanski knjižnici je trenutno izposojenih osem izvodov, knjiga bo verjetno ponatisnjena. Vas je zanimanje zanjo presenetilo?


Takega zanimanja nisem pričakovala. Zahvaljujem se založbi Družina, da me je sprejela pod svoje okrilje, saj je bil že to zame velik korak. Zdaj živim popolnoma neobremenjeno s tem, da sem izdala knjigo, v kateri sem pred širšo javnostjo razgalila svoje srce. Hvaležna sem, da zmore kdo knjigo prebrati, in vesela, če komu kakorkoli pomaga.

Ko sem bila sama v divji fazi žalovanja, nisem želela brati strokovne literature. Zdela se mi je suhoparna in neoprijemljiva. Želela sem slišati nekoga s podobno življenjsko izkušnjo. In tega nisem dobila. V tuji literaturi sem našla nekaj zapisov, a precej neosebnih. Morda je bil tudi to eden od vzrokov, da sem se odločila za pisanje, ki je bilo na neki način tudi katarzično.


Kakšne odzive prejemate?


Približno vsak drugi dan dobim elektronsko sporočilo ali klic osebe, ki pove svojo izkušnjo o izgubi. Odgovorim, kolikor zmorem, poslušam, kolikor zmorem. V tem obdobju so mi prizadeti zaupali veliko izredno težkih osebnih zgodb. Nasvetov ne morem deliti, saj jih za take bolečine ni. Bolečine ne more nihče odvzeti. Vsem, ki se oglasijo, jasno povem, da ne čaram, da instant rešitev ni in da je pomemben čas. Nekateri to slišijo, drugi iščejo odrešitve naprej in zanje tudi veliko plačajo.

Pri žalujočih ob samomoru je namreč krivda potencirana. Poraja se neskončno število vprašanj o tem, kaj bi morali narediti in zakaj niso, kaj bi morali opaziti, pa niso … Ampak nekega dne se moraš odločiti, da se ne boš nič več spraševal, ker to nima nobenega smisla.

Pokličejo me tudi iz srednjih šol, ko zaradi samomora izgubijo kakšnega učenca, da pridem s pogovorom omehčat to težko temo.


image
V sanjah si nisem predstavljala, da bom o tem sploh lahko kdaj govorila. Tako hudo in globoko sem bila ranjena, priznava Anja Klančar. FOTO: Jure Eržen/Delo

Iz samomorov ste diplomirali in magistrirali. Ste že kaj bliže odgovoru na vprašanje, kaj ljudi žene k tako skrajnim dejanjem?


Tudi doktorat o tej temi me verjetno ne bi pripeljal bliže k odgovoru. Kot sem rekla v uvodu, gre za skrivnost.
Ljudje si vedno želimo priti do nekih razumskih odgovorov, za vse hočemo razlago, ki bi nam pomagala, da se bomo počutili bolje, a se ne. S študijem o samomorih sem dobila uvid v razne teorije, nikakor pa ne odgovorov. Zdaj vem, da lahko le stojim in opazujem življenje.

Težke izkušnje so me pripeljale do hvaležnosti in ponižnosti, veselim se malenkosti. Tudi meni se je včasih zdelo izpeto, ko so drugi omenjali hvaležnost, danes pa pomen te vsaj delno razumem. Vse prevečkrat v tem avtomatiziranem življenju pozabljamo ceniti osnovne stvari. Ko jih potem enkrat izgubimo, sta bolečina in šok toliko hujša.

Vsak dan bi si želela deliti nasvete, ki bi lajšali življenje, pa jih ne znam, sem pa prepričana, da lahko že s pogovorom in iskrenim zanimanjem za sočloveka naredimo veliko. Ranljivosti si moramo priznati in začutiti drug drugega. Če z nekom sodelujemo in opazimo, da je slabše volje, ga moramo pogumno in neposredno vprašati o spremembah. Morda bo tisti hip jezen, da se vtikamo v njegovo življenje, a morda se bo spomnil, da nam ni bilo vseeno zanj, ko bo pomislil, da si ga vzame.

STE V STISKI? POIŠČITE POMOČ

Posameznik, ki čuti hudo duševno stisko ali ima samomorilne misli, lahko strokovno pomoč poišče v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč. Lahko se obrne na svojega osebnega zdravnika ali pa na eno od spodnjih služb oziroma skupin.

Pomoč v stiski

112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)

116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)

116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)

01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)