Tiskane izdaje
Ljubljana – Že februarja napovedana ustanovitev posebne skupine za Uredbo o urejanju voženj s kolesi v naravnem okolju očitno ne bo delovala še vsaj do konca maja, dokler ne bo sprejet prevetren zakon o ohranjanju narave (ZON). Zavlačevanje brez pogovora pa ne koristi nikomur, opozarjajo vpleteni.
Sporočilo ministrstva za kulturo je bilo skopo: »Minister bo skupino imenoval potem, ko bo sprejet ZON, predvidoma torej konec maja.« Dodali so še, da Uredba o urejanju vožnje s kolesi v naravnem okolju ni povsem neodvisna od ZON, saj novela zakona vzpostavlja pravno podlago za to uredbo.
V skupino za pripravo uredbe, ki se bo nanašala le na urejanje vožnje s kolesi v naravnem okolju, bo minister predvidoma povabil po enega predstavnika lastnikov zemljišč, kolesarjev, turističnih organizacij, naravovarstvenikov, planincev ter predstavnike kmetijskega ministrstva, ministrstva za znanost, izobraževanje in šport ter ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.
»Zastoj gotovo ni v redu, a če imamo partnerski odnos, moramo dati ministrstvu nekaj časa, če ga potrebuje. Vendar naše delo ni zastalo, ves čas komuniciramo z gozdarji in lastniki zemljišč, tako da se bomo na začetek delovanja skupine pripravili in tja prišli že s pripravljenimi predlogi,« je pojasnil predsednik Slovenske kolesarske mreže Matej Obu.
Oklevanje ni po godu niti nekaterim naravovarstvenikom. Gregor Torkar iz Društva za ohranjanje naravne dediščine Slovenije (DONDES) poudarja, da neurejeno stanje ne koristi ne kolesarjem in ne ohranjanju narave. »Pogovarjali bi se lahko že zdavnaj. Pred nosom imamo dobre primere dobrih praks, doma pa še vedno dokaj strogo zakonodajo, ki pa očitno ničesar ne ureja. Problem je, da se v postopke vedno prepozno vključi tiste, ki imajo takšen ali drugačen interes,« je opozoril Torkar in dodal: »V Evropi je kolesarjenje ena glavnih turističnih panog na območjih, kjer oglašujejo naravno okolje. Če želimo imeti pri nas turizem na varovanih naravnih območjih, bo pač treba znati primerno umestiti v prostor tudi kolesarstvo. Turizem je namreč ena od osnovnih panog, ki obenem preživlja tudi varovanje narave. Če dogovora ne bo, bo slabo za ene in druge.«
Torkar ob tem poudarja, da varovana območja obstajajo z razlogom, ampak da to še ne pomeni, da mora biti vse ostalo prepovedano. Meni, da večina poti za kolesarje ne bi bila problematičnih, zato bi lahko začeli risati nekakšen slovenski kolesarski zemljevid. »Če bi ocenili, da dejavnost ne škoduje naravi, potem naj se kolesarstvo dovoli. Kjer bi bile posledice negativne, bi bilo prepovedano. Kolesarjenje v naravi je prijazen način rekreacije. Morebiti bi bilo najtežje doseči dogovor v visokogorju.«
