Istanbulska konvencija je trojanski konj za gibanja proti »teoriji spola«

V zadnjih 12 mesecih je bilo 316 milijonov žensk žrtev fizičnega ali spolnega nasilja s strani intimnega partnerja. Napredek pri zmanjševanju nasilja je zelo počasen – v zadnjih dveh desetletjih se je letno zmanjšal za zgolj 0,2 odstotka. Eden od krovnih mednarodnih dokumentov, ki naslavlja nasilje nad ženskami, je Istanbulska konvencija.

Verzi o okolju, ki ne odpušča ženskam, čeprav so vse naredile prav

Leta 2021 je iz nje izstopila Turčija, na Poljskem je leta 2020 tedanja desničarska vlada začela postopek izstopa, vendar je vlada premierja Donalda Tuska načrt lani preprečila. Leta 2020 je poljski pravosodni minister Sloveniji poslal pismo, v katerem je preverjal, ali bi se pridružila Poljski pri izstopu. Konec oktobra letos je latvijski parlament podprl zakon o izstopu, vendar je predsednik Edgars Rinkevics zakon (za zdaj) zavrnil.

Napadi na Istanbulsko konvencijo se vrstijo predvsem s strani antigenderskih gibanj oziroma tako imenovanih teorij spola, saj ta mednarodno pogodbo dojemajo kot trojanskega konja, katerega temeljni cilj je uničiti naravni red spolov in uvesti ideologijo, ki temelji na »zanikanju spolov« ter naravnih razlik med moškimi in ženskami, je povedal sociolog Roman Kuhar. 

»To gibanje je glede tega uspelo vzpostaviti nekakšno moralno paniko, da upoštevanje dejstva, da sta družba in kultura tista, ki na naših »bioloških telesih« zgradita družbena pričakovanja glede primernih družbenih vlog posameznega spola, vodi v razkroj družbe, tradicionalne družine, moškosti in ženskosti in podobno. Populistično enostavno, a učinkovito razširjajo interpretacijo, da družbeni spol zanika »naravne« razlike med moškimi in ženskami – in ker je spol naš najbolj osnovi označevalec, nekaj, kar v tem svetu negotovosti razumemo kot zadnje zatočišče gotovosti, je to uspešna strategija: sicer nam že najbolj enostavna primerjava z življenjem moških in žensk pred sto leti ali v drugi kulturi jasno pokaže, da družba in kultura še kako vplivata na to, kaj je spol in kako ga živimo, a vse to v enostavni populistični govorici strahu in dezinformacij preprosto nima mesta: blodnje o tem, da otrokom spreminjamo spole, so dovolj učinkovita strategija, zato tudi ni naključje, da se to gibanje v Sloveniji imenuje 'za otroke gre'. Podoba nedolžnega otroka je osnovno mobilizacijsko orodje teh gibanj,« je pojasnil Kuhar.

Konec oktobra letos je latvijski parlament podprl zakon o izstopu. FOTO: Gints Ivuskans/Afp

Po njegovih besedah so si antigenderska gibanja Istanbulsko konvencijo izbrala tudi zato, ker »želijo spolno specifično nasilje preoblikovati v splošno nasilje, pa tudi »nasilje v družini« jim ni všeč, ker domnevno to meče slabo luč na institucijo družine, čeprav vemo, da se pomemben delež nasilja zgodi prav tam. S tem v osnovi želijo zanikati strukturne vzroke nasilja, ki so globoko zakoreninjeni v neenakih spolnih razmerjih in tradicionalnih vlogah. S tem ko se izogibajo izrazu »gender-based violence« zanikajo, da so ženske žrtve tega nasilja, ker so ženske.«

Slovaška organizacija »Združenje za družino« je trdila, da Istanbulska konvencija moške označuje za nasilneže in posiljevalce. Antigenderska gibanja nasprotujejo razumevanju nasilja kot strukturnega vprašanja, zakoreninjenega v spolni neenakosti, konvencijo pa vidijo kot protidružinsko, antidemokratično zakonodajo, ki naj bi diskriminirala moške.

Na vprašanje, ali bi morali ta gibanja jemati resno, je dal Roman Kuhar pritrdilni odgovor, saj je »uspeh teh gibanj temeljil na začetku prav v tem, da jih nihče ni jemal preveč resno«. Zdaj s svojimi idejami že dosegajo oprijemljive rezultate, javno širijo svoja mnenja, prilaščajo si jezik človekovih pravic in demokracije.