»Imamo ekscesno šolo, ki je polna hinavščine do otrok« (VIDEO)
Upokojeni ravnatelj Dušan Merc, ki pogumno in brez dlake na jeziku opozarja na napake našega šolstva, na prvo mesto pa vedno postavlja otroka.
Odpri galerijo
FOTO: Tomi Lombar/Delo
V začetku decembra je Dušan Merc izdal svoj štirinajsti roman, ki ga je naslovil Slepe miši. A upokojenemu ravnatelju Osnovne šole Prule časopisi prostora na naslovnicah, radijske in televizijske postaje pa uvodnih minut v poročilih niso namenili zavoljo bogatega literarnega opusa, ampak zato, ker se je znašel na zatožni klopi. Zaradi zaščite dveh žrtev spolnega napada sošolcev pred petimi leti.
Merc je dvema devetošolcema prepovedal vstop v šolo zadnje tri dni šolskega leta junija 2013. Njegovo odločitev je pod drobnogled vzel šolski inšpektorat in po osmih mesecih izrednega nadzora zadevo predal tožilstvu. Po prvem Merčevem zagovoru novembra 2018 je okrožno tožilstvo v Ljubljani obtožni predlog, v katerem so mu očitali nevestno delo v službi, umaknilo. Po proučitvi dokumentacije spisa so ocenili, da mu ni mogoče očitati, da je bila zaradi njegovega ravnanja učencema kršena ustavna pravica do izobrazbe. Z odločitvijo tožilstva, da mu zaradi ravnanja, ki se mu zdi pravilno, ne bo treba stopiti pred roko pravice, je zadovoljen.
Konkreten dogodek in njegove posledice pa so dobili širši okvir. Ob tem sodnem postopku so se v javnosti odprla številna vprašanja, povezana z delovanjem našega šolskega sistema, ministrstva in politike v tem resorju, pa tudi o šolskem inšpektoratu, načinu njegovega delovanja, pristojnostih in prioritetah. Postopek, v katerem se je znašel šestinšestdesetletni nekdanji ravnatelj, pa je v družbi sprožil razprave o tem, kaj sta etično ravnanje in pokončna drža, o pomenu spoštovanja lastnih načel in zagovarjanja vrednot pa tudi o spoštovanju zakonov, pravilnikov in pravil.
Dušan Merc, ki je kar 32 let vodil Osnovno šolo Prule, je tudi tokrat upravičil sloves, ki ga že desetletja spremlja v javnosti – izražal se je brez dlake na jeziku in izjemno ostro do ljudi in pojavov, s katerimi se ne strinja, zaradi česar so se mnogi odločno postavili na njegovo stran, izražali tudi pripravljenost, da protestirajo pred sodiščem, in mu ploskali, marsikdo pa tudi ne. A mu morajo tudi tisti, ki oporekajo njegovim ravnanjem in razmišljanjem, priznati, da si malokdo upa tako neposredno stvari poimenovati z njihovim imenom in ubesediti svoja stališča.
Diplomirani literarni komparativist, ki se je ob pedagoškem delu posvetil pisanju – njegov prvi roman je bil Galilejev lestenec, kasneje so se med drugimi zvrstili Sarkofag, Dantejeva smrt, Zadnji roman, Slepi potnik, Pedagoški triptih, Šesta knjiga sanj – je neusmiljen do šolske politike in tistih, ki jo krojijo. V intervjuju za Delo pred slabimi tremi tedni je tako med drugim dejal, da je problem ministrov, da po Slavku Gabru in Žigi Turku ni bilo niti enega, ki bi imel vizijo in bi vedel, kaj storiti.
O sebi pravi, da je bil zelo težko vzgojljiv otrok, tako da je v profesionalnem življenju – pedagoško pot je začel kot srednješolski učitelj slovenščine na policijski šoli v Tacnu – razumel tiste, ki so jezo in nemoč izražali na načine, ki se večini ne zdijo prav primerni. Je pa večkrat opozoril, da so veljavni predpisi neživljenjski. Če bi se incident, kakršen se je zgodil spomladi 2013, ko sta devetošolca vrstnici utapljala v bazenu, ju spolno zlorabila in se potem še norčevala iz njiju, zgodil sredi šolskega leta ali če bi imel opraviti z nekom, ki razpečuje drogo po šoli, kot ravnatelj ne bi imel ustreznega instrumenta za ukrepanje. Prepričan je, da bi za hude ekstremne primere ministrstvo moralo prilagoditi zakonodajo tako, da bi jih začasno šolali na domu. Medtem bi izvedli proces okrepitve žrtve in socializacije storilcev, s katerim bi jim vzbudili občutek empatije. Da jih ne bi samo kaznovali, ampak sociopatske oblike po odstranitvi tudi nazaj vključili.
»Imamo ekscesno šolo, ki je polna hinavščine do otrok,« je prepričan Dušan Merc, ki ministrstvu in strokovnim svetom očita, da učencem nalagajo vedno več, vsega se učijo v ogromnih količinah, skoraj desetina otrok potem potrebuje dodatno strokovno pomoč. Ker je šola napačna, ne oni, otroci so pravi, pravi oče dveh odraslih otrok, ki si bo iztekajoče se leto posebej zapomnil po rojstvu dveh vnukov.
Merc trdi, da je učiteljstvo neverjeten poklic, otroci vam sledijo, vi vlagate vanje in od njih dobivate rezultate. To je evokacija, pravi Ljubljančan, ki je odraščal v stavbi, kjer je danes Banka Slovenije.
Pogreša deontologijo učiteljstva, ki je bila po njegovem mnenju včasih jasna. Vzgojni in izobraževalni problemi so vse večji, ker otroci ne morejo slediti vsemu, kar si izmisli birokracija, je kritičen upokojeni ravnatelj, ki ne prizanaša niti staršem. Očita jim, da so vdrli v šolo, in s celo vrsto anekdot ponazori, kakšne pritiske izvajajo na učitelje in ravnatelje, način imenovanja teh pa je takšen, da zlasti v manjših krajih omogoča tudi županom in občinskim svetom, da se vmešavajo v kadrovske in pedagoške zadeve.
Ravnatelji imajo lahko dobre namene, ampak pri tem naletijo na ovire v svetu zavoda, na ministrstvu, v kolektivu, sindikatu. »Nepojmljivo je, kako ti hočejo vsi vzeti identiteto. Ljudje pogosto ne zdržijo teh pritiskov. Jaz sem bil nesramen kot ravnatelj, ker drugače ne zdržiš.« A se zdi, da je kljub temu številnim, s katerimi je delal, ostal v dobrem spominu. Za snemanje kratkega prispevka, ki bo spremljal njegovo nominacijo za Delovo osebnost leta, smo se srečali streljaj od njegovega nekdanjega delovnega mesta. Prav tedaj je šla mimo nas skupina sedanjih učencev prulske osnovne šole in prav vsak otrok je spoštljivo pozdravil nekdanjega ravnatelja, v roko so mu segle in zaželele vesele praznike vse učiteljice, ki so jih spremljale.
Merc je dvema devetošolcema prepovedal vstop v šolo zadnje tri dni šolskega leta junija 2013. Njegovo odločitev je pod drobnogled vzel šolski inšpektorat in po osmih mesecih izrednega nadzora zadevo predal tožilstvu. Po prvem Merčevem zagovoru novembra 2018 je okrožno tožilstvo v Ljubljani obtožni predlog, v katerem so mu očitali nevestno delo v službi, umaknilo. Po proučitvi dokumentacije spisa so ocenili, da mu ni mogoče očitati, da je bila zaradi njegovega ravnanja učencema kršena ustavna pravica do izobrazbe. Z odločitvijo tožilstva, da mu zaradi ravnanja, ki se mu zdi pravilno, ne bo treba stopiti pred roko pravice, je zadovoljen.
Zagovarja, kar verjame, da je prav
Konkreten dogodek in njegove posledice pa so dobili širši okvir. Ob tem sodnem postopku so se v javnosti odprla številna vprašanja, povezana z delovanjem našega šolskega sistema, ministrstva in politike v tem resorju, pa tudi o šolskem inšpektoratu, načinu njegovega delovanja, pristojnostih in prioritetah. Postopek, v katerem se je znašel šestinšestdesetletni nekdanji ravnatelj, pa je v družbi sprožil razprave o tem, kaj sta etično ravnanje in pokončna drža, o pomenu spoštovanja lastnih načel in zagovarjanja vrednot pa tudi o spoštovanju zakonov, pravilnikov in pravil.
Napisal je 14 romanov, zadnjega med njimi, Slepe miši, je predstavil 6. decembra.
Dušan Merc, ki je kar 32 let vodil Osnovno šolo Prule, je tudi tokrat upravičil sloves, ki ga že desetletja spremlja v javnosti – izražal se je brez dlake na jeziku in izjemno ostro do ljudi in pojavov, s katerimi se ne strinja, zaradi česar so se mnogi odločno postavili na njegovo stran, izražali tudi pripravljenost, da protestirajo pred sodiščem, in mu ploskali, marsikdo pa tudi ne. A mu morajo tudi tisti, ki oporekajo njegovim ravnanjem in razmišljanjem, priznati, da si malokdo upa tako neposredno stvari poimenovati z njihovim imenom in ubesediti svoja stališča.
Bil je prvi predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije.
Glasno o nesmislih
Diplomirani literarni komparativist, ki se je ob pedagoškem delu posvetil pisanju – njegov prvi roman je bil Galilejev lestenec, kasneje so se med drugimi zvrstili Sarkofag, Dantejeva smrt, Zadnji roman, Slepi potnik, Pedagoški triptih, Šesta knjiga sanj – je neusmiljen do šolske politike in tistih, ki jo krojijo. V intervjuju za Delo pred slabimi tremi tedni je tako med drugim dejal, da je problem ministrov, da po Slavku Gabru in Žigi Turku ni bilo niti enega, ki bi imel vizijo in bi vedel, kaj storiti.
Po upokojitvi leta 2017 je sklenil, da se ne bo več javno oglašal, a se je ob sodnem pregonu odločil, da bo vseeno snel rokavice.
O sebi pravi, da je bil zelo težko vzgojljiv otrok, tako da je v profesionalnem življenju – pedagoško pot je začel kot srednješolski učitelj slovenščine na policijski šoli v Tacnu – razumel tiste, ki so jezo in nemoč izražali na načine, ki se večini ne zdijo prav primerni. Je pa večkrat opozoril, da so veljavni predpisi neživljenjski. Če bi se incident, kakršen se je zgodil spomladi 2013, ko sta devetošolca vrstnici utapljala v bazenu, ju spolno zlorabila in se potem še norčevala iz njiju, zgodil sredi šolskega leta ali če bi imel opraviti z nekom, ki razpečuje drogo po šoli, kot ravnatelj ne bi imel ustreznega instrumenta za ukrepanje. Prepričan je, da bi za hude ekstremne primere ministrstvo moralo prilagoditi zakonodajo tako, da bi jih začasno šolali na domu. Medtem bi izvedli proces okrepitve žrtve in socializacije storilcev, s katerim bi jim vzbudili občutek empatije. Da jih ne bi samo kaznovali, ampak sociopatske oblike po odstranitvi tudi nazaj vključili.
Nepojmljivo je, kako ti hočejo vsi vzeti identiteto. Ljudje pogosto ne zdržijo teh pritiskov. Jaz sem bil nesramen kot ravnatelj, ker drugače ne zdržiš.
»Imamo ekscesno šolo, ki je polna hinavščine do otrok,« je prepričan Dušan Merc, ki ministrstvu in strokovnim svetom očita, da učencem nalagajo vedno več, vsega se učijo v ogromnih količinah, skoraj desetina otrok potem potrebuje dodatno strokovno pomoč. Ker je šola napačna, ne oni, otroci so pravi, pravi oče dveh odraslih otrok, ki si bo iztekajoče se leto posebej zapomnil po rojstvu dveh vnukov.
Učiteljstvo je neverjeten poklic
Merc trdi, da je učiteljstvo neverjeten poklic, otroci vam sledijo, vi vlagate vanje in od njih dobivate rezultate. To je evokacija, pravi Ljubljančan, ki je odraščal v stavbi, kjer je danes Banka Slovenije.
Pogreša deontologijo učiteljstva, ki je bila po njegovem mnenju včasih jasna. Vzgojni in izobraževalni problemi so vse večji, ker otroci ne morejo slediti vsemu, kar si izmisli birokracija, je kritičen upokojeni ravnatelj, ki ne prizanaša niti staršem. Očita jim, da so vdrli v šolo, in s celo vrsto anekdot ponazori, kakšne pritiske izvajajo na učitelje in ravnatelje, način imenovanja teh pa je takšen, da zlasti v manjših krajih omogoča tudi županom in občinskim svetom, da se vmešavajo v kadrovske in pedagoške zadeve.
Ravnatelji imajo lahko dobre namene, ampak pri tem naletijo na ovire v svetu zavoda, na ministrstvu, v kolektivu, sindikatu. »Nepojmljivo je, kako ti hočejo vsi vzeti identiteto. Ljudje pogosto ne zdržijo teh pritiskov. Jaz sem bil nesramen kot ravnatelj, ker drugače ne zdržiš.« A se zdi, da je kljub temu številnim, s katerimi je delal, ostal v dobrem spominu. Za snemanje kratkega prispevka, ki bo spremljal njegovo nominacijo za Delovo osebnost leta, smo se srečali streljaj od njegovega nekdanjega delovnega mesta. Prav tedaj je šla mimo nas skupina sedanjih učencev prulske osnovne šole in prav vsak otrok je spoštljivo pozdravil nekdanjega ravnatelja, v roko so mu segle in zaželele vesele praznike vse učiteljice, ki so jih spremljale.
Mojca Mihelic
Mojca Mihelič, ravnateljica OŠ Danile Kumar:
Prepoznaven po svojem ostrem umu in jeziku, do obisti pošten do obeh svojih strasti: ravnateljevanja in literarnega ustvarjanja. Vsekakor zahteven sogovornik, saj brez zadrege ošvrkne kogar koli in razgali morebitne nesmisle. Tudi, in še posebej, kadar gre za dobro otrok. Njegova stališča so nedvoumna. Opozarja, da po eni strani od otrok preveč pričakujemo, po drugi strani pa jih oropamo izkušenj in učenja iz lastnih napak. Ob tem se včasih strastno in kritično zoperstavi nadzoru in politiki.
In kako Dušana vidim z osebne perspektive? Izjemno zanimiv, razgledan sogovornik, s katerim mi nikoli ni dolgčas. Spoštljiv, zna prisluhniti in slišati. Je kritičen, a nikoli kritikastrski. Zna konstruktivno sodelovati. Zmore in želi prispevati k dobrim zgodbam. Človek, ki ga cenim!
Prepoznaven po svojem ostrem umu in jeziku, do obisti pošten do obeh svojih strasti: ravnateljevanja in literarnega ustvarjanja. Vsekakor zahteven sogovornik, saj brez zadrege ošvrkne kogar koli in razgali morebitne nesmisle. Tudi, in še posebej, kadar gre za dobro otrok. Njegova stališča so nedvoumna. Opozarja, da po eni strani od otrok preveč pričakujemo, po drugi strani pa jih oropamo izkušenj in učenja iz lastnih napak. Ob tem se včasih strastno in kritično zoperstavi nadzoru in politiki.
In kako Dušana vidim z osebne perspektive? Izjemno zanimiv, razgledan sogovornik, s katerim mi nikoli ni dolgčas. Spoštljiv, zna prisluhniti in slišati. Je kritičen, a nikoli kritikastrski. Zna konstruktivno sodelovati. Zmore in želi prispevati k dobrim zgodbam. Človek, ki ga cenim!
Urban Vovk
Urban Vovk, Literarni kritik, urednik in prevajalec:
Dušan Merc je človek, o kakršnih danes radi po domače rečemo, da jih ne delajo več. Vselej drzno samosvoj v pogledih, jasen v razmišljanjih in dosleden v sklepih. Njegova stališča se ne trudijo biti všečna, ne ozirajo se za modnimi smernicami in se ne prilagajajo žargonu politične korektnosti. V času neživljenjsko dogmatskih pogledov, generično puhlega izjavljanja in premnogih drobnih nedoslednosti za praktično vsakdanjo rabo ter mirno plovbo po družbenih mrežah je diskutirati in sodelovati s človekom, kakršen je Dušan Merc, pravi blagoslov. Vse svoje človeške odlike je namreč zgledno prenesel tudi v svoje pisateljsko življenje – vedno natančno ve, kaj hoče, a ga ta prepričanost nikoli ne zapelje v nekonstruktivno samovšečnost, saj je v delovnem procesu vselej pripravljen prisluhniti tudi mnenjem drugih.
Dušan Merc je človek, o kakršnih danes radi po domače rečemo, da jih ne delajo več. Vselej drzno samosvoj v pogledih, jasen v razmišljanjih in dosleden v sklepih. Njegova stališča se ne trudijo biti všečna, ne ozirajo se za modnimi smernicami in se ne prilagajajo žargonu politične korektnosti. V času neživljenjsko dogmatskih pogledov, generično puhlega izjavljanja in premnogih drobnih nedoslednosti za praktično vsakdanjo rabo ter mirno plovbo po družbenih mrežah je diskutirati in sodelovati s človekom, kakršen je Dušan Merc, pravi blagoslov. Vse svoje človeške odlike je namreč zgledno prenesel tudi v svoje pisateljsko življenje – vedno natančno ve, kaj hoče, a ga ta prepričanost nikoli ne zapelje v nekonstruktivno samovšečnost, saj je v delovnem procesu vselej pripravljen prisluhniti tudi mnenjem drugih.
Slavko Gaber
Slavko Gaber, nekdanji minister za šolstvo, profesor na pedagoški fakulteti:
Srečala sva se, ko sem bil minister, on pa je bil predsednik ravnateljskega združenja za osnovne šole. Seveda sva si izmenjala tudi kakšno različno mnenje. V marsičem se nisva strinjala, marsikaj sva razčistila, kaj pa je verjetno tudi ostalo. Kaže, da se danes bolj strinjava, kot sva se takrat, kar je dobro.
Spomnim se ga kot vztrajnega ravnatelja, ki je zgledno skrbel za svojo šolo, in kot človeka, ki je dal sebe šolstvu v tej državi.
Srečala sva se, ko sem bil minister, on pa je bil predsednik ravnateljskega združenja za osnovne šole. Seveda sva si izmenjala tudi kakšno različno mnenje. V marsičem se nisva strinjala, marsikaj sva razčistila, kaj pa je verjetno tudi ostalo. Kaže, da se danes bolj strinjava, kot sva se takrat, kar je dobro.
Spomnim se ga kot vztrajnega ravnatelja, ki je zgledno skrbel za svojo šolo, in kot človeka, ki je dal sebe šolstvu v tej državi.
Mitja Čander
Mitja Čander, urednik, esejist, dramaturg:
Dušan je vztrajen človek, zelo nepopustljiv v svojih pogledih, hkrati pa nekdo, ki se vseskozi trudi slišati tudi drugo resnico. Kot urednik sem imel z njim vedno zelo ploden dialog, vedno je sam poskušal zelo natančno argumentirati svoje pisateljske odločitve, hkrati pa odprto prisluhniti tudi drugemu mnenju.
Tudi v svojih javnih stališčih je dosleden, za to navidezno robatostjo, ostrino in brezkompromisnostjo njegovih stališč pa se vselej skriva humanistična nota.
V iluziji, da se da družbo obvladovati, se mi zdita Merčev nenehni premislek o etiki in ravnanju ter opozarjanje na meje zelo dragocena in pomembna. Zato ga vselej znova, ne le kot ustvarjalca, ampak kot človeka, osebno zelo podpiram in se veselim, da sooblikuje naš družbeni prostor.
Dušan je vztrajen človek, zelo nepopustljiv v svojih pogledih, hkrati pa nekdo, ki se vseskozi trudi slišati tudi drugo resnico. Kot urednik sem imel z njim vedno zelo ploden dialog, vedno je sam poskušal zelo natančno argumentirati svoje pisateljske odločitve, hkrati pa odprto prisluhniti tudi drugemu mnenju.
Tudi v svojih javnih stališčih je dosleden, za to navidezno robatostjo, ostrino in brezkompromisnostjo njegovih stališč pa se vselej skriva humanistična nota.
V iluziji, da se da družbo obvladovati, se mi zdita Merčev nenehni premislek o etiki in ravnanju ter opozarjanje na meje zelo dragocena in pomembna. Zato ga vselej znova, ne le kot ustvarjalca, ampak kot človeka, osebno zelo podpiram in se veselim, da sooblikuje naš družbeni prostor.
Gregor Pečan
Gregor Pečan, predsednik Združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol Slovenije:
Gospoda Merca poznam 13 let kot ravnatelj, pred tem sem ga poznal še kot učitelj. Nikoli se ni izmikal medijem in je bil vedno pripravljen brez dlake na jeziku poimenovati stvari s pravim imenom. Seveda zaradi tega marsikomu ni bil všeč, jaz pa moram reči, da ga prav zato zelo cenim. Tudi midva sva si prišla kar nekajkrat navzkriž, enkrat sva imela celo javno polemiko v Mladini. Takrat sem mu pravzaprav zelo grdo odpisal v pismu. A on je prepoznal svojo napako in se opravičil. To je lastnost velikih ljudi in to pri njem zelo cenim.
Mirno lahko rečem, da sva danes prijatelja, čeprav se velikokrat ne strinjava. Oba sva kolerika, pogosto si zelo žolčno izmenjujeva mnenja, vendar to ne vpliva na najin siceršnji medosebni odnos.
Gospoda Merca poznam 13 let kot ravnatelj, pred tem sem ga poznal še kot učitelj. Nikoli se ni izmikal medijem in je bil vedno pripravljen brez dlake na jeziku poimenovati stvari s pravim imenom. Seveda zaradi tega marsikomu ni bil všeč, jaz pa moram reči, da ga prav zato zelo cenim. Tudi midva sva si prišla kar nekajkrat navzkriž, enkrat sva imela celo javno polemiko v Mladini. Takrat sem mu pravzaprav zelo grdo odpisal v pismu. A on je prepoznal svojo napako in se opravičil. To je lastnost velikih ljudi in to pri njem zelo cenim.
Mirno lahko rečem, da sva danes prijatelja, čeprav se velikokrat ne strinjava. Oba sva kolerika, pogosto si zelo žolčno izmenjujeva mnenja, vendar to ne vpliva na najin siceršnji medosebni odnos.
