Fotograf, ki je zamrznil nemirno stoletje

V Muzeju novejše zgodovine velika retrospektivna razstava Edija Šelhausa, legende slovenskega fotoreporterstva

Objavljeno
21. maj 2019 16.19
Posodobljeno
21. maj 2019 16.19
Sprejemanje radijskih poročil v okrožni tehniki v Beli krajini januarja 1945 Foto Edi Šelhaus
»Še vedno sem stiskal k sebi filmsko kamero ariflex, ki so mi jo hoteli po vsej sili iztrgati iz rok. Vsaj poskusiti sem moral, da bi jo rešil. Z zadnjimi močmi sem se dvignil v avtu ter zalučal kamero v tisočglavo množico ...« Tako je Edi Šelhaus, legenda med slovenskimi fotoreporterji, opisal svojo prigodo ob demonstracijah v Trstu leta 1946. Ta je bila zgolj ena od njegovih številnih dogodivščin.

Slovenski fotografi in fotoreporterji so se praviloma odločili za ta poklic zaradi osebnih afinitet, v primeru Edija Šelhausa (1919–2011) pa sta sprejela odločitev kar oče in mama, saj sta bila oba fotografa. Šel­haus se je rodil v Podkraju na Vipavskem, vendar se je družina umaknila pred fašizmom v kraljevino Jugoslavijo­ oziroma Škofjo Loko, kjer je njegova mama vodila fotografski atelje.

Vendar so jih fašisti kmalu »dohiteli«. Da bi se izognil vpoklicu v nemško vojsko, se je mladi Šelhaus pridružil partizanom. Leta 1944 in 1945 je kot partizanski fotoreporter posnel številne izjemne fotografije, ki imajo ne samo pomembno dokumentarno vrednost, temveč so tudi dokaz njegovega obvladovanja fotografskega medija. Nato je nastopil v vlogi kronista povojnega časa, najprej v Trstu, po letu 1955 v Jugoslaviji in pozneje v samostojni Sloveniji.

Zlasti v Trstu so bili časi burni, velikokrat se je s kakšnega dogodka – ni samo fotografiral, angažirali so ga tudi kot filmskega snemalca za slovenski Filmski obzornik in jugoslovanske Filmske novosti – vrnil z razbitim nosom in kamero. Sicer pa je o njegovem poznejšem tržaškem »azilu« do leta 1955 malo podatkov, Šelhaus o dogajanju, ko se je ob resoluciji informbiroja leta 1948 znašel na »napačni« strani in izgubil službo, v Jugoslaviji pa bi končal v zaporu, nikoli ni govoril.


Izjemne podobe iz vsakdanjega življenja

Po vrnitvi v Slovenijo je delal za revijo Tovariš in Slovenskega poročevalca, od ustanovitve leta 1959 tudi za časnik Delo. Bil je fotografska priča večine pomembnih političnih, kulturnih, družbenih in športnih dogodkov, v njegovem opusu je veliko izjemnih podob iz vsakdanjega življenja, predvsem slehernikov na družbenem robu.

Aktiven je bil tudi po upokojitvi. Zadnjih 25 let se je posvečal predvsem raziskovanju usode zavezniških letalcev, ki so bili sestreljeni med drugo svetovno vojno nad našim ozemljem, ter problematiki koroških Slovencev v njihovem boju za manjšinske pravice.

Ob 100. obletnici rojstva so v Muzeju novejše zgodovine Slovenije pripravili obsežno retrospektivo. V tem muzeju hranijo večino njegovega fotografskega fonda, ki obsega okoli 80.000 posnetkov. Šelhausov opus so razdelili na različna obdobja, zadnje je kar sam poimenoval obdobje »fotoreporterja v copatih«, ko je po upokojitvi še vedno deloval kot neutruden fotografski kronist, velikokrat z zanj značilnim smislom za humor.