Hitre korake naj nadomesti tehtna javna razprava
Vprašanje dopustitve je težak zalogaj še za evropsko sodišče za človekove pravice. Iskati je treba alternative.
Odpri galerijo
Ne smemo dopustiti, da bi lahkotno razpravljali o načinih sklenitve življenjske poti. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Ljubljana – Vprašanje medicinske pomoči pri umiranju ali samomoru sega daleč onkraj medicine in zadeva pravo, filozofijo, družbo, religijo in finance. Večina si je enotna le v tem, da gre za zagato, ki bi jo morali reševati brez populističnih primesi, ki razvodenijo in razvrednotijo pomembnost tematike.
Če bi pri nas želeli izvajati evtanazijo, bi za to morali spremeniti del ustave, ki določa nedotakljivost človeškega življenja, kar je pri zahtevanih 60 poslanskih glasovih skoraj neizvedljivo. Politika se namreč s tem vprašanjem ni kaj prida ukvarjala, vendar je v zadnjem času o njem vse več debat, tudi zaradi peticije za njeno ureditev.
Ko smo pred lanskimi parlamentarnimi volitvami na Delu med strankami opravili anketo, ali bi podprli zakon o pravici do smrti, smo dobili le dva neizpodbitna odgovora – podprli bi ga v SD in Levici, druge stranke so mu nasprotovale ali do njega niso imele stališča. Zato bodo njegovi podporniki v civilni družbi verjetno morali iskati drugačne poti.
Že danes ima bolnik možnost, da, izhajajoč iz zakona o pacientovih pravicah, zavrne zdravstveno oskrbo, a le tisti, ki je sposoben odločanja o sebi. Če to ni v skladu z njegovo najboljšo zdravstveno koristjo, ima zdravnik možnost, da pacienta ali njegovo družino poskuša prepričati o nasprotnem. Prav tako lahko pacient pozneje kadarkoli svojo odločitev spremeni.
Da evtanazija ni vprašanje, ampak odgovor, kako umirajočim in hudo bolnim omogočiti dostojanstveno smrt, je prepričan profesor filozofske antropologije Borut Ošlaj. O tem, kako prekiniti njihovo trpljenje, bi morali odpreti široko javno razpravo, meni, a se namesto k evtanaziji nagiba k alternativnim oblikam. Morali bi pretehtati tudi aktivnejšo pomoč pri končanju življenjske poti, ki naj postane diskrecijska pravica zdravnikov v izjemnih primerih, a ob dveh varovalkah: da je takšna presoja zdravnika in da gre za bolnikovo svobodno željo.
Še pomembneje pa se mu zdi na glavo obrniti zdravstveni sistem tako, da bodo zaposleni imeli dovolj časa za posvečanje umirajočim. »Javnost, religija in mediji naj nimajo dostopa do zadnjih trenutkov, ti naj bodo prepuščeni le bolniku, svojcem in zdravniku,« je pozval.
Evtanazija je (pre)trd oreh tudi za evropske sodnike. Z njo so se do zdaj le redko ukvarjali, izstopajo trije primeri. Prvič so sklenili, da iz pravice do življenja ne moremo izpeljati pravice do vzetja življenja; drugič, da oblast lahko zavrne dostop do smrtonosnih zdravil; in tretjič, da zdravniki lahko prekinejo umetno hranjenje bolnika.
Stališče sodišča je tako med vrsticami zelo zadržano, odločanje o težkih moralnih dilemah pa zaradi pomanjkanja konsenza dopušča državam, je pojasnil Jan Zobec, predsednik Slovenske komisije pravnikov in nekdanji ustavni sodnik.
Pri evtanaziji naletimo na podobne zadržke kot pri smrtni kazni, ugotavlja Vid Jakulin, eden od piscev slovenskega kazenskega zakon. Oba scenarija predvidevata »rablja«, če bi evtanazijo uzakonili, bi zdravnike pripeljali v položaj, ko bi morali storiti nekaj, česar jim stanovska zaprisega in etični kodeks ne dovoljujeta. Da bi to rešili, bi morali uvesti ugovor vesti.
Če bi pri nas želeli izvajati evtanazijo, bi za to morali spremeniti del ustave, ki določa nedotakljivost človeškega življenja, kar je pri zahtevanih 60 poslanskih glasovih skoraj neizvedljivo. Politika se namreč s tem vprašanjem ni kaj prida ukvarjala, vendar je v zadnjem času o njem vse več debat, tudi zaradi peticije za njeno ureditev.
Ko smo pred lanskimi parlamentarnimi volitvami na Delu med strankami opravili anketo, ali bi podprli zakon o pravici do smrti, smo dobili le dva neizpodbitna odgovora – podprli bi ga v SD in Levici, druge stranke so mu nasprotovale ali do njega niso imele stališča. Zato bodo njegovi podporniki v civilni družbi verjetno morali iskati drugačne poti.
Ošlaj: Evtanazija ni vprašanje, temveč odgovor
Že danes ima bolnik možnost, da, izhajajoč iz zakona o pacientovih pravicah, zavrne zdravstveno oskrbo, a le tisti, ki je sposoben odločanja o sebi. Če to ni v skladu z njegovo najboljšo zdravstveno koristjo, ima zdravnik možnost, da pacienta ali njegovo družino poskuša prepričati o nasprotnem. Prav tako lahko pacient pozneje kadarkoli svojo odločitev spremeni.
Simpozij Evtanazija – perspektive onstran pro & contra sta včeraj organizirala Znanstveno-raziskovalno središče Koper in Slovenska matica. Poleg omenjenih pravnikov, filozofa in zdravnika, so svoji misli o tem vprašanju na okrogli mizi delili še Mitja Deisinger, Mateja Lopuh, Vojko Strahovnik, Lenart Škof in Zvonka Zupanič Slavec. Zaključno besedo na dogodku je imel nekdanji predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič.
Da evtanazija ni vprašanje, ampak odgovor, kako umirajočim in hudo bolnim omogočiti dostojanstveno smrt, je prepričan profesor filozofske antropologije Borut Ošlaj. O tem, kako prekiniti njihovo trpljenje, bi morali odpreti široko javno razpravo, meni, a se namesto k evtanaziji nagiba k alternativnim oblikam. Morali bi pretehtati tudi aktivnejšo pomoč pri končanju življenjske poti, ki naj postane diskrecijska pravica zdravnikov v izjemnih primerih, a ob dveh varovalkah: da je takšna presoja zdravnika in da gre za bolnikovo svobodno željo.
Še pomembneje pa se mu zdi na glavo obrniti zdravstveni sistem tako, da bodo zaposleni imeli dovolj časa za posvečanje umirajočim. »Javnost, religija in mediji naj nimajo dostopa do zadnjih trenutkov, ti naj bodo prepuščeni le bolniku, svojcem in zdravniku,« je pozval.
Evropsko sodišče zadržano
Evtanazija je (pre)trd oreh tudi za evropske sodnike. Z njo so se do zdaj le redko ukvarjali, izstopajo trije primeri. Prvič so sklenili, da iz pravice do življenja ne moremo izpeljati pravice do vzetja življenja; drugič, da oblast lahko zavrne dostop do smrtonosnih zdravil; in tretjič, da zdravniki lahko prekinejo umetno hranjenje bolnika.
Stališče sodišča je tako med vrsticami zelo zadržano, odločanje o težkih moralnih dilemah pa zaradi pomanjkanja konsenza dopušča državam, je pojasnil Jan Zobec, predsednik Slovenske komisije pravnikov in nekdanji ustavni sodnik.
Pri evtanaziji naletimo na podobne zadržke kot pri smrtni kazni, ugotavlja Vid Jakulin, eden od piscev slovenskega kazenskega zakon. Oba scenarija predvidevata »rablja«, če bi evtanazijo uzakonili, bi zdravnike pripeljali v položaj, ko bi morali storiti nekaj, česar jim stanovska zaprisega in etični kodeks ne dovoljujeta. Da bi to rešili, bi morali uvesti ugovor vesti.
FOTO: Igor Mali/Delo
Vinko Dolenc
upokojeni nevrokirurg
Ne upam se odločiti za ali proti evtanaziji. Ne nasprotujem ji le v tistih primerih, ko življenje nima nobenega smisla več. Če nam bolezen ne vzame preveč, je vredno živeti, zato moramo iskati načine spopadanja s problemi svojega telesa. Vedno smo na robu znanega in neznanega. Lahko da bomo jutri v medicini vedeli več in precej lažje odpravili bolečino. Prehitre odločitve so pogosto nepravilne – nekateri bolniki se tudi po več letih zbudijo iz kome. Skrb zanje je spomenik humanosti družbe, a vedno pade na rame družine. Izjava »ne želim več živeti« ni enaka izjavi »hočem umreti«. Vse je odvisno od tega, kako osebi delujejo možgani in kako izrazi željo po tem, da ne bi živela.
upokojeni nevrokirurg
Ne upam se odločiti za ali proti evtanaziji. Ne nasprotujem ji le v tistih primerih, ko življenje nima nobenega smisla več. Če nam bolezen ne vzame preveč, je vredno živeti, zato moramo iskati načine spopadanja s problemi svojega telesa. Vedno smo na robu znanega in neznanega. Lahko da bomo jutri v medicini vedeli več in precej lažje odpravili bolečino. Prehitre odločitve so pogosto nepravilne – nekateri bolniki se tudi po več letih zbudijo iz kome. Skrb zanje je spomenik humanosti družbe, a vedno pade na rame družine. Izjava »ne želim več živeti« ni enaka izjavi »hočem umreti«. Vse je odvisno od tega, kako osebi delujejo možgani in kako izrazi željo po tem, da ne bi živela.
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Borut Ošlaj
filozof, UL
Idealne rešitve v primeru reševanja umiranja ni in je niti ne more biti. Kot družba se moramo posvetiti paliativni medicini in tudi sprejetju nujnega zakona o dolgotrajni oskrbi, na katerega čakamo leta. Podatki kažejo, da je povsod, kjer je na lokalni ravni paliativna oskrba dobro urejena, pričakovanj in zahtev za predčasno smrt zelo malo. Če ne bo resničnega interesa za ureditev razmer v zdravstvu glede bolj humanih razmer za bolnike, bo evtanazija veliko več vzela, kot dala. Evtanazirati trpeče bolnike je najlažja pot, več napora, znanja in denarja pa zahteva iskanje drugih, alternativnih rešitev. Vprašanje zahteva resno razpravo, časa za ukrepanje pa ni veliko.
filozof, UL
Idealne rešitve v primeru reševanja umiranja ni in je niti ne more biti. Kot družba se moramo posvetiti paliativni medicini in tudi sprejetju nujnega zakona o dolgotrajni oskrbi, na katerega čakamo leta. Podatki kažejo, da je povsod, kjer je na lokalni ravni paliativna oskrba dobro urejena, pričakovanj in zahtev za predčasno smrt zelo malo. Če ne bo resničnega interesa za ureditev razmer v zdravstvu glede bolj humanih razmer za bolnike, bo evtanazija veliko več vzela, kot dala. Evtanazirati trpeče bolnike je najlažja pot, več napora, znanja in denarja pa zahteva iskanje drugih, alternativnih rešitev. Vprašanje zahteva resno razpravo, časa za ukrepanje pa ni veliko.
FOTO: Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani
Vid Jakulin
predstojnik katedre za kazensko pravo, UL
Že po veljavni zakonodaji obstajajo nekatere možnosti, po katerih zdravniki lahko odtegnejo zdravljenje. Pri zavrnitvi predlaganega medicinskega ukrepa, denimo, ne gre za kršitev kazenskega zakonika, saj ga omogoča zakon o pacientovih pravicah. Opustitev zdravstvene pomoči je resda kaznivo dejanje, vendar zakonik opredeljuje okoliščine, v katerih dejanje ni protipravno. Sam se ne zavzemam ne za ne proti evtanaziji, opozoriti želim le, da ne gre za hitro rešljivo vprašanje. Zavzemam se za poglobljeno, vsestransko razpravo, ki bo privedla do takšnih rešitev, po katerih bo kar najmanj možnosti za zlorabe ali prenagljene odločitve.
predstojnik katedre za kazensko pravo, UL
Že po veljavni zakonodaji obstajajo nekatere možnosti, po katerih zdravniki lahko odtegnejo zdravljenje. Pri zavrnitvi predlaganega medicinskega ukrepa, denimo, ne gre za kršitev kazenskega zakonika, saj ga omogoča zakon o pacientovih pravicah. Opustitev zdravstvene pomoči je resda kaznivo dejanje, vendar zakonik opredeljuje okoliščine, v katerih dejanje ni protipravno. Sam se ne zavzemam ne za ne proti evtanaziji, opozoriti želim le, da ne gre za hitro rešljivo vprašanje. Zavzemam se za poglobljeno, vsestransko razpravo, ki bo privedla do takšnih rešitev, po katerih bo kar najmanj možnosti za zlorabe ali prenagljene odločitve.
