

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je danes objavilo sodbo v primeru hrvaških tožnikov Franke Makovac in Michaela Latina iz Savudrije, ki sta tožila Slovenijo zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja v prekrškovnih postopkih zaradi ribarjenja na slovenski strani Piranskega zaliva. Sodišče je ugotovilo, da je bila kršitev – a le v zvezi z obravnavo Latina.
Sodišče je v primeru Franke Makovac s petimi glasovi proti dvema razsodilo, da ni bilo kršitve konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Makovčeva je globo dobila zaradi nedovoljenega vstopa v Slovenijo, za prekršek pa je po skrajšanem postopku prejela plačilni nalog za 500 evrov.
Njena navzočnost v slovenskih teritorialnih vodah je bila zabeležena z videoposnetkom, geolokacijo in fotografijo. Evropsko sodišče je menilo, da zaslišanje prič – ki ga je navajala kot razlog kršitve pravic – ni vplivalo na poštenost obravnave njenih pritožb, ki so jih obravnavala slovenska sodišča.
Drugače pa je presodila v primeru Latina. Slovenski ribiški inšpektorat ga je oglobil za 840 evrov za dva prekrška v slovenskih vodah. Kot dokaz so bila navedena neposredna opažanja inšpektorja, ki je osebno prepoznal Latina tudi na podlagi fotografij in objav z družbenih omrežij.
V tem primeru je sodišče sledilo tožniku, ki se je skliceval na pomanjkanje ustne obravnave, ter ugotovilo, da bi bila ta ključna za zaščito njegovih interesov. Prav tako pa ESČP navaja, da Latin ni bil v položaju, da bi učinkovito utemeljil obrambo, ker ga slovenski organi niso pravočasno obvestili o vseh dokazih.
»Ugotovljene kršitve pomenijo obveznost tožene države, da sprejme primerne ukrepe za odpravo kršitve njegovih pravic,« navaja ESČP in meni, da bi bila ponovna uvedba domačega postopka najprimernejši način za odpravo kršitev – če bo seveda zahtevana.
Tako so za na videz podobna primera sprejeli različni odločitvi v prvem sojenju, za katerim stoji več kot 800 podobnih tožb Slovenije. Bistveno več pa se je nabralo neplačanih kazni ribičev v Piranskem zalivu policistom obeh držav in inšpekcijskim službam zaradi neupoštevanja arbitraže pri hrvaških državljanih in njihovi policiji. Slednja je v obeh zgoraj opisanih primerih, ki sta doživela presojo v Strasbourgu, s čolnom preprečila nadaljnje postopke policije in inšpektorata.
Vsekakor današnje sojenje ni odločalo o arbitraži, marveč o obravnavi domnevnih kršiteljev v slovenskih prekrškovnih postopkih – pa čeprav sta oba tožnika navedla, da ne bi smela nositi negativnih posledic za nerazrešen spor med Slovenijo in Hrvaško. A ker hrvaška politika ne prizna arbitraže, se ta spor vleče tudi čez stotine tožb. Skozi te pa bodo šele ob nadaljnjih razsodbah o ribičih iz Piranskega zaliva ugotavljali, če obstaja še kakšna sistemska pomanjkljivost v našem pravnem sistemu.
Za zdaj iz Strasbourga navajajo, da se jim ne zdi primerno, da bi predlagali kakršne koli ukrepe.
Komentarji