Ena najhujših tegob starejših je osamljenost

Ljubljana – Staranje ni bolezen, temveč fiziološki proces, ki prinaša telesne, razumske, duševne in socialne spremembe. Uspešno staranje je odvisno od več dejavnikov, od človekove osebnosti, spolne vloge in sociokulturnega konteksta. Pri tem pa je zelo pomembna prožnost, da se lahko znajde v novih vlogah, ki pridejo s tretjim življenjskim obdobjem.

Tako doktorja družinske terapije Tea Djokić in Janez Cerar opišeta to obdobje našega življenja, ki lahko prinaša številne pasti ali pa je priložnost za nove dejavnosti in odnose. Po študiju zakonske in družinske terapije na ljubljanski teološki fakulteti sodelujeta s spletnim portalom Junaki na domu, kjer ponujata terapevtske in svetovalne storitve za starejše in njihove svojce.

Stresne izgube

Največ vlog človek izgubi ob upokojitvi, če ovdovi in ob smrti prijateljev, pravi Djokićeva, ki je lani zagovarjala doktorsko disertacijo Navezanost pri starostnikih in razvoj modela supervizije za osebje v domovih za starejše. Z upokojitvijo lahko človek doživi stres, ker pogreša družbo, smiselno delo in doživlja težave v medosebnih odnosih. Vdovstvo povzroči izgubo čustvene podpore in varnosti, pri čemer pogosto težko razvija novo samostojnost. »Čeprav se starejši spopadajo s številnimi stresnimi situacijami, na primer z zdravstvenimi težavami in upadom zmogljivosti, pomanjkanjem družbe, morebitnim odhodom v dom za ostarele, pa je lahko to obdobje ob ustrezni čustveni podpori tudi čas za nove aktivnosti in sklepanje novih znanstev,« je prepričana.



Starejšim so pri tem v največjo čustveno oporo člani ožje družine, predvsem otroci, sledijo prijatelji. Ob izgubi bližnjih je pomemben proces žalovanja, ki kaže na čustveno zrelost. Nato pa lahko prevzemajo nove vloge, postanejo svetovalci, izkušeni strokovnjaki in stari starši. »Pomembno je, da ne postanejo preveč odvisni od svojih otrok in s tem čedalje bolj nemočni in zahtevni. Zdrav stik med generacijami jim omogoča ohranjanje intelektualnih, čustvenih in fizičnih moči,« razlaga Djokićeva.

Smisel življenja: dobri odnosi

Ustrezna socialna mreža pomembno vpliva na uspešno staranje, saj starejšim zagotavlja več podpore in jim pomaga nadomestiti izgube, ugotavlja strokovnjakinja: »V tretjem življenjskem obdobju lahko človek doživlja smisel življenja ob dobrih medčloveških odnosih. Prav na tem področju starejši velikokrat nimajo zadovoljenih potreb, zato so pogosto osamljeni, razočarani, nezadovoljni in starost doživljajo kot nesmiselno in brez cilja.« Kot pravi, v starosti postaja vse bolj pomembna potreba po globljem osebnem odnosu s soljudmi, po tesni povezanosti z nekim 'svojim človekom'. Tudi če je ob starejšem množica ljudi, a nikogar ne doživlja kot 'svojega', se počuti osamljenega.



Janez Cerar, ki je predlani doktoriral na temo nasilje žensk v partnerskem odnosu skozi prizmo relacijske družinske terapije, dodaja, da je osamljenost ena najhujših tegob starejših, katere posledice so zapiranje vase, duševno životarjenje in večja dovzetnost za bolezni. Po mnenju raziskovalcev je osamljenost »lakota po bližini nekoga od svojih ljudi«. Zato starejši potrebujejo stik z enim ali dvema 'svojima človekoma', ta je lahko družinski član, prijatelj ali kdo drug, s komer zgradijo zaupen odnos.

Pogosto se dogaja, da starejši tudi več mesecev nimajo stika s svojimi bližnjimi, zato jim manjka izmenjave čustev, z nikomer se ne pogovarjajo o svojih osebnih težavah in skrbeh in nimajo nikogar, ki bi jim odkrito pokazal naklonjenost in pozornost, ugotavlja Djokićeva. Cerar pa, da v pozni starosti zaradi izolacije in psihološke oddaljenosti občutek osamljenosti naraste, saj je toliko manj možnosti za nadomestitev izgube intimnih oseb, čeprav jih lahko nadomestijo prijatelji.

Osredotočenje na celostnost posameznika

Dejstvo je, da več ko imajo starejši podpore in socialnih stikov, manj je bolezni in nujnih medicinskih intervencij: »Kljub znanstvenemu in tehnološkemu napredku v 21. stoletju, ki je skrb za človekovo duhovno razsežnost postavil v ozadje, je čedalje bolj jasno, da se mora učinkovita oskrba starejših, doma ali v zdravstvenih in socialnih ustanovah, osredotočiti na celostnost posameznika, saj samo skrb za praktične in zdravstvene potrebe ni več dovolj. Zlasti v času bolezni in umiranja, negotovosti in stiske je duhovnost v veliko pomoč. Tako lažje premagujejo občutke nesmiselnosti, nevrednosti in nekoristnosti, zato je skrb za duhovno oskrbo pomemben del skrbi za starejše,« je prepričana Djokićeva.

Kot poudarja, je za starejše zelo pomembno, da lahko sami skrbijo zase in da imajo čim večji nadzor nad svojim življenjem. Naloga vseh, ki delajo z njimi, je spodbujanje k aktivnostim in neodvisnosti, dokler je to mogoče. Ko pa človek zaradi fizične šibkosti potrebuje zunanjo skrb in nego, mora ustrezno sprejeti odvisnost od drugih: »Sprejemanje odvisnosti in vedno večje nemoči je sposobnost, ki se gradi vse življenje in temelji na globokem zaupanju, ki je nastalo ob življenjskih izkušnjah, sprejemanju realnosti in osebne odgovornosti. Samo človek, ki sprejema svojo nemoč, ohrani dostojanstvo. Okolica pa je lahko obolelemu v pomoč, da lažje sprejme travmatični dogodek in se kljub svoji nemoči počuti sprejetega in varnega.«

Odločitev za domsko oskrbo je treba sprejeti skupaj

Namesto odhoda v dom za ostarele bi mnogi raje čim dlje ostali v domačem okolju, pri tem pa potrebujejo različne oblike pomoči. Janez Cerar ugotavlja, da je pri nas še vedno premalo manjših starostnih skupnosti, kjer se skupina starejših odloči za skupno življenje. Opozarja, da je odločitev za domsko oskrbo treba sprejeti skupaj s starostnikom, če je to mogoče, tako namreč lahko izrazi svoje potrebe in želje.

Selitev v dom je za starega človeka pogosto eden najbolj travmatičnih dogodkov, saj je za starostnike stresna vsaka sprememba načina življenja, zlasti če se morajo prilagajati novemu okolju in ljudem. Zato so potrebne priprave v sodelovanju s socialno službo, usposobljenimi strokovnjaki in svojci, s katerimi se posvetujejo o storitvah in dejavnostih, ki pogosto zagotavljajo boljšo kvaliteto življenja, kot so jo imeli v domačem okolju z manj socialnimi interakcijami: »Iskati je treba poti in možnosti, ki so za vsakega posameznika najprimernejše. Pri tem pa sta pomembni podpora družine in njena vključitev v oskrbo starejšega,« dodaja Cerar. Prepričan je, da bi bilo starejšim treba zagotoviti tudi brezplačno možnost, da si izberejo ustrezno podporo psihoterapevta.