Nina Jelen: Grdi komentarji so kot pomečkani srčki

Predana učiteljica je v Bruslju prejela mednarodno nagrado.
Objavljeno
16. december 2018 12.35
Posodobljeno
16. december 2018 13.19
Nina Jelen: vse otroke ima enako rada. In oni njo. FOTO: Polona Malovrh
Zagorje - Vesela je, da lahko uči v najmanjši podružnični šoli na Podkumu, kjer lahko sanja »Boga« vseh šolskih sistemov – finskega. A še kako dobro se zaveda, da se sosedova trava včasih samo zdi bolj zelena in da v resnici ni nič drugačne od njene ... Takšna je učiteljica Nina Jelen. Preprosta, topla, prijazna in vse otroke na šoli ima enako rada. Oni pa njo. Pred dnevi se je vrnila iz Bruslja, kjer je v kategoriji učiteljev v konkurenci 600 projektov odnesla prvo nagrado Evropske komisije na temo varne uporabe interneta. Z njo je »svojim« otrokom na Podkumu nakopala kar nekaj skrbi. Oddahnili so si šele, ko so se prepričali, da ji bruseljska slava ni prav nič stopila v glavo ... Da se je vrnila ista, kot je odšla: najboljša učiteljica sploh.
 
Niti malo vas ni zaneslo med oblake po povratku iz Bruslja?
 
No, ko so me poklicali, naj pridem po nagrado, sem se počutila kot na podelitvi Oskarjev, priznam. V učilnici pa otroci začutijo, če je učitelj z mislimi drugje. Ko si z njimi, moraš biti z njimi, jih usmerjati, sicer se začne kraval.
 
Nekateri v takih primerih povzdignejo glas, drugi začnejo govoriti še tiše …
 
Vpijem pa ne rada. Tudi smisla nima. Učitelj zavpije, otroci utihnejo, a samo za dve sekundi. Raje zaploskam. In otroci ponavljajo za mano, dokler še zadnji ne ploska.
 
Kazni, predvidevam, v vašem besednjaku ni?
 
Ni je. Otroka ne moreš poslati iz razreda, športno vzgojo ukinjati, pa je najslabše, kar lahko naredi učitelj. Letos sem uvedla tek. Ko opazim, da so utrujeni, gremo za nekaj minut ven teč. Vrnemo se pripravljeni za delo sto na uro.
 
Najbrž teče tudi učiteljica Nina?
 
To imajo pa najraje. Ni lepših trenutkov od tistega, ko me vsi pustijo zadaj.
 
Očitno niste tipična predstavnica generacije Y. Kje se je zgodila »napaka«?
 
Najbrž v vzgoji. Niso me vzgajali, da je pomemben denar, ampak bolj v preprostem duhu: da moramo držati skupaj, kot družina, da moramo gledati na sočloveka, da je treba poslušati tudi druge in spoštovati avtoriteto.
 
To so vrednote naših babic. V bistvu živite babičine modrosti …
 
Zelo sem navezana nanjo. Pri 35. letih me še vedno sili s solato in  me uči, da jem premalo mesa. S hčerkama gremo zelo rade k njej. In če se pridruži še mami, je na kupu pet žensk štirih generacij. Sama sem odraščala brez očeta, zato smo bile vedno zelo povezane. Babi me je čakala tudi, ko sem se vrnila s kakšnega žura. Bila je celo bolj stroga od mami.
 
Kako se je kazala ta strogost sredi noči?
 
Skuhala mi je juho (smeh) … Tudi babi ni tipična babi: ni bila proti družinskemu zakoniku tako kot večina njene generacije. Pravi, da nihče nima pravice nikogar obsojati, da je treba sprejemati drugačnost.
 
In najbrž obvlada tudi splet?
 
Stara je 80 let, zna mi poslati mail, facebooka (FB) nima, spremlja pa vse, kar se dogaja. Mami, ki se je FB dolgo upirala, pa ima tudi FB. Starši in učitelji ne smemo več reči, da nas FB ne zanima. Če imaš doma otroka ali mladostnika, te mora zanimati, pa naj se ti še tako upira. Vedeti moraš, s čim ima opravka. Kako naj ga poučiš o pasteh spleta, če ga ne poznaš? Pogovarjati se moramo z otroki, da bodo razumeli, v kaj se spustijo, če komu pošljejo svojo fotografijo. Da otroku vzameš telefon, ni rešitev. Naučiti ga je treba reči ne in prepoznati nevarnosti. Dejstvo je, da splet uporabljajo domala vsi. Če ne drugega, poslušajo glasbo na You Tubu. In tudi ta ni tako nedolžen, ker naslednji posnetek izbere samodejno. In izbere lahko tudi kaj zelo čudnega …
 
Kaj otroci danes sploh dojemajo kot 'zelo čudno'?
 
Golota je že taka zadeva, pa nasilje …
 
Ste že kot punčka vedeli, da boste učiteljica?
 
V tem pogledu nisem tipična učiteljica. Večina kolegic pravi, da so vedele, jaz pa sem se lovila še na fakulteti. Ves čas me je bilo strah, da bom prišla v razred in ugotovila, da nisem dovolj skrbna, da jih ne znam obvaldati. Šele po enomesečni praksi v četrtem letniku sem ugotovila, da je to to. Uživala sem v razredu. Sicer sem vse popoldneve delala za »tisti en dan«. A vse, kar sem otrokom predlagala, so sprejeli, sprejeli so  mene …  je pa res tudi, da sem že takrat delala malo drugače z njimi …
 
Kako drugače?
 
Ko človek omeni šolo, si vsi predstavljamo učitelja, ki stoji pred tablo in predava. Če takšno poučevanje že mene, odraslega človeka, na izobraževanjih dolgočasi, kako ne bi dolgočasilo otrok? Še jaz odtavam z mislimi skozi okno … Zato je vse, kar naredi učitelj drugače, drugače: že to, da ne stojiš pred njimi in razlagaš, da jim omogočiš, da sami iščejo rešitve in raziskujejo, se pogovarjajo med seboj, je drugače. Trudim se, da je moj pouk tak. Ni vedno tak, zelo pogosto pa je.
 
Recimo, da morate otroka naučiti šteti do dvajset …
 
Učitelj se lahko postavi pred tablo in mu razloži, kako se šteje, lahko pa mu da šteti predmete, kocke in to naredi skozi igro. To je učiteljeva izbira, njegova avtonomija. Trenutno spoznavamo okolje. Razdelili smo se v skupine, določili skupne cilje, obiskali smo knjižnico, da lahko za odgovori sami brskajo po gradivu, dobili so tudi tablice, med seboj se pogovarjajo o tematiki, povprašajo doma, ogromno naredijo sami. Vsakič me presenetijo. Na koncu je treba frontalno dati le še piko na i.
 
Podružnična šola ni bila vaša prva izbira?
 
Najprej sem poučevala na matični OŠ Ivana Skvarče v Zagorju. Na isti dan, ko se mi je zaposlitev za določen čas iztekla, je s šole na Podkumu odšla kolegica. Imela sem možnost, da jo nasledim ali ostanem brez službe. Zdaj sem tu že deset let …
 
… in na svet ter šolo še vedno gledate skozi rožnata očala?
 
Poskušam. A kakšne zadeve me še vedno zbodejo: kadar, za primer, ocenim, da se kdo zelo trudi z neko zadevo in jo objavi na družbenih omrežjih, potem pa začne po njem leteti z vseh strani. To se mi zdi tako nepotrebno. Sprašujem se, kaj je s takimi ljudmi. Lahko je črniti ljudi, s katerimi se ne strinjaš, teže je koga pohvaliti.
 
image
FOTO: Roman Šipić
Včasih ste pisali blog, zdaj na Časorisu popisujete svoje izkušnje ali svetujete otrokom staršem, učiteljem. Ste tršica Nina, zaupnica vseh. Kdo se obrača na vas?

 
Včasih mi res pišejo, včasih sama sestavim misli, za katere menim, da bi bilo dobro, da jih kdo prebere. Največkrat se razpišem o varnosti na spletu. Večina mladostnikov v Evropi je namreč v eni od anket na vprašanje, česa se najbolj boji, odgovorila, da tega, da bi se njihova sramota objavila na spletu in se razširila.
 
So zato diskoteke vse bolj prazne?
 
Zagotovo je to eden od razlogov. Mlajša kolegica mi je razložila, da ravno zaradi tega hodi vse manj ven, ker mora ves čas skrbeti, da je lepa, da lepo pleše, da v redu izgleda, da je ne bi kdo slikal in kje objavil. Kakšen smisel ima potem res hoditi ven? Zato mladi ostajajo doma, pred ekrani. Eno dobro stran pa ta strah vendar ima: vse več se družijo po domovih, saj je lažje zaupati manjšemu krogu prijateljev.
 
Je enako kot z videzom tudi z neznanjem v šoli? Je to tudi sramota?
 
Strah jih je tudi slabih ocen. Čeprav na nižji stopnji, kjer učim, ta občutek še ni tako razvit. Ko se učimo brati, so zelo motivirani. Če morda kdo ni, ga k temu spodbudimo. Večina otrok je sicer šele konec prvega razreda sposobna brati, saj se jim prej povezave v možganih ne razvijejo. Zato je bolj smiselno, da jih k branju navajamo sredi leta. Včasih kdo zahteva, da berejo že na začetku prvega razreda. Marsikdo tega ne zmore, a zato ni nič slabši od drugih.
 
Torej sistem, po katerem so šli otroci v šolo s sedmimi leti, ni bil tako zgrešen?
 
Sploh ne. In težnje po kasnejšem vstopu v šolo se vse bolj krepijo. Šestletniki so še tako igrivi, pa morajo sedeti in delati …
 
Ste generacija, ki je mladost preživela brez interneta.
 
Ena zadnjih, ki je sproščeno žurala, šla ven, si privoščila kakšno napako, ki ni obkrožila svet, ampak je ostala med prijatelji, pa še ti so jo čez dva tedna pozabili.
 
Najbrž je prav to, v kolikšni meri je sploh sprejemljivo razgaljati napake drugih, tudi bistvo poučevanja otrok o varnosti na spletu.
 
Otroci, pa tudi starejši, se tega premalo zavedajo. Tudi sama sem se začela poglabljati v to, ko sem po naključju videla golo fotografijo učenke prvega letnika – in celo sama jo je objavila. Takrat sem si rekla, da je na to temo treba tudi v šoli nekaj narediti. Svet na spletu je postal enakovreden realnemu. Nisem  strokovnjak za splet, a če je količkaj v naši moči, moramo otroke osveščati o vseh pasteh, ki nanje prežijo na družbenih omrežjih in spletu.
 
Nagrada Evropske komisije na temo varne uporabe interneta je nadgradnja  zgodbice o ženičkah in stričkih za daljnimi hribčki, s katero ste poželi uspeh doma - prejeli ste nagrado informacijske pooblaščenke. Vse izpod vašega peresa je SOS pred spletnimi pastmi. S čim ste prepričali Evropo?
 
Prijavila sem se z vsemi prispevki, ki sem jih doslej delala z otroki na to temo.  Čar podružnične šole je v tem, da štiri leta učiš iste otroke. In ne moreš jim ponavljati stvari od lani. Treba jim je dati nekaj novega. Tako me je sredi noči prešinilo, da  pripravim učno uro v obliki klepetalnice, kjer so lahko otroci pisali komentarje. Izpadla je odlično. Tistega dne sem otrokom rekla, da nismo v šoli ampak v virtualni učilnici. Da se ne bomo pogovarjali, da bomo samo pisali. Otroci so morali izdelati izkaznice z osebnimi podatki po lastni izbiri. Opozorila sem jih samo, da bo te podatke videl ves svet. Pripravila sem jim nekaj fotografij – kot na FB – otroci pa so jih komentirali po mili volji. Obljubila sem jim, da ne bom huda in da komentarjev ne bom pokazala staršem. In jim tudi nisem. Kar razživeli so se, moram reči …
 
Je bilo treba 'cenzurirati' dosti komentarjev?

image
FOTO: Picasa

 
Precej kritik so zapisali. Zato smo se pogovorili o tem, kako bi se sami počutili, če bi njih kdo smešil. Izdelali smo srčke in za vsak slab komentar so jih morali pomečkati. Nato sem rekla, naj jih poravnajo. In niso se več poravnali …
Tako v človeku ostanejo takšni komentarji … Zadelo jih je. V naslednjih mesecih bom podobno izobraževanje o škodljivostih na spletu pripravila še za učitelje in morda tudi za starše.
 
Predmeta o varnosti na spletu v učnem načrtu naših šol na nižji stopnji ni.
 
Pa bi moral biti. O tem se je v šoli treba pogovarjati. Enako kot jih učimo o varnosti v prometu in vsak dan poudarjamo, da morajo paziti na cesti, bi jih  morali opozarjati tudi o varnosti na spletu.
 
Ker jih tudi tam lahko kaj – virtualno povozi?
 
Seveda, ker je to vzporeden svet realnemu. In vsak dan bolj sta prepletena. Težko ju je ločiti. Že na wikipediji ni vse res, kar piše, kaj šele na družabnih omrežjih … Da pa bi jih moralo povoziti nekaj, kar ni resnica?! To ne sme biti sprejemljivo za nikogar.