Gradnja čistilnih naprav na plečih lastnikov

Male komunalne čistilne naprave: O pomoči prebivalcem, ki jih bodo morali vgraditi, ne razmišljajo niti v polovici občin.

Objavljeno
17. junij 2019 20.15
Posodobljeno
18. junij 2019 08.34
Dobra četrtina ali več kot 530.000 prebivalcev za odvajanje komunalnih odplak še vedno uporablja pretočne greznice, ki jih po letu 2021 ne bo smelo biti več. Na fotografiji praznjenje vsebine greznic na ljubljanski čistilni napravi. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Kočevje – Več kot pol milijona Slovencev živi na območjih, kjer nikoli ne bo javnega kanalizacijskega omrežja in bodo morali sami poskrbeti za čiščenje odpadnih voda z malimi komunalnimi čistilnimi napravami (MKČN). Te skupaj z vgradnjo stanejo od 2500 do 5000 evrov. Finančni in zahteven strokovni zalogaj je prepuščen lastnikom in trgu.

Po evropski direktivi bo treba tudi pri nas do leta 2021 poskrbeti za ustrezno, do narave prijazno odvajanje odpadnih voda. Zahteve, ki jih na tem področju predpisuje EU, po nepopolnih podatkih ministrstva za okolje in prostor izpolnjuje 63,9 odstotka prebivalstva Slovenije oziroma 1,32 milijona prebivalcev. Večina jih je priključenih na kanalizacijske sisteme, ki imajo centralne čistilne naprave.

image
Dobra četrtina ali več kot 530.000 prebivalcev za odvajanje komunalnih odplak še vedno uporablja pretočne greznice, ki jih po letu 2021 ne bo smelo biti več. Na fotografiji praznjenje vsebine greznic na ljubljanski čistilni napravi. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Za preostale prebivalce, torej za več kot 700.000 ljudi, pa to ne velja. Država za več kot 180.000 ljudi nima podatkov, kako čistijo komunalne odpadne vode, za skorajda 30.000 prebivalcev ni znano, kakšne naj bi bile njihove rešitve odvajanja odpadnih voda, 25,7 odstotka ali več kot 530.000 prebivalcev pa ima pretočno greznico, ki bi jo morali po zahtevah EU zamenjati z nepretočno oziroma MKČN.
 

Občinski problem


Urejanje tega področja je v pristojnosti občin, ki so z evropskimi sredstvi gradile kanalizacijske sisteme za več kot 2000 populacijskih enot na gosteje poseljenih območjih. Veliko občin se za državna sredstva za gradnjo kanalizacijskega sistema ni moglo potegovati, ker imajo manj prebivalcev oziroma populacijskih enot. Tak primer je Loški Potok. »Toda pri nas je vodovarstveno območje, zato bi nujno potrebovali kanalizacijski sistem,« poudarja župan Ivan Benčina, ki še pravi, da njihove odpadne vode niso problem le za prebivalce visoko ležečega Loškega Potoka, ampak predvsem za sosede. Vode iz njihove občine se namreč stekajo v vodna zajetja, iz katerih pijejo prebivalci celotnega kočevsko-ribniškega območja. »Država je sprejela zaveze in zahteve, vendar občinam ne omogoča, da bi te zaveze z denarjem države uresničile,« opozarja Benčina.
 

S subvencijami niti polovica občin


Drug problem bo gradnja MKČN na območjih, kjer ni predviden kanalizacijski sistem. Kjer ni strnjene poselitve – in za Slovenijo je značilna razpršena gradnja – je njihova postavitev prepuščena lastnikom. »Država za to ne namenja nepovratnih sredstev,« pravijo na ministrstvu za okolje in prostor in dodajajo, da to ni v njihovi pristojnosti. Edina možnost na ravni države so ugodna posojila za odvajanje in čiščenje odpadnih in padavinskih voda, ki jih ima Eko sklad v okviru javnega poziva za kreditiranje okoljskih naložb občanov. Lani so podelili pet posojil v skupni vrednosti nekaj več kot 45.000 evrov, predlanskim prav tako pet v vrednosti skoraj 32.000 evrov, leta 2016 osem v skupni vrednosti 36.000 evrov.

image
Ljubljanska kanalizacija. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Ker sta odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode v pristojnosti občin, te tudi lahko zagotavljajo sofinanciranje vgradnje MKČN. Po lanskih podatkih jih teh subvencij ne razpisuje niti polovica, zanje pa namenjajo različne vsote. Kočevska občina, ki v tem pogledu sodi med povprečno radodarne, ima v proračunu za letos v ta namen zagotovljenih 3000 evrov in zgornjo mejo 1000 evrov na napravo, krška pa za sofinanciranje namenja 40.000 evrov oziroma največ 2400 evrov na napravo.
 

Brezplačno svetovanje


Posavje je tudi edino območje v državi, kjer je šest občin februarja odprlo brezplačno svetovalno pisarno za učinkovito čiščenje odpadnih voda. To je edina takšna pisarna, kjer je mogoče na enem mestu dobiti uporabne podatke, kako v poplavi ponudb izbrati in postaviti MKČN, ki bo delovala oziroma izpolnila pričakovanja. Doslej so svetovali 80 občanom. »Odločitev, katera naprava je prava, ni lahka, dobro je pretehtati vse podatke,« pravi svetovalec Aleš Levičar. Po preverjanju podatkov iz različnih baz uporabnikom ne svetujejo, katero napravo vgraditi, ampak jim predstavijo tehnologije čiščenja oziroma tipe čistilnih naprav, na kaj morajo biti pozorni in kakšne so njihove izkušnje z že vgrajenimi napravami.

image
IGD


Trg namreč ponuja množico različnih malih čistilnih naprav. Zbornica komunalnega gospodarstva pri GZS ima seznam 68 tipov naprav, ki so na njem vpisane na željo proizvajalca ali dobavitelja. Ti na zbornico pošljejo dokumentacijo, da jo pregledajo in napravo uvrstijo na seznam. »Ta dokazuje, da je tipska MKČN lahko v prodaji na slovenskem trgu, ni pa dokazilo, da izpolnjuje zahteve predpisov na področju varstva okolja,« opozarja Iztok Rozman, direktor projektov na zbornici komunalnega gospodarstva.

Pravi, da se je treba pri načrtih za nakup in postavitev MKČN nujno posvetovati pri javnih službah, torej pri komunalah in na občinah: »Uporabnik se mora najprej pozanimati, ali bodo na območju, kjer živi, zgradili javno kanalizacijo, in kakšno dokumentacijo potrebuje za čistilno napravo. Odločitev ni preprosta, zato je koristnih čim več informacij.« Tudi o tem, kako napravo vzdrževati in pregledovati po tem, ko je postavljena. Nekaj mesecev po vgradnji mora zasebnik plačati še pregled in meritve, ali naprava dosega zahtevane parametre, nato pa se mu okoljska dajatev zniža za 90 odstotkov.