Hrvaško taktiziranje in kupovanje časa
Slovenija se pred Sodiščem EU noče zapletati v razpravo o tem, ali je arbitražna razsodba veljavna ali ne.
Odpri galerijo
V repliki na odziv Hrvaške bo Slovenija verjetno še enkrat pojasnila, zakaj je sodišče EU pristojno za odločanje v primeru slovenske tožbe. FOTO: Uroš Hočevar
Potek sodnega procesa med Slovenijo in Hrvaško pred Sodiščem EU bo odvisen od tega, kako učinkovita bo slovenska stran pri dokazovanju, da Zagreb z odstopom od arbitražnega sporazuma ni kršil le mednarodnega prava, pač pa tudi pravo EU.
Hrvaška se zanaša, da bo Sodišče EU v Luksemburgu, še preden bo sploh začelo odločati o njeni vsebini, slovensko tožbo zaradi nespoštovanja arbitražnega sporazuma zavrnilo kot nedopustno. Na to je Zagreb pozval v odzivu, ki ga je sodišču poslal 21. decembra lani in ki ga je slovenska stran prejela 4. januarja letos. V njem Hrvaška vztraja, da najvišji sodni organ Unije ni pristojen za odločanje o nerešenih vprašanjih mednarodnega prava.
V kopiji dokumenta, ki smo jo uspeli videti, je Hrvaška ponovila že znane argumente o tem, kako je Slovenija kršila arbitražni sporazum in tako povzročila njegov propad, na konkretne očitke slovenske strani pa ni odgovarjala. Hrvaška poskuša tožbo ovreči tudi na podlagi procesnih vprašanj. Slovenski argumenti za Zagreb niso pravno utemeljeni, država se tudi ni jasno izrekla, kaj s tožbo hoče doseči oziroma ni jasno opredelila predmeta spora. S tem so bile »znatno kršene formalne zahteve, ki jih mora tožba zadovoljiti«, da bi lahko sodišče odločalo o njej. V odzivu je Hrvaška tudi ponovila svoje prepričanje, da je edini primeren organ za sodno reševanje spora Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ).
Hrvaški odziv je mogoče interpretirati kot načrtno podaljševanje postopka oziroma kupovanje časa. Vse kaže, da ga tako razume tudi slovenska stran, ki mora svojo repliko sodišču poslati do 13. februarja, pri čemer pa se noče znova zapletati v razpravo o tem, ali je arbitražna razsodba veljavna ali ne.
V repliki bo Slovenija verjetno še enkrat pojasnila, zakaj je sodišče EU pristojno za odločanje v tem primeru. Ključni argument Slovenije je, da je bila arbitražna razsodba sprejeta na podlagi mednarodnega prava, in da jo zato mora kot dejstvo potrditi tudi pravo EU. Do takšnega zaključka je prišla tudi pravna službe evropske komisije, ki pa je Junckerjeva komisija ni upoštevala, ko se je bilo treba izreči o vprašanju arbitražne razsodbe.
Evropska komisija bo v primeru uspeha slovenske tožbe težko ostala nevtralen akter oziroma bo kot varuh implementacije morda priseljena v to, da proti Hrvaški vloži tožbo, če ta ne bo želela spoštovati odločitve sodišča. Toda do tam je še dolga pot. Kot je predsednik Sodišča EU Koen Lenaerts oktobra povedal za Delo, bi lahko sodni organ o zadevi odločil do konca letošnjega leta. Slovenski pravni strokovnjaki opozarjajo, da je ta rok optimističen.
Četudi je datum zaključka sojenja pod vprašajem, bi bilo lahko že kmalu jasno, ali Hrvaška taktika sklicevanja na nedopustnost tožbe deluje. Sodišče lahko o svoji pristojnosti odloči takoj po 13. februarju oziroma ko dobi repliko slovenske strani. Če sprejme slovenske argumente, bo Hrvaški preostalo malo drugega kot da dejansko odgovori na očitke, zapisane v tožbi.
Hrvaška se zanaša, da bo Sodišče EU v Luksemburgu, še preden bo sploh začelo odločati o njeni vsebini, slovensko tožbo zaradi nespoštovanja arbitražnega sporazuma zavrnilo kot nedopustno. Na to je Zagreb pozval v odzivu, ki ga je sodišču poslal 21. decembra lani in ki ga je slovenska stran prejela 4. januarja letos. V njem Hrvaška vztraja, da najvišji sodni organ Unije ni pristojen za odločanje o nerešenih vprašanjih mednarodnega prava.
Brez konkretnih odgovorov
V kopiji dokumenta, ki smo jo uspeli videti, je Hrvaška ponovila že znane argumente o tem, kako je Slovenija kršila arbitražni sporazum in tako povzročila njegov propad, na konkretne očitke slovenske strani pa ni odgovarjala. Hrvaška poskuša tožbo ovreči tudi na podlagi procesnih vprašanj. Slovenski argumenti za Zagreb niso pravno utemeljeni, država se tudi ni jasno izrekla, kaj s tožbo hoče doseči oziroma ni jasno opredelila predmeta spora. S tem so bile »znatno kršene formalne zahteve, ki jih mora tožba zadovoljiti«, da bi lahko sodišče odločalo o njej. V odzivu je Hrvaška tudi ponovila svoje prepričanje, da je edini primeren organ za sodno reševanje spora Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ).
Hrvaški odziv je mogoče interpretirati kot načrtno podaljševanje postopka oziroma kupovanje časa. Vse kaže, da ga tako razume tudi slovenska stran, ki mora svojo repliko sodišču poslati do 13. februarja, pri čemer pa se noče znova zapletati v razpravo o tem, ali je arbitražna razsodba veljavna ali ne.
V repliki bo Slovenija verjetno še enkrat pojasnila, zakaj je sodišče EU pristojno za odločanje v tem primeru. Ključni argument Slovenije je, da je bila arbitražna razsodba sprejeta na podlagi mednarodnega prava, in da jo zato mora kot dejstvo potrditi tudi pravo EU. Do takšnega zaključka je prišla tudi pravna službe evropske komisije, ki pa je Junckerjeva komisija ni upoštevala, ko se je bilo treba izreči o vprašanju arbitražne razsodbe.
Sodba do konca leta?
Evropska komisija bo v primeru uspeha slovenske tožbe težko ostala nevtralen akter oziroma bo kot varuh implementacije morda priseljena v to, da proti Hrvaški vloži tožbo, če ta ne bo želela spoštovati odločitve sodišča. Toda do tam je še dolga pot. Kot je predsednik Sodišča EU Koen Lenaerts oktobra povedal za Delo, bi lahko sodni organ o zadevi odločil do konca letošnjega leta. Slovenski pravni strokovnjaki opozarjajo, da je ta rok optimističen.
Četudi je datum zaključka sojenja pod vprašajem, bi bilo lahko že kmalu jasno, ali Hrvaška taktika sklicevanja na nedopustnost tožbe deluje. Sodišče lahko o svoji pristojnosti odloči takoj po 13. februarju oziroma ko dobi repliko slovenske strani. Če sprejme slovenske argumente, bo Hrvaški preostalo malo drugega kot da dejansko odgovori na očitke, zapisane v tožbi.
