Ekstremizem: mala slovenska tabu tema

Ljubljana – Slovenija je bila do pred kratkim najbolj rodovitna predvsem za desne ekstremistične skupine, v zadnjem času pa zaznavamo večjo medijsko in javno pozornost islamskim ekstremistom. Del politike prst uperja tudi v leve ekstremistične skupine, ki pa jih – razen nemara antiglobalistov, ki se že dolgo niso aktivirali – pri nas za zdaj še nismo občutili.

Dejstvo pa je še vedno, da se država do zdaj še ni resno ali na kakorkoli drugače spopadla z vprašanjem povečevanja števila ekstremističnih skupin, ki je značilen za številne evropske države. Nekatere take skupine, denimo neonaciste v organizaciji Blood and Honour Slovenija in islamske skrajneže, ki so delovali v nekaterih kulturnih društvih pri nas, sicer redno spremlja Slovenska obveščevalno-varnostna služba, a le kadar gre za stike njihovih pripadnikov s tujci ali sorodnimi tujimi organizacijami oziroma za sodelovanje s tujimi obveščevalnimi službami. Sicer nima pristojnosti.

Edini poskus refleksije neustreznega zakonodajnega okvira je bila ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije pod vodstvom nekdanje poslanke Maje Dimitrovski, je klavrno propadel skupaj z vlado Alenke Bratušek. Pred tem je nastalo vmesno poročilo, v katerega so vključili sedem predlogov za spremembo zakonodaje, ki temeljijo predvsem na preprečevanju tovrstnega delovanja. Vladi predlaga, »da si vmesno poročilo prebere in se državni zbor z njim seznani«. Prav tako je poslance spet pozvala k ponovni ustanovitvi parlamentarne preiskovalne komisije za oceno in delovanje ekstremističnih skupin.

Zakonska luknja

Kar zadeva kazenski zakonik, so kazniva dejanja, povezana s terorizmom, prav tam dovolj podrobno navedena. Kazniva niso le teroristična dejanja, ampak tudi financiranje terorizma, ščuvanje in javno poveličevanje terorističnih dejanj ter novačenje in usposabljanje za terorizem. Do zdaj je bilo javno razkritih pet Slovencev, ki so se domnevno borili na bližnjem Vzhodu. Večina je islam sprejela bodisi v Sloveniji bodisi v BiH, kjer je bil v protiteroristični akciji aretiran pridigar Bilal Bosnić. Isti pridigar, ki je pred dvema letoma v Ljubljani odprl molilnico.

Kar zadeva druge oblike skrajnega delovanja in združevanja, zakonskih meja ni. Prepovedano je javno spodbujanje narodnostnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva, razdor ali nestrpnost, javno širjenje idej o večvrednosti ene rase nad drugo, zmanjševanje pomena, odobravanje, omalovažovanje, smešenje ali zagovarjanje genocida, holokavsta, hudodelstva proti človečnosti, vojnemu hudodelstvu, agresiji ali drugim kaznivim dejanjem zoper človečnost. Za navedena dejanja je zagrožena kazen do dveh let, če so bila dejanja storjena z ogrožanjem varnosti, sramotitvijo narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, pa je zagrožena zaporna kazen do treh let. Poudarek je, torej, na javnosti storitve teh kaznivih dejanj.

Skrito očem

Toda neučinkovitost tega člena kazenskega zakonika lepo ponazarjajo dosedanji primeri, ki smo jih razkrili mediji, saj kažejo, da se tovrstne skupine trudijo, da bi njihovo delovanje ostalo čim bolj skrito. Dokler ne bo javnih manifestacij – kot v času sicer mirnih protestov proti vladi, kjer so izgredneži nastopili s »sprejemljivejšim« keltskim križem, ne svastiko –, se po navedenem členu ne more zakonito odzvati nihče.

Ko, denimo, domača celica neonacistične organizacije Blood and Honour organizira različne dogodke, na katerih se nato vzklika »Heil!«, se tega lotijo tako, da zainteresirani za lokacijo izvedo šele na dan dogodka, praviloma v živo, na vnaprej določenih zbornih mestih. Nepremišljeno so ravnali le nekajkrat: ko so svojo deseto obletnico 2011. praznovali v ljubljanskem klubu Inbox, o čemer je nato poročal PopTV, in ko je njen tedanji vodja Dejan Prosen skupaj z gorenjskim podmladkom SDS obiskal državni zbor oziroma poslanca te stranke, ki je danes predsednik komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, Branka Grimsa.

Ta je sicer po objavi intervjuja z Dimitrovsko v uredništvo poslal odziv, v katerem je zatrdil, da je šlo takrat pravzaprav za obisk ameriške ambasade s strani gorenjskega podmladka SDS. Obiskovalci ambasade pa so nato v parlament odšli zgolj zato, ker je blizu ambasade ZDA. »PS SDS me je kot Gorenjca izbrala, naj sprejmem skupino z Gorenjske,« je pojasnil in dodal, da so se z udeleženci nato slikali v spomin: »Potem so udeleženci obiska ambasade ZDA vsi skupaj odšli.«

Gorenjska SDM pa je o obisku zapisala, da so obiskali »državni zbor, ki ga mnogi označujejo za najbolj demokratično institucijo oziroma 'hram demokracije'«. Temu sledi krajši ekspoze o številu poslancev, njihovih mandatih, o slovenski ustavi, »ki se imenuje tudi božična, o zakonodajnem postopku in tako dalje. In o tem, da jim je Grims predstavil »pojem demokracije oziroma vladavine ljudstva, ki je suvereno in iz katerega pravzaprav izhaja vsa državna oblast«. Niti besede o ambasadi ali ZDA.