Ljubljana – Dosedanje rezerve za pokrivanje delovanja Radiotelevizije Slovenija so skoraj pošle, pozivi njenega prvega moža k zvišanju RTV-prispevka pa so ostali preslišani, a ta ostaja optimističen. Kratkoročno bi njen direktor nezavidljiv položaj reševal z zvišanjem prispevka v višini cene skodelice kave, dolgoročno pa upa na spremembo krovne zakonodaje o javnem servisu.
Vlada je z novim letom zvišala plače v javnem sektorju, kar je zelo vplivalo na proračun javne televizije. Se vam zdi, da vas je s tem kakorkoli prinesla naokrog?
Tu ni nobene zamere. Plače so bile dolgo zamrznjene, osnove za njihovo zvišanje so bile in poviške so prejeli tudi zaposleni na RTV. Mislim, da si jih tudi zaslužijo. Če se gospodarske okoliščine spreminjajo, je normalno, da se spreminjajo tudi v javnem sektorju. A po drugi strani se tako kot v zdravstvu, šolstvu in povsod drugod za tiste, kjer plače pomenijo pomemben delež v strukturi stroškov, razmere bistveno spremenijo.
Daleč od tega, da bi morala vlada odpreti denarnico in denar deliti naokrog. Njeno stališče je, da mora vsakdo nekaj storiti na lastnem dvorišču. To je prav in mi smo v teh letih to naredili, ker bi bil naš primanjkljaj, ki ga bomo letos predvidoma še pokrili s prodajo delnic, sicer precej večji.
Kaj je poleg nespremenjene višine prispevka vplivalo na neugodno finančno stanje. Vidite kakšne napačne poteze svojih predhodnikov?
Ne. Hipotetično bi se v preteklosti lahko odločili za nakup treh namesto štirih reportažnih vozil, a to ne bi bistveno vplivalo na naše poslovanje. Zmanjkuje nam rezerv, ki smo jih imeli iz naložb, torej dividend, obresti od obveznic in prodaje delnic, ki se jih je povprečno nabralo 7,5 milijona evrov na leto. Leta 2012, ko je bila določena višina sedanjega prispevka, je bilo iz dodatnih sredstev porabljenih 7,8 milijona evrov. Če bi takrat to prevedli v RTV-prispevek, bi moral ta znašati 13,82 evra.
»Lahko javna RTV dela v neki skrčeni obliki? To ni preprosto vprašanje, je pa dolgoročno pravo vprašanje.«
V vsem tem času je bila inflacija devetodstotna, povprečne plače v javnem sektorju pa so se zvišale za 15 odstotkov. Če ne bi znotraj hiše varčevali, bi prispevek danes moral znašati 16 evrov. Ta dejstva se velikokrat pozabljajo, ko se govori o tem, da bi se morali prestrukturirati, optimizirati in prenoviti procese. To smo vse storili.
Katera javna ustanova je zmanjšala obseg zaposlenih za desetino tako kot mi?
Politika za vaše pozive ni dovzetna.
Čim omenimo zvišanje prispevka, se pojavi nasprotovanje, saj jih skrbi za izgubo volilnih glasov. Ko jim predstavim dejstva, da smo število zaposlenih in stalnih sodelavcev zmanjšali za deset odstotkov, se odpovedali prenosom dragih športnih dogodkov in dragim igranim programom, so stvari razumljene drugače. Sogovornikom postavimo preprosto vprašanje: ali bi RTV lahko imel manj stroškov za delo, če ima sklenjenih toliko pogodb?
Sprašujem se, zakaj ne bi bil upravičen do sofinanciranja v večjem obsegu, bodisi s prispevkom, za zvišanje katerega ima vlada vsa pooblastila, bodisi s proračunskimi sredstvi, do katerih smo še kako upravičeni, denimo za arhiv, večje financiranje manjšinskih, invalidskih programov ali delovanje orkestra. Ne govorim, da je zvišanje prispevka edina pot, a meni se kot državljanu zdi najboljša.
Več kot 80 odstotkov vprašanih je decembra v Medianini raziskavi naše delovanje ocenilo z dobro, prav dobro ali odlično, torej nas cenijo. Ali res mislimo, da bi ena skodelica kave na mesec za vso družino odvzela kakšen glas?
Se pa s politiko strinjamo, da je naša majhnost zelo neugoden dejavnik. Imamo 630.000 plačnikov, strošek produkcije lastnih programov pa je enak kot v tujini, kjer jih imajo precej več. Postavlja se novo vprašanje: ali potrebujemo slovenščino ali ne? Konec koncev imamo lahko tudi več angleških in nemških vsebin na odličnih tujih programih.
Minister je zvišanje prispevka označil za gašenje požara in namignil, da bi vas nova zakonodaja o RTV lahko razbremenila določenih dolžnosti.
Kratkoročno moramo zagotoviti od 7,5 do osem milijonov, da bomo lahko financirali program, ki smo ga pripravili in v ponedeljek obravnavali na programskem svetu. To je gašenje požara. Če denar za prihodnje in vsa prihodnja leta ni zagotovljen, imamo velike težave. Imamo obveznosti za plače – to pomeni 60 odstotkov naših stroškov –, imamo tudi veliko pogodb, denimo dvomilijonsko za olimpijske igre leta 2020, glede katere pa ne moremo narediti nič.
Ostane nam zelo malo postavk, pri katerih bi bilo mogoče varčevati; lahko kupimo manj risank ali porabimo manj za podnaslavljanje. Imamo požar. Denar bo treba zagotoviti, a niti naključno ga ne bi rad zagotavljal s porabo res zadnjih rezerv ali celo s kreditom, ker potem vedno pride naslednje leto, ki prinese enake težave. Poleg tega prihodnje leto še ne bo spremembe zakona o RTV, saj je zdaj prednostni zakon o medijih.
»Imamo 630.000 plačnikov, produkcija lastnih programov pa je enaka kot v tujini, kjer jih imajo bistveno več.«
To je problem dolgoročne stabilnosti. Treba je vedeti, kako bomo financirali javni zavod, ali bomo opustili model RTV-prispevka in prešli na finski model nekega paradavka. Vlada ima zakonsko možnost, da ob spremenjenih ekonomskih okoliščinah prispevek zviša do deset odstotkov, za kaj več pa je treba spremeniti zakon. Seveda bi bili na RTV zelo veseli in tudi družba bi si zaslužila boljši in sodobnejši zakon o RTV, tudi z določenimi spremembami glede njegovega vodenja in upravljanja, ker je naporno imeti 29-članski programski svet. Vprašanje je, ali naj bo njegovo imenovanje še vedno v domeni politike.
Državljani verjetno ne bodo navdušeni nad zvišanjem prispevka.
Bodimo odkriti: kdo bi se februarja prihodnje leto vznemirjal, če bi na položnici pisalo 13,75 evra namesto 12,75? Mi na svoji strani ne potrebujemo ljudi, saj so z nami zadovoljni.
Velika večina se zaveda, da če se osnovne plače zvišajo, se zvišajo tudi cene, če se pravice za prenašanje športnih dogodkov dražijo, ker tekmujemo s komercialnimi televizijami, potrebujemo več denarja.
Ali bomo vsakemu državljanu posebej razlagali, da nas to, da naše vsebine lahko spremljajo tudi slepi in slabovidni, torej da na naših kanalih predvajamo poročila z znakovnim jezikom, stane od 200.000 do 300.000 evrov? Kako naj tiste, ki niso ljubitelji resne glasbe, prepričamo, da so naši simfoniki odlični?
Odgovorni državljani, tudi odgovorni politiki, bi vse to lahko prepoznali. Če ne bo zagotovljen denar oziroma če bi se pojavile zahteve po nerazumnem krčenju programov ali neizvedljivih hitrih racionalizacijah, sem že napovedal, da mene tu ne bo, saj tega ne bi delal s srcem. To ne bo več javna RTV, ki si jo po mojem globokem prepričanju Slovenija zasluži in smo jo tudi sposobni financirati.
