Inovativni varuh arheološke dediščine, pogumni podpornik beguncev

Milan Kovač: Kitajce je navdušil njegov sistem zaščite in situ, rojakov še ni prepričal

Objavljeno
26. februar 2019 12.00
Posodobljeno
27. februar 2019 17.53
V Sloveniji, še posebej v Ljubljani, je veliko neprecenljive kulturne dediščine že uničene, pravi arhitekt Milan Kovač. Foto Mavric Pivk
Arhitekta Milana Kovača, ki ima poleg slovenskega tudi švedsko državljanstvo, ker je svoja delovna leta večinoma preživel na Švedskem, a že vrsto let deluje tudi v Sloveniji, bi že zdavnaj morali uvrstiti med posebno zaslužne Slovence. Da ga med njimi (še) ni, je kriva tudi kratkovidnost tistih, ki so zadnja desetletja odločali o usodi naše bogate arheološke dediščine.

Kovač je namreč svetovno priznan strokovnjak za to področje, a zanj povsem velja rek, da nihče ni prerok v domovini. Njemu se je bilo vsekakor neprimerno lažje uveljaviti v tujini kot doma. »Arheološki objekti so do datuma odkritja pod zemljo preživeli tisoče let. Če se jih od tam prestavi v muzej, izgubijo svojo znanstveno in psihološko vrednost,« je Milan Kovač napisal pred dvajsetimi leti za publikacijo podzemnega muzeja Han Yan Ling.

Ta muzej je na najboljši možni način prikazal vrednost njegove zaščite arheološke dediščine »in situ«, izdelane v okviru samostojnega evropskega programa industrijskih raziskav Eureka. Bistvo zaščite na kraju samem predstavlja posebno steklo, po katerem lahko obiskovalci varno stopajo čez podzemne arheološke objekte in si jih ob tem ogledujejo takšne, kot so bili najdeni, hkrati pa so ti objekti zaščiteni pred propadanjem – Kitajci so se za prvi pilotni projekt podzemnega muzeja odločili leta 1997 in leto kasneje so si podzemni muzej že ogledali prvi obiskovalci.

Kitajski strokovnjaki so sistem proučevali do leta 2003, ko so se odločili, da je primeren za uporabo – podzemni muzej Han Yang Ling je bil dokončan leta 2006, s površino blizu 6500 kvadratnih metrov je ostal največji podzemni muzej na Kitajskem. Uporabljeno tehnologijo so leta 2009 predstavili na mednarodni konferenci v Pisi. Žal pa Kovaču kljub velikemu trudu ni uspelo tega koncepta zaščite uveljaviti v Sloveniji. Obnovljena starodavna cerkev sv. Jurija pri Slovenj Gradcu in Pastoralni center v Črnomlju sta tako praktično edina primera, ki kažeta, kaj bi lahko imeli v Ljubljani, na Ptuju in še marsikje v Sloveniji.

Milan Kovač

Rodil se je v Celju (79 let), kjer se je kot gimnazijec prvikrat srečal z arheologijo. Sodeloval je pri arheoloških izkopavanjih v Šempetru. To ga je tako prevzelo, da se je po končanem študiju arhitekture v Ljubljani vpisal še na arheologijo, ki pa je ni dokončal, saj je kmalu odšel na Švedsko, kjer je bil na praksi že kot študent arhitekture. V Stockholmu je na Kraljevi akademiji umetnosti končal podiplomski študij na temo zgodovine japonskih vrtov in urbanizma, nato pa se je kot uveljavljeni arhitekt na Švedskem od klasičnega arhitekturnega dela usmeril še v zaščito arheološke dediščine po vsem svetu, pri čemer posebej izstopajo Egipt, Italija, Indija in Kitajska. Do leta 1970 je deloval kot ekspert Azijskega regionalnega inštituta na področju razvoja gradnje šol v tedanjem Cejlonu, današnji Šrilanki, Nepalu, Maleziji, Indoneziji, Filipinih, Hongkongu in v Indiji. Nadaljeval je s projektiranjem v Kuvajtu, Katarju, Emiratih in Omanu. Sodeloval je tudi v projektu zaščite prebivalstva pred poplavami v Bangladešu in sanaciji centrov za ubežnike balkanske vojne pri nas in na Hrvaškem. S sodelavcem in prijateljem, slovenskim arhitektom Petrom Kerševanom, sta v zadnjem desetletju v brošurah predstavila svoje neuresničene projekte, pripravljata tudi monografijo, pred izidom pa je tudi Kovačev življenjepis.

 

Vaš življenjepis se bere kot napet roman. Zanimivo je, da se vas je dvakrat od blizu dotaknila vojna. Prvič kot majhnega otroka med drugo svetovno vojno, drugič pa v zrelih letih, ko ste se pogumno, kot odposlanec švedske vlade, podali v vojno na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Zakaj ste tvegali?


V Bosno sem šel, ker sem hotel pomagati reševati kulturno dediščino in pregnancem pomagati pri vrnitvi na domove. Žal misija ni bila posebno uspešna. Druge svetovne vojne pa se spominjam bolj kot zbirke slik. Moj prvi spomin so letalski napadi in grozljiv zvok letal ob bombardiranju, ki me še vedno včasih preganja v spanju.V spominu so mi ostala tudi pripovedovanja moje mame o dnevu, ko je za mano padla bomba in me je pritisk zraka vrgel ob steno. Mama je bila takrat prepričana, da nisem preživel ...

»V cerkvici sv. Jurija pri Slovenj Gradcu sem prvič uporabil sistem zaščite Eureka! EU 1586 (arch-in-situ), ki sem ga razvil za zaščito etruščanskih spomenikov, v tej cerkvi pa za zaščito arheologije pod tlemi.«

Ste zaradi preživetih strahot v zgodnjem otroštvu vedno tako radi pomagali otrokom v stiski in dva takšna otroka celo posvojili?


Morda je res to dodaten razlog, a mislim, da sem že ustvarjen in vzgojen tako, da rad pomagam vsem, še zlasti pa otrokom. Takšni so bili tudi moji starši, moj oče je v Celju ustanovil prvo šolo za otroke s posebnimi potrebami. Za to, da imam poleg dveh bioloških hčerk še posvojeno hčerko in sina iz Šrilanke, je enako zaslužna pokojna žena, ki je bila Nemka in sem jo spoznal na Švedskem. V času, ko sem delal v Šrilanki, so mi posvojitev predlagale nune, ki so tam imele sirotišnico. Najprej je tako v mojo družino prišla deklica, nekaj let kasneje pa še deček, ki ga je bila, ko sem ga prvič videl, sama kost in koža. Danes pa je zelo uspešen poslovnež na Švedskem in najboljši sin, kar si ga je mogoče zamisliti. Sin in ena hči še nimata otrok, drugi dve pa sta mi že podarili vnuke. Nedavno sem bil na Švedskem na praznovanju 18. rojstnega dne najstarejše vnukinje.


V minulih treh desetletjih ste večino časa preživeli v Sloveniji, kjer ste ustanovili tudi svoje podjetje. Poleg tega, da ste se posvečali varovanju kulturne dediščine, ste v Tržiču ustvarili prav pravcati muzej o razvoju živalski vrst in tudi človeških prednikov. Zakaj ste se lotili nečesa, kar, vsaj na prvi pogled, ni povezano z vašo osnovno dejavnostjo?


Za moje zanimanje za paleontologijo in biologijo je predvsem zaslužen profesor prirodopisa v gimnaziji v Celju, poznanstvo moje družine s Srečkom in Mitjem Brodarjem in projektiranje geološkega muzeja na Švedskem. Mislim, da mi je uspelo s pomočjo svetovno znanih strokovnjakov paleontologije in antropologije ustvariti zelo dobro zbirko, ki je imela veliko obiskovalcev, predvsem šolarjev. Žal je občina v Tržiču za zbirko namenila prostore, ki niso bili primerni. Zato sem jo bil prisiljen dati v druge roke. Ponujali so se Hrvati, a sem želel, da to ostane v Sloveniji. Nato je prišel Batagelj in me prepričal, da je Postojna pravi kraj za to zbirko.

Žal sem se uštel. To, kako je to zdaj tam postavljeno, je daleč od prvotne zasnove. Manjkajo tudi bistveni eksponati iz moje zbirke, med njimi kopija okostja največjega evrazijskega dinozavra, darila evropskih muzejev predvsem, Pridorodslovnega muzeja v Zagrebu in celo replika neandertalčeve piščalke, ki jo je za razstavo iz kosti jamskega medveda izdelal prof. Turk. Z združitvijo razstav Lovci na mamute in Življenje v milijardi let pa je razstava izgubila ves smisel. Uničeno je tudi delo slovenskih akademskih slikarjev in kiparjev. Batagelju sem že pred prevzemom obeh razstav predlagal, da eksponate, ki jih ne bo razstavil, pošlje Prirodoslovnemu muzeju v Ljubljani, a je žal odklonil. Darila tujih muzejev, tudi rekonstrukcija pekinškega človeka, ki nam jo je po obisku v Tržiču daroval kustos njujorškega prirodoslovnega muzeja prof. Ian Tattersall, pa bodo najbrž prodana bogve kam.

»Arheološki objekti so do datuma odkritja pod zemljo preživeli tisoče let. Če se jih od tam prestavi v muzej, izgubijo svojo znanstveno in psihološko vrednost.«
 

Žal pa ni mogoče popraviti tudi napak, ki so jih zagrešili tisti, ki so v Ljubljani vztrajno zavračali projekte zaščite in situ, ki sta jih predlagala s kolegom Petrom Kerševanom. Lahko bi imeli podzemni muzej rimske Emone in srednjeveške Ljubljane ter edinega naselja koliščarjev, ki je bilo kdaj najdeno v kakšnem mestnem območju ... Toda za razliko od Stockholma, kjer ste lahko ustvarjali, in za razliko od Kitajske, ki vam je zaupala pomembne projekte, so v Ljubljani odločevalci očitno presojali drugače, čeprav ste v prepričevanje vložili ogromno truda. Kako je to delovalo na vas?


Lahko si mislite ... Doživel sem celo očitke, da so zanič, ali pa da so projekti neizvedljivi. celo tisti redki projekti, ki smo jih lahko naredili. Dvomljivci bi morali vsaj v cerkev sv. Jurija v Legnu, v Pastoralni center v Črnomlju ali na Kitajsko in videti, kako so se tam lotili dela. Nadvse uspešno. In celo Kitajci vedno poudarjajo, da je zaščita slovenski projekt.


V čudoviti cerkvici sv. Jurija pri Slovenj Gradcu je tabla s posvetilom vaši materi.


To cerkvico so obiskovali tudi moji predniki, zato mi veliko pomeni. Tam sem prvič uporabil sistem zaščite Eureka! EU 1586 (arch-in-situ), ki sem ga razvil za zaščito etruščanskih spomenikov, v tej cerkvi pa za zaščito arheologije pod tlemi.Tlak cerkvice so leta 1993 odstranili mariborski arheologi pod vodstvom Mire Strmčnik Gulič in pod njim našli ostanke predromanskega zgodnjesrednjeveškega sakralnega objekta, najstarejšega, kar jih poznamo na področju misionarjev iz Ogleja, zgrajenega že v času pokristjanjevanja, z grobovi karantanskih alpskih Slovanov iz 9. in 10 stoletja..

image
»Batagelj me prepričal, da je Postojna pravi kraj za zbirko, ki mi jo je uspelo ustvariti s pomočjo svetovno znanih strokovnjakov paleontologije in antropologije. Žal sem se uštel. To, kako je to zdaj tam postavljeno, je daleč od prvotne zasnove,« razlaga Milan Kovač. Foto Matej Družnik

»Moj prvi spomin (na drugo svetovno vojno) so letalski napadi in grozljiv zvok letal ob bombardiranju, ki me še vedno včasih preganja v spanju. V spominu so mi ostala tudi pripovedovanja mame o dnevu, ko je za mano padla bomba in me je pritisk zraka vrgel ob steno.«

Princip zaščite je vedno enak: zaščitena arheologija potrebuje podobne klimatske pogoje, v katerih je ostala ohranjena skozi tisočletja. Potrebno je torej ločiti klimo, v kateri so obiskovalci, in klimo, v kateri je ohranjena arheologija. Ker je temperatura in vlažnost na obeh straneh termalne zapore različna, je potrebno najti rešitev za preprečitev rosenja šip, kar sem dosegel z ogrevanim steklom, ki se ogreje le toliko, da kondenzirana voda izgine, ne spremeni pa se klima v arheološkem prostoru. Zaščita arheologije v cerkvici sv. Jurija deluje uspešno že več kot 25 let.


Zadnje čase se posvečate projektu zaščite propadajočega arheološkega bogastva v vam dobro znanem Šempetru. Ali vsaj tam cenijo vaše predloge?


Zaenkrat kaže slabo. Rimska nekropola v Šempetru nezadržno in hitro propada, kot je razvidno iz fotodokumentacije zadnjih šestdesetih let. Pred štirimi leti je norveški sklad zavrnil finansiranje projekta zaščite nekropole v vrednosti 5,5 milijona evrov. Lastnikom spomenika in arheološkega parka ter Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) sva s kolegom Kerševanom predlagala sistem zaščite celotnega območja, ki bi stal le desetino omenjene vsote – svojega dela ne bi zaračunala. Projekt zaščite bi se lahko izvajal etapno. Za začetek testnega projekta in meritev bi zadostovalo 5000 evrov, ki jih je občina Žalec letos namenila za posodobitev projekta in iskanje novih mednarodnih virov finansiranja. Toda zanimanja za najino idejo doslej ni bilo. Nekropola, kjer sem sodeloval pri izkopavanjih leta 1953 kot dijak pod vodstvom prof. Klemenca in takratnih študentov arheologije, pozneje naših vrhunskih strokovnjakov, Petra Petruja, Vere Kolškove, Ljudmile Plesničar Gec in drugih, je oblikovala mojo življenjsko pot. Tistih, ki so izkopali in predstavili rimsko nekropolo v čudovitem arheološkem parku, ki je danes spomenik državnega pomena, ni več, zanimanje za njeno ohranitev je zamrlo. ZVKDS, enota Celje, je odgovornost za nekropolo letos januarja prevalil na ministrstvo za kulturo, ki pa je že lani sporočilo, da denarja ni.

image
S sodelavcem in prijateljem, slovenskim arhitektom Petrom Kerševanom, sta v zadnjem desetletju v brošurah predstavila svoje neuresničene projekte, pripravljata tudi monografijo, pred izidom pa je tudi Kovačev življenjepis. Foto Arhiv Dela


Kaj vas, kljub slabim izkušnjam v domovini, pri vaših letih, v katerih bi lahko uživali v manj stresnem življenju, sili k delu?


Dokler bom le mogel, bom delal. To mi res ni potrebno za preživetje in nisem odvisen od nikogar. Po ženini smrti sem tolažbo našel predvsem v delu. Ženino ime nosi tudi šola, ki sva jo s sinom postavila v tistem delu Nepala, ki ga je najbolj prizadel potres. Gradnjo je spremljalo veliko zapletov, a s srečnim koncem je vse to pozabljeno. Rad bi še kdaj odšel v Šrilanko, vabijo me tudi na Kitajsko, kjer bi lahko še naprej nadaljeval z zaščito arheološke dediščine. Toda takšna potovanja so zame in prijatelja Kerševana že nekoliko utrudljiva. V Sloveniji pa bi lahko še veliko naredila, čeprav je, zlasti v Ljubljani, veliko neprecenljive kulturne dediščine uničene. To naju zelo boli, zato se še vedno boriva z mlini na veter.