Dvigniti dušo in srce nad vsakdanje probleme
Grškokatoliški duhovnik Mihajlo J. Hardi je edini ikonopisec pri nas.
Odpri galerijo
»Ikone se ne občuduje, pred ikono se moli, ikono poljubljamo,« pravi oče Mihajlo. Fotografije Simona Fajfar
V Metliki, enem od središč Bele krajine, je grškokatoliška cerkev sv. Cirila in Metoda, ki so jo pripadniki vzhodne katoliške vere postavili leta 1903. Tam blizu živi grškokatoliški duhovnik Mihajlo J. Hardi, edini ikonopisec pri nas. Ustvarjanje ikon ni risarska umetnost, ampak duhovnost, saj ikone nastanejo v območju svetega.
»Ikone se ne občuduje, pred ikono se moli, ikono poljubljamo,« pravi oče Mihajlo, po narodnosti Rusin, ki je prišel v Metliko leta 1992. Rodil se je leta 1948 v Ruskem Krsturju v Bački, semenišče je končal v Zagrebu in potem kot duhovnik deset let služboval v Vukovarju in zatem pri Šidu. V devetdesetih, med vojno, ko je razum ljudi zameglilo neverjetno sovraštvo, je doživel najhujšo noč v svojem življenju. Vojaki jugoslovanske vojske so njegovo družino – ženo in dve hčeri – zadržali v hiši, njega, ki ga niso imeli za svojega ne Hrvati in ne Srbi, pa so odpeljali na polje, kjer naj bi ga ustrelili. Še danes ne ve, zakaj v vsej tisti mržnji in pijanosti niso pritisnili na petelina puške, ki jo je imel prislonjeno ob glavo, ve samo, da je to bila najhujša noč oziroma najhujša izkušnja v njegovem življenju.
Po poskusu, da bi družina živela v njegovi rojstni vasi, se je najprej sam preselil v Slovenijo, potem pa je za njim prišla tudi družina. »Ni bilo lahko biti begunec,« pove zdaj 71-letni vitalni mož, ki je prišel najprej v Tržič, potem pa v Metliko, kjer mu je vladika leta 1992 dodelil župnijo. A tudi potem so bile pred njim preizkušnje, saj mu je žena, ki ni mogla prenesti vseh teh pretresov, umrla, stara komaj 47 let. Na hčeri, ki sta zdaj že odrasli in imata svoji družini, je ponosen, a ženo, sorodno dušo, še vedno pogreša.
Ikone ga spremljajo vse življenje. Osnove pisanja ikon je spoznaval že z mamo, ki se je ukvarjala z likovno umetnostjo. Korak naprej sta predstavljala srednješolsko obdobje in čas, ko se je opredelil za duhovniški poklic. Razcvet pa je – čeprav se je že prej posvečal pisanju ikon – doživel v Metliki. Prvo od številnih razstav je imel leta 1994, potem se je uveljavil ne samo v slovenskem, ampak v mednarodnem prostoru.
»Ikone ne moreš pisati, če nisi v območju svetega,« pravi oče Mihajlo, ki razloži različna razumevanja svetih podob v zahodni in vzhodni umetnosti. Michelangelova Pietà, to vrhunsko kiparsko delo, pri človeku vzbudi zelo različna občutja, verjetno pa ga ne spodbudi k molitvi, tako kot ikona. »Ikona je eden od zakramentov. Ali kot je rekel koncil: »Kar nam pove evangelij z besedami, to nam ikona oznani z barvami.« Ikonopisje ni samo umetnost, ampak je še pomembnejša njegova duhovnost.
Zato pisanje ikon ni preprosto. Pravijo, da se je veliki ikonopisec Andrej Rubljov (1360–1428), ruski menih in svetnik, ki je glavni predstavnik staroruskega slikarstva, tri leta postil in molil, preden je začel pisati ikono Svete Trojice. »Potrebna je zbranost, intima, ki omogoča sozvočje, zaznavo božje sočutnosti,« pravi oče Mihajlo. Ali drugače: »Želja ikonopisca je, da se odpre Bogu, da je ikona po človeku delo Boga samega, ali kot pravi star izraz, da je »neustvarjena s človeško roko«. Ikonopisec se ne podpiše na ikono, ker velja, da božja roka prek ikonopisca napiše ikono.
To pa seveda ne pomeni, da tehnično znanje pisanja ikon ni potrebno. »Nekateri bi se temu sicer želeli izogniti, a predvsem zato, ker nastaja ikona postopno in zahteva potrpežljivost, današnji čas pa je naravnan k poenostavitvam in naglici,« pravi oče Mihajlo. Še v času razmišljanja o duhovniškem poklicu se je odločil za točno določen tip ikonografskega ustvarjanja, saj ima v pravoslavnem svetu vsaka država svojo prepoznavnost v ikonah. Ikona ruske šole se loči od npr. srbske ikone. Edini ikonopisec v Sloveniji dela po predpisih in kanonih prve cerkve, kar pomeni, da ima prepoznaven slog bizantinske ikone, ki je najstarejša smer v ikonopisju.
Ikone najraje piše na lipov les, ki je grenak in ga črvi ne marajo, primerni pa so tudi oreh, češnja, hruška … »Pisal sem na macesnu, starem 700 let,« pravi mimogrede, ko razlaga dolgotrajen postopek priprave lesa, kjer je temelj posebno lepilo, na katerega se da platno in potem bolonjsko kredo. S tem se platno premaže dvanajstkrat in vsaka tretja plast se zbrusi. »Dobiš gladko površino, ki je kot marmor,« pravi oče Mihajlo.
Po risbi s svinčnikom sledi risanje z barvami iz jajčne tempere, kjer pa se piše drugače, kot pravi likovna teorija. »V življenju človeka in ikone ni bližnjic. To je pot potrpežljivosti,« pravi oče Mihajlo. Sloj za slojem nanese barve, skozi katere odsevajo prejšnji nanosi. Dokler v nekem trenutku ne zazna, da je to, kar je pred njim, navzočnost. »Ta trenutek je v ikonopisju vedno znova nepopisno lep. Zaznaš, da nisi sam,« pravi oče Mihajlo. Potem ikona nastaja in raste »v prijateljevanju«, dokler ni – ikonopisec to začuti oziroma ve – končana.
V resnici je končana takrat, ko je blagoslovljena. »Z ikono naj bi dosegli, da vam dušo in srce dvigne iz vsakdana. Ikona je okno v nebesa,« še pravi oče Mihajlo. Občasno organizira šolo ikonopisja, da bi opozoril na pozabljeno pristnost, srčnost in spoštljivost. Razstave ikon, ki jih je napisal, pa so namenjene vsem: da se človek ob njih ustavi, zamisli in dvigne dušo ter srce nad vsakdanje probleme.
»Ikone se ne občuduje, pred ikono se moli, ikono poljubljamo,« pravi oče Mihajlo, po narodnosti Rusin, ki je prišel v Metliko leta 1992. Rodil se je leta 1948 v Ruskem Krsturju v Bački, semenišče je končal v Zagrebu in potem kot duhovnik deset let služboval v Vukovarju in zatem pri Šidu. V devetdesetih, med vojno, ko je razum ljudi zameglilo neverjetno sovraštvo, je doživel najhujšo noč v svojem življenju. Vojaki jugoslovanske vojske so njegovo družino – ženo in dve hčeri – zadržali v hiši, njega, ki ga niso imeli za svojega ne Hrvati in ne Srbi, pa so odpeljali na polje, kjer naj bi ga ustrelili. Še danes ne ve, zakaj v vsej tisti mržnji in pijanosti niso pritisnili na petelina puške, ki jo je imel prislonjeno ob glavo, ve samo, da je to bila najhujša noč oziroma najhujša izkušnja v njegovem življenju.
»Ikone ne moreš pisati, če nisi v območju svetega,« pravi oče Mihajlo. Foto Simona Fajfar
Po poskusu, da bi družina živela v njegovi rojstni vasi, se je najprej sam preselil v Slovenijo, potem pa je za njim prišla tudi družina. »Ni bilo lahko biti begunec,« pove zdaj 71-letni vitalni mož, ki je prišel najprej v Tržič, potem pa v Metliko, kjer mu je vladika leta 1992 dodelil župnijo. A tudi potem so bile pred njim preizkušnje, saj mu je žena, ki ni mogla prenesti vseh teh pretresov, umrla, stara komaj 47 let. Na hčeri, ki sta zdaj že odrasli in imata svoji družini, je ponosen, a ženo, sorodno dušo, še vedno pogreša.
Večne spremljevalke
Ikone ga spremljajo vse življenje. Osnove pisanja ikon je spoznaval že z mamo, ki se je ukvarjala z likovno umetnostjo. Korak naprej sta predstavljala srednješolsko obdobje in čas, ko se je opredelil za duhovniški poklic. Razcvet pa je – čeprav se je že prej posvečal pisanju ikon – doživel v Metliki. Prvo od številnih razstav je imel leta 1994, potem se je uveljavil ne samo v slovenskem, ampak v mednarodnem prostoru.
»Ikone ne moreš pisati, če nisi v območju svetega,« pravi oče Mihajlo, ki razloži različna razumevanja svetih podob v zahodni in vzhodni umetnosti. Michelangelova Pietà, to vrhunsko kiparsko delo, pri človeku vzbudi zelo različna občutja, verjetno pa ga ne spodbudi k molitvi, tako kot ikona. »Ikona je eden od zakramentov. Ali kot je rekel koncil: »Kar nam pove evangelij z besedami, to nam ikona oznani z barvami.« Ikonopisje ni samo umetnost, ampak je še pomembnejša njegova duhovnost.
»Potrebna je zbranost, intima, ki omogoča sozvočje, zaznavo božje sočutnosti,« pravi Mihajlo J. Hardi.
Zato pisanje ikon ni preprosto. Pravijo, da se je veliki ikonopisec Andrej Rubljov (1360–1428), ruski menih in svetnik, ki je glavni predstavnik staroruskega slikarstva, tri leta postil in molil, preden je začel pisati ikono Svete Trojice. »Potrebna je zbranost, intima, ki omogoča sozvočje, zaznavo božje sočutnosti,« pravi oče Mihajlo. Ali drugače: »Želja ikonopisca je, da se odpre Bogu, da je ikona po človeku delo Boga samega, ali kot pravi star izraz, da je »neustvarjena s človeško roko«. Ikonopisec se ne podpiše na ikono, ker velja, da božja roka prek ikonopisca napiše ikono.
Ikonopisje ni samo umetnost, ampak je še pomembnejša njegova duhovnost.
To pa seveda ne pomeni, da tehnično znanje pisanja ikon ni potrebno. »Nekateri bi se temu sicer želeli izogniti, a predvsem zato, ker nastaja ikona postopno in zahteva potrpežljivost, današnji čas pa je naravnan k poenostavitvam in naglici,« pravi oče Mihajlo. Še v času razmišljanja o duhovniškem poklicu se je odločil za točno določen tip ikonografskega ustvarjanja, saj ima v pravoslavnem svetu vsaka država svojo prepoznavnost v ikonah. Ikona ruske šole se loči od npr. srbske ikone. Edini ikonopisec v Sloveniji dela po predpisih in kanonih prve cerkve, kar pomeni, da ima prepoznaven slog bizantinske ikone, ki je najstarejša smer v ikonopisju.
Lipov les je najboljši
Ikone najraje piše na lipov les, ki je grenak in ga črvi ne marajo, primerni pa so tudi oreh, češnja, hruška … »Pisal sem na macesnu, starem 700 let,« pravi mimogrede, ko razlaga dolgotrajen postopek priprave lesa, kjer je temelj posebno lepilo, na katerega se da platno in potem bolonjsko kredo. S tem se platno premaže dvanajstkrat in vsaka tretja plast se zbrusi. »Dobiš gladko površino, ki je kot marmor,« pravi oče Mihajlo.
Po risbi s svinčnikom sledi risanje z barvami iz jajčne tempere, kjer pa se piše drugače, kot pravi likovna teorija. »V življenju človeka in ikone ni bližnjic. To je pot potrpežljivosti,« pravi oče Mihajlo. Sloj za slojem nanese barve, skozi katere odsevajo prejšnji nanosi. Dokler v nekem trenutku ne zazna, da je to, kar je pred njim, navzočnost. »Ta trenutek je v ikonopisju vedno znova nepopisno lep. Zaznaš, da nisi sam,« pravi oče Mihajlo. Potem ikona nastaja in raste »v prijateljevanju«, dokler ni – ikonopisec to začuti oziroma ve – končana.
V resnici je končana takrat, ko je blagoslovljena. »Z ikono naj bi dosegli, da vam dušo in srce dvigne iz vsakdana. Ikona je okno v nebesa,« še pravi oče Mihajlo. Občasno organizira šolo ikonopisja, da bi opozoril na pozabljeno pristnost, srčnost in spoštljivost. Razstave ikon, ki jih je napisal, pa so namenjene vsem: da se človek ob njih ustavi, zamisli in dvigne dušo ter srce nad vsakdanje probleme.
