»ISDS je kot prisilni jopič za vlade«

Ljubljana – Čeprav je mehanizem za zaščito investitorjev na tujem za zdaj izključen iz pogajanj o prostotrgovinskem sporazumu med ZDA in Evropsko unijo (TTIP), je še vedno predmet številnih javnih razprav. Da so taki mehanizmi privedli do nastanka arbitražne industrije, v kateri poleg korporacij služijo tudi elitne odvetniške družbe in arbitri, opozarjajo v neprofitni organizaciji Corporate Europe Observatory (CEO).

Pravni mehanizem s kratico ISDS so v evropski komisiji opisali kot forum, namenjen reševanju sporov med vlagateljem in državo. »Stranke v ISDS določijo enega ali več arbitrov, ki nato odločijo o sporu. Če vlagatelj lahko dokaže, da ukrep, ki ga je sprejela država gostiteljica, krši določbe o zaščiti naložb in mu povzroča precejšnjo škodo, je upravičen do odškodnine,« pojasnjujejo v Bruslju. Po njihovem mnenju mehanizem celo »povečuje samozavest investitorjev, ko se odločajo za naložbe«.

Civilna družba, zbrana v evropski koaliciji Stop TTIP, pa opozarja, da bodo države v primeru vključitve mehanizma v sporazum, izgubile del zakonodajne avtonomnosti. John Hilary, eden od članov koalicije in avtor knjige Revščina kapitalizma, v kateri analizira vpliv korporacij v praksi, opozarja na ad hoc arbitražni način reševanja sporov, ko se tožbe obravnavajo na posebnih trgovinskih sodiščih, torej zunaj nacionalnih, in kjer o sporu odločajo trije arbitri, na njihovo odločitev pa se ni mogoče pritožiti. »Uveljavitev mehanizma bi pomenila, da bodo ameriške in evropske korporacije dobile pooblastila za izpodbijanje demokratičnih odločitev, ki jih sprejemajo suverene države,« meni Hilary.

Država in investitor izenačena

V trgovinskih sporazumih, ki so že veljajo – trenutno jih je več kot tri tisoč –, mehanizem sicer ni nič novega. Korporacije so samo lani tako sprožile 42 sporov proti državam. Po podatkih Konference ZN za trgovino in razvoj (UNCTAD) je bilo do zdaj skupaj vloženih že vsaj 608 tožb proti sto eni državi, od tega več kot štiristo samo v zadnjih desetih letih. Razširja pa se tudi vsebina tožb.

Korporacije ne izpodbijajo le zakonskih sprememb na področju investicij, domnevnih kršitev pogodb ali odvzema licenc in dovoljenj, ampak posegajo tudi v predpise o okolju, zdravju in delavskih pravicah. Hilary pri tem spomni na tožbo švedske korporacije Vattenfall proti Nemčiji, ker je ta naznanila, da se postopno odpoveduje jedrski energiji. Francoska Veolia toži Egipt, ker je tamkajšnja vlada zvišala minimalno plačo, tobačni gigant Philip Morris pa je vložil tožbo proti Avstraliji in Urugvaju zaradi zakonodaje, ki bi omejila rabo tobačnih izdelkov.

»Država in tuji investitor sta pravzaprav izenačena,« opozarja Hilary. »Ne bi rekel, da se državam oziroma vladam odvzema moč, ampak se jim samovoljno odrekajo in jo dajejo korporacijam. Zavedati pa se je treba, da pri tem izgubljamo ljudje.«

Čeprav je bilo lani največ tožb vloženih proti tako imenovanim državam v razvoju, na konferenci ZN za trgovino in razvoj (UNCTAD) ocenjujejo, da je tožb proti tako imenovanim državam razvitega sveta vsako leto več. Če je njihov delež povprečno znašal 28 odstotkov, je lani že dosegel 40. Največ jih je vloženih na podlagi sporazumov, sprejetih v devetdesetih, NAFTA med ZDA, Mehiko in Kanado ter Pogodbo o energetski listini (ECT), ki jo je podpisala in ratificirala tudi Slovenija.

Arbitražna industrija

Podatki o znanih končanih postopkih do konca leta 2014 v mehanizmu ISDS kažejo, da je bila dobra tretjina razsodb v korist držav, 25 odstotkov v korist investitorjev, 28 odstotkov pa je bilo poravnav.

Da so uradni podatki eno, ozadje pa drugo, opozarja Pia Eberhardt iz nevladne organizacije Corporate Europe Observatory (CEO), v kateri so leta 2012 objavili poročilo o arbitražni industriji Profiting from Injustice. Po njenem mnenju so »zanimive« predvsem poravnave.

Čeprav njihova vsebina pogosto ni javno dostopna, pa pri tistih, ki je, kaže, da investitor v vsakem primeru, kot pravi Eberhardtova, nekaj pridobi. »Prvi primer Vattenfalla proti Nemčiji se je končal s poravnavo. Korporacija se ni strinjala z okoljskimi predpisi in je to tudi dobila, saj jih niso sprejeli,« pojasnjuje. Pri tem opozarja na pomemben vpliv arbitražnih razsodb tudi na tiste, ki niso vključeni v spor. »Pogosto se uporabljajo kot pogajalski žeton že takrat, ko vlade šele razmišljajo o sprejetju zakona. Mehanizem tako deluje kot prisilni jopič za vlade.« To je po njenem mnenju pokazala tudi tožba Philip Morrisa proti Avstraliji. »Podoben zakon kot v Avstraliji so nameravali sprejeti na Novi Zelandiji in v Maleziji, a so ga za zdaj ustavili, ker čakajo na razsodbo arbitrov v avstralskem primeru. Philip Morris je tako pridobil čas, saj bo verjetno trajalo kar nekaj let do razsodbe, in še denar, ker zakon ni sprejet.«

Od arbitražnih sporov pa po njenem mnenju nimajo koristi samo korporacije. Arbitražno industrijo, kot jo imenuje, sestavljajo še arbitri, ki pogosto niso neodvisni sodniki z nacionalnih sodišč, in elitne odvetniške družbe z odvetniki, ki s postopki lahko zaslužijo tudi po devetsto evrov na uro.

Predvsem v zadnjih letih, kot pravi Eberhardtova, pa so pomemben del te industrije postali tako imenovani hedge skladi: »Vedeti je treba, da so stroški teh postopkov zelo visoki, tudi zato si jih lahko privoščijo le velika podjetja. Ko pa tudi ta tega nočejo, vstopijo skladi in prevzamejo breme stroškov v zameno za delež ob koncu. Vsi med njimi si zato želijo čim več takšnih tožb in čim več sporazumov, ki bi take tožbe omogočili.«

V skupni izjavi je medtem več kot petdeset profesorjev prava in akademikov avgusta 2010 opozorilo, da obstoječi mednarodni naložbeni režim spodkopava javno blaginjo.

*****

Dodatno branje:

- Podatkovna baza vseh doslej (znanih) vloženih sporov. Več TUKAJ.

- Kolikšni so finančni stroški v okviru reševanja trgovinskih sporov? Več TUKAJ.

- Mednarodna arbitraža: Vloženih največ primerov doslej. Več TUKAJ.

- Delov dosje o trgovinskem sporazumu: Kaj prinaša gospodarsko Nato? Več TUKAJ.