Goran Klemenčič se je lotil ukinjanja sodišč

Ljubljana – Po merilih iz osnutka zakonodajnega projekta nove mreže slovenskih sodišč slovenjgraško, krško in ptujsko okrožno sodišče ne izpolnjujejo več pogojev za samostojna okrožna sodišča. Imajo premalo sodnikov, to je manj kot 30.

Pravosodno ministrstvo zato predvideva, da bi se okrožno sodišče v Slovenj Gradcu, ki ima 15 sodnikov, lahko pridružilo mariborskemu okrožnemu sodišču, krško s 23 sodniki novomeškemu okrožnemu sodišču in ptujsko, ki ima v okrožju 29 sodnikov, prav tako okrožnemu sodišču v Mariboru.

Tako izhaja iz tako imenovanega vzpostavitvenega dokumenta zakonodajnega projekta nove mreže sodišč, ki so ga maja pripravili na ministrstvu za pravosodje. Gre za gradivo, ki še ni pripravljeno za strokovno in medresorsko usklajevanje, o njem naj bi se deležniki začeli pogovarjati prihodnji teden. Je pa minister Goran Klemenčič že večkrat napovedal, da bo njegovo delo jeseni osredotočeno prav na to vprašanje, saj 44 okrajnih, 11 okrožnih sodišč, štiri višja in eno vrhovno sodišče predstavlja neracionalno mrežo, zaradi katere trpijo kakovost, učinkovitost in dostopnost sodnega sistema, prav tako pa tudi zaupanje v njegovo delo.

V nove čase

Cilji slovenskega sodstva za leto 2020 so, da bi pričakovani čas rešitve pomembnejših zadev znašal šest mesecev, drugih zadev pa tri mesece. Delež sodnikov na 100.000 prebivalcev naj bi čez tri leta bil 42 sodnikov, razmerje med sodnim osebjem in sodniki naj bi se zvišalo na 4,3, kar pomeni, da bi se sodniške vrste v prihodnje popolnjevale s strokovnim sodnim osebjem, ne sodniki.

Da bi te cilje dosegli, bi okrajna sodišča postala izpostave okrožnih sodišč, merilo za določitev novih okrožnih sodišč je 30 sodnikov, za vzpostavitev sodnih oddelkov pa pet sodnikov. Ključni dejavniki, ki naj bi vplivali na to, ali bo neko sodišče obstalo ali ne bo, so sicer gostota prebivalstva, velikost sodišča, delovne obremenitve sodnikov, učinkovitost vodenja postopkov, zemljepisna lokacija, infrastruktura in javni prevoz.

Poleg v uvodu omenjenih treh okrožnih sodišč, ki se jim, če bo projekt izpeljan do konca, obeta ukinitev, bo pred izjemnimi izzivi posebej ljubljansko sodno okrožje. Ljubljansko okrajno sodišče je bilo do zdaj edina izjema, ki je med sodišči najnižje stopnje ohranilo samostojen status, tega naj bi zdaj izgubilo in postalo izpostava ljubljanskega okrožnega sodišča. Toda to sodišče je že danes v državi izključno pristojno za nekatere spore, po novem naj bi se kot izključno pristojno ukvarjalo tudi z zahtevnejšimi zadevami gospodarskega in organiziranega kriminala in korupcije.

Številne bojazni

Uradnih odzivov sodstva na zakonodajni projekt še ni, saj gre šele za njegovo prvo različico, do katere se še ne želijo opredeljevati, saj je vprašanje, kakšna bo končna različica. Iz projekta tako za zdaj ni mogoče razbrati, da se loteva problema, po katerem ima pri nas kar tretjina okrajnih sodišč do tri sodnike, ki zjutraj obravnavajo kazensko zadevo, pozneje izvršilno, proti koncu dneva pa še zapuščinsko. In vprašanje je, ali ga zaradi kakovosti sojenja razrešiš zgolj s tem, da taka sodišča spreminjaš v izpostave. Druga dilema je, ali je prav, da bodo po novem vsi prvostopenjski sodniki imeli status okrožnih, čeprav je znano, da nekaterim že reševanje prekrškovnih zadev na okrajnih sodiščih pomeni težavo. Nekaterim pa se največ vprašanj postavlja o izpeljavi projekta, saj je reorganizacija, ki jo je sodstvo doživelo leta 1995, sodne zaostanke pognala v nebo. Ti pa zdaj, kot je potrdila tudi evropska komisija, pri nas niso več sistemski problem.

Ni več časa za reforme?

Eno od pomembnih vprašanj je tudi, ali bo Klemenčiču in vladi v zadnjem letu mandata uspelo izpeljati tako pomemben projekt. Do zdaj so vsi poskusi vsaj delnega preoblikovanja mreže sodišč naleteli tudi na zelo velik odpor županskega lobija. Politika si do zdaj ni upala začeti tako zahtevne reforme, še najmanj ob izteku mandata.