Humana smrt?

Evtanazija že leta sproža etična, medicinska in družbena vprašanja. Je humano skrajšati bolečine in trpljenje človeku, ki je glede medicine zapisan gotovi smrti? Vendar vzeti življenje le ni tako preprosto dejanje. Slovenska medicinska stroka evtanaziji močno nasprotuje; za njeno ustavno uveljavitev naj ne bi bilo nobenega vzroka.

Pred časom smo spremljali zgodbo Francozinje, ki je vlado prosila za odobritev evtanazije, saj je zaradi hudih obraznih tumorjev trpela neznosne bolečine, za njeno bolezen pa medicina še ni našla zdravila. Ker njeni prošnji ni bila ugodena, si je v smrt pomagala sama. Pred kratkim je sosednjo Italijo pretresla zgodba Eluane Englaro, ki je po prometni nesreči sedemnajst let preživela v komi. Po sedemnajstih letih so starši vendarle dosegli odlok o evtanaziji in nesrečno Eluano odklopili z aparatov, ki so ji umetno podaljševali življenje. Ob takih zgodbah se evtanazija zdi dejanje sočutja, vendar bi splošna pravica do evtanazije, kot jo denimo poznajo na Nizozemskem, prinesla tudi veliko možnosti zlorab in krutih družbenih posledic.

Stroka odkimava

Slovenska medicinska stroka evtanazijo kot pospešenje smrti z zdravniško pomočjo odločno odklanja. Predsednik državne komisije za medicinsko etiko dr. Jože Trontelj še navaja, da deontološki kodeks slovenskim zdravnikom evtanazijo prepoveduje: "Zdravniki smo vzgojeni v spoštovanju človeškega življenja, imamo ga za eno najvišjih vrednot. Ko človek ostari, zboli, postane invaliden, to vrednosti človeškega življenja ne zmanjša, seveda pa tudi ne zmanjša naše dolžnosti, da jo varujemo." Z evtanazijo kršimo eno od osrednjih etičnih načel - tisto o nedotakljivosti človeškega življenja. Prepoved ubijanja je eden od temeljnih kamnov naše civilizacije. Četudi bi se včasih umor človeka na njegovo zahtevo zdel etično upravičeno delo usmiljenja, nanj ne moremo gledati kot na zasebno zadevo med zdravnikom in bolnikom. Sprostitev evtanazije bi prav kmalu spremenila pogled na vrednost človeškega življenja. "Spremenil bi se odnos do bolnih, invalidnih, ostarelih. Ti bi sami začeli drugače gledati na upravičenost svojega nadaljnjega obstoja. Mnogi bi se začeli čutiti pod pritiskom - umišljenim ali resničnim - da sami zahtevajo svojo usmrtitev," razmišlja Trontelj.

Takega mnenja so tudi tisti, ki vsak dan spremljajo umirajoče, vidijo trpljenje, ki ga prinese neozdravljiva bolezen. Ena takih je predsednica društva onkoloških bolnikov Marija Vegelj Pirc, ki humanost vidi v razumevanju bolnika tudi v najtežjih trenutnih umiranja: "Veliko ljudi sem spremljala skozi leta njihove bolezni in jim bila blizu tudi v trenutkih umiranja. Niso prosili za evtanazijo. Prosili so za pomoč. Bilo jih je strah, kako in kje bodo preživeli zadnje dneve, kdo jim bo stal ob strani in pomagal. Humana je lahko le dobra paliativna oskrba (ki blaži bolezenske simptome in lajša bolečine) in ne evtanazija. Žal pa se pri nas ta del medicine oz. zdravstvene oskrbe prepočasi razvija." Zdravniki imajo torej na razpolago ukrepe blažilne medicine. Bolniku je mogoče dati tolikšne odmerke zdravil za bolečine in pomiritev, kolikor je treba, da se njegovo trpljenje olajša ali povsem odpravi. Če gre za predsmrtno obdobje bolezni, zdravnik sme prestopiti tudi predpisane zgornje meje odmerkov, čeprav s tem tvega morebitno skrajšanje življenja. Govorimo o dvojnem učinku, ki pa se pri pravilnem ravnanju pojavi le izjemoma. In to ni etično sporno. Dr. Trontelj tudi navaja, da se je v skrajnosti mogoče zateči k paliativni sedaciji - spanju s pomirjevali. "Vse to danes sicer še ni vsem dosegljivo, a če bo država še naprej vlagala v razvoj stroke, se bo to kmalu zelo poznalo. Dobra novica je, da je evtanazija na Nizozemskem v upadanju - vzporedno z razvojem blažilne medicine, ki je doslej tam zaostajal," pravi Trontelj.

Več preberite v Magu