Gradbena zakonodaja protiustavna

Brežice – Ustavna presoja 152. člena zakona o graditvi objektov, ki ureja inšpekcijske ukrepe v primeru črnih gradenj, razkriva nov primer kršenja človekovih pravic v slovenski zakonodaji. Člen je namreč neskladen z ustavo, saj državljan, ki prejme odločbo o odstranitvi objekta, nima zakonske podlage, da bi na sodišču spodbijal odločbo na podlagi pravice do spoštovanja doma kot ene temeljnih človekovih pravic.

Pravico do spoštovanja doma zagotavlja 8. člen evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja, posredno pa tudi 36. člen slovenske ustave o nedotakljivosti stanovanja. Posledično mora biti vsakemu s prejeto odločbo o rušitvi objekta, kot je zapisano v ustavni presoji, objavljeni v petek, pred sodiščem »zagotovljena presoja dopustnosti posega v pravico do spoštovanja doma, čeprav posameznik po domačem pravu nima pravice bivati v tem prostoru«.

V izjemnih primerih lahko namreč pravica do doma prevlada nad zahtevo po zakonitosti grajenih objektov (izdano odločbo) in takrat – kljub odločbi o odstranitvi črne gradnje – prisilne rušitve objekta ne bi smelo biti.

Ker v gradbeni zakonodaji predhodno sodno varstvo pred posegi v pravico do spoštovanja doma ni zagotovljeno in prisilne rušitve objekta ni mogoče preprečiti, je ustavno sodišče presodilo, da sta 152. in 156. a člen zakona o graditvi objektov (ZGO) neskladna z ustavo. Prvi ureja inšpekcijske ukrepe, drugi dovoljuje največ enkratno odložitev rušitve objekta za največ pet let. Država mora neustavnost odpraviti v enem letu.

Smo socialna država?

Ustavno presojo 152. člena ZGO je leta 2014 zahtevalo upravno sodišče, ki je pred tremi leti v primeru odločbe o rušitvi nelegalno zgrajene romske hiše v Dobruški vasi v občini Škocjan prekinilo inšpekcijski postopek. Sodišče je izhajalo iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, da romski prebivalci v Bolgariji in Franciji po desetletjih toleriranja bivanja v nelegalnih zgradbah na tujih zemljiščih uživajo posebno varstvo (pravica do spoštovanja doma). Ker to posebno varstvo v zakonu o graditvi objektov ni bilo zagotovljeno, je upravno sodišče zahtevalo ustavno presojo.

»To je za nas še večja zmaga, kot smo pričakovali,« je dejal Blaž Kovač iz Amnesty International Slovenija, ki je Romu iz Dobruške vasi priskočila na pomoč pri njegovi tožbi na upravnem sodišču. Ustavni sodniki so namreč ugotovili, da ZGO ne krši človekovih in ustavnih pravic zgolj Romom, temveč slehernemu državljanu Slovenije – in zato zahtevajo popravke v korist vseh državljanov.

Politika je v postopku ustavne presoje zagovarjala stališče, da gradbena zakonodaja ni protiustavna. Če so ustavni sodniki mnenja, da dom državljanov niso zgolj štiri stene, temveč da človekova pravica do doma varuje vrednote varnosti, zasebnosti ter družbene in čustvene navezanosti posameznika na določen prostor, je za vlado v tovrstnih inšpekcijskih postopkih primerna rešitev namestitev socialno šibkega državljana v neprofitno stanovanje ali bivalno enoto. Če so ustavni sodniki zahtevali spremembo ZGO v korist človekove pravice do spoštovanja doma, je za vlado namen gradbene zakonodaje predvsem varovanje javnega interesa, posredno pa tudi pravice do zasebne lastnine.

V primeru Dobruške vasi je kapital na lokaciji, kjer desetletja s »tiho podporo« oblasti bivajo Romi, zarisal poslovno cono, na Lokah v občini Krško, kjer so odločbe o odstranitvi objektov Romi dobili jeseni, pa elitno stanovanjsko sosesko. V primeru Lok ni izključena niti ustavna presoja občinskih prostorskih aktov, ki desetletja toleriranih romskih hiš v korist stanovanjske soseske ne omenjajo.

Ustavni sodniki so razpravljali celo o tem, v kolikšni meri je pravica do spoštovanja doma izraz načela socialne države, a tega v odločbi na koncu niso omenili.

Pozitivna diskriminacija

Kako bo politika s popravki gradbene zakonodaje upoštevala zahteve ustavnega sodišča in 2. člena ustave, da je Slovenija socialna država, bo pokazal čas. Kovač je, vsaj kar zadeva Rome, previden. A presoja ustavnega sodišča mu vliva upanje, da bodo tudi druge tožbe in ustavne presoje, če bodo potrebne, uspešne. Ustavni sodniki so namreč v obrazložitvi zapisali, da so Romi pripadniki posebej ranljive družbene skupine, ki so tudi na področju prostorskega načrtovanja upravičeni do posebnih pravic in »pozitivne diskriminacije«, »toliko bolj, če nelegalno zgrajeno romsko naselje s tiho ali izrecno privolitvijo lokalne skupnosti obstaja več let ali celo desetletij«.