»Franc Rozman je umrl ob pravem času, da je mit lahko nastal«  

Neustrašnega partizanskega komandanta se še živo spominja njegov kurir Franc Sever Franta.  

Objavljeno
07. november 2019 17.30
Posodobljeno
07. november 2019 17.33
Legendarnemu komandantu so se poklonili tudi slovenski vojaki. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
Črnomelj – »Naš komandant Stane je bil človek z veliko začetnico s posluhom za ljudi in občutkom za humanost,« je ob 75-obletnici tragične smrti Franca Rozmana Staneta pred njegovim spomenikom v Lokvah danes dejal slavnostni govornik, predsednik ZZB za vrednote NOB Marijan Križman. Svojega komandanta se spoštljivo spominja tudi njegov sodobnik in partizan Franc Sever Franta.

Franta je o komandantu slovenske partizanske vojske Francu Rozmanu Stanetu za naš časopis povedal, da je bil mož neverjetno urejen, da nikoli ni nastopil s pozicije ideologije, ampak predvsem kot vojak, ki je bil neustrašen in vzgled svojim tovarišem.

image
Franc Sever Franta, živa legenda partizanskega boja. FOTO: Bojan Rajšek/Delo


»V Drugi grupi odredov nas je bilo okoli 500 partizanov in vse nas je spoštljivo klical po imenu. Kako si je vsakega posebej zapolnil, mi še danes ni jasno. Bil je tudi zelo čustven človek. Ko je nad Dobrovljami padla Vera Šlandrova je padel na kolena in jokal kakor otrok,« se takratni kurir Franta spominja tistega dogodka.


Ni dokazov za sabotažo


Vse od Rozmanove smrti se v javnosti pojavljajo različne interpretacije tega tragičnega dogodka. Dr. Damijan Guštin z Inštituta za novejšo zgodovino nam je povedal, da na dokument ali na pričevanje iz prve roke, ki bi bila v nasprotju z uradno razlago nesreče pri preizkušanju orožja, ni nikoli zasledil.

400
ljudi se je danes udeležilo slovesnosti v Lokvah


Da je šlo za sabotažo so govorice krožile že med vojno, predvsem zato, ker je bilo orožje britansko, vendar sogovornik drugačnim interpretacijam Rozmanove smrti ne verjame. Težko je namreč verjeti, da bi tistega 7. novembra leta 1944 kdorkoli lahko nadzoroval okoliščine dogodka, bodisi da bi šlo za notranjo zaroto (Ozne - varnostne službe), bodisi za neko zavezniško ali celo nemško zaroto. Te govorice so po 1991 našle pot tudi na papir, v javnost. Takratni politični vrh ga je sicer štel za manj politično profiliranega, a ni dvoma o njegovi protifašistični in politični orientaciji.

image
Dr. Damijan Guštin, zgodovinar FOTO: Voranc Vogel/Delo


»V zadnjih desetletjih se predvsem izpostavlja trenja glede vodenja, nato jezika poveljevanja in avtonomne formacije ter prihodnosti partizanske vojske med slovenskim vodstvom odporniškega gibanja in Vrhovnim štabom. Upravičeno, saj je pomembno za razumevanje obdobja in je bilo to prej potisnjeno v ozadje, a dvomim da bi lahko kontekst privedel do tako skrajne oblike, poleg tega pa je v tem bil udeležen dobršen del vodstva in Rozman niti ne izrazito. Je pa Rozman res podpisal odredbo o rabi slovenskega poveljevalnega jezika v NOV in partizanskih odredih Slovenije (POS),«​​​​​​​ je povedal Guštin.

 

Srečanja s Titom ni bilo


Da se o Francu Rozmanu Stanetu govori kakor o mitološkem bitju je po Guštinovem mnenju treba iskati razloge predvsem v tem, da so imeli njegovi soborci v neposredni komunikaciji z njim zelo pozitivne izkušnje, saj je bil s svojimi vojaki komunikativen, priljuden, celo človeški. V okoliščinah kot so tedaj bile, je to bilo veliko, ponujena cigareta komandanta in zainteresirana beseda brez politične floskule je za mnoge pomenilo dejanje, ki so si ga zapomnili za vse življenje. Podobno so se o njem izražali tudi njegovi sodelavci, na primer general Lado Ambrožič Novljan ali dr. Aleš Bebler.

image
Približno 400 ljudi se je danes udeležilo spominske slovesnosti v Lokvah pri Črnomlju, kjer je 7. novembra leta 1944 tragično preminil narodni heroj in komandant slovenske partizanske vojske Franc Rozman Stane. FOTO: Bojan Rajšek/Delo


»Pri nastajanju mita je treba upoštevati tudi medvojni čas njegove smrti. Že s tem je postal legenda, umrl pa je tudi ob t. i. pravem času, da je mit lahko nastal. Torej v času vpenjanja slovenske partizanske vojske v enotno jugoslovansko. V tem procesu je bilo na slovenski strani le malo zadovoljnih,«​​​​​​​ pravi Guštin.

image
Poklon praproščakov in vojske. FOTO: Bojan Rajšek/Delo


Na naše vprašanje, kakšna bi bila Slovenija po drugi svetovni vojni, če bi Rozman tisti usodni dan uspel preživeti, Guštin pravi, da bi bil povojni sistem in pripadnost Slovenije Jugoslaviji v osnovi enak - z enim visokim slovenskim generalom v vrhu jugoslovanske armade več. In kakšen odnos sta imela s Titom? »Nista se srečala, zanesljivo ne od leta 1941 do njegove smrti. Težko je reči, koliko neposrednega stika s Titom oz. Vrhovnim štabom je Rozman imel kot komandant, bil pa je Titu neposredno podrejen, saj ga je julija 1943 imenoval na položaj poveljnika NOV in PO Slovenije,« je povedal dr. Guštin.