Italijanska princesa stiska v kot slovensko odvetnico

Odvetnica Tjaša Andrée Prosenc stranki ni predala obračuna stroškov za dolgoletno zastopanje.

Objavljeno
01. junij 2018 08.00
Posodobljeno
01. junij 2018 11.41
Odvetnica na plesu lionsov 2011. FOTO: Igor Mali
Ljubljana – Na državno tožilstvo v Celovcu je bila februarja podana kazenska ovadba zoper avstrijskega državljana Petra Krisperja in slovensko odvetnico Tjašo Andrée Prosenc. Italijanska državljanka Doris Mayer jima očita, da sta zlorabila njeno zaupanje, jo prevarala in finančno oškodovala.

Iz ovadbe izhaja, da je prvoosumljeni 95-letni Krisper od aprila 2002 do oktobra 2014 z računa, ki ga je imela danes 91-letna Mayerjeva odprtega pri banki Unicredit v Avstriji, on pa je bil zanj pooblaščen, dvignil skupno 388.358 evrov. Poleg tega je drugoosumljeni 75-letni Andrée Prosenčevi nakazal nekaj več kot 125 tisoč evrov, in sicer maja 2007 na švicarski račun dobrih 99.500 evrov in čez teden dni še šest tisočakov, oktobra 2014 pa na račun, odprt pri NLB, 19.500 evrov.

Dokazil o tem, katere storitve je Krisper, ki je bil upravitelj premoženja Mayerjeve, plačal njeni dolgoletni pravni zastopnici, ni. »Računi za to nam niso znani,« je povedal Oliver Loksa iz vodilne avstrijske odvetniške družbe Knoetzl. To je bil glavni razlog, da so v imenu Mayerjeve sestavili ovadbo.
 

Gotovinska izplačila
 

V slovenskem kodeksu odvetniške poklicne etike piše, da mora odvetnik stranki, če ta to zahteva, dati razčlenjen obračun stroškov. Odvetnik Janez Starman, ki je prevzel zastopanje Mayerjeve v Sloveniji, je kolegico Prosenčevo maja 2015 v elektronski pošti prosil »za podatek o vseh doslej prejetih sredstvih do prenehanja pooblastilnega razmerja« in njenih storitvah, ki jih je plačala Mayerjeva. Prosil je tudi za kopije izdanih računov. Ker ni prejel odgovora, je prošnjo ponovil januarja 2017 v pismu s povratnico. Odziva ni bilo.

image
Faksimile nakazila na švicarski račun Tjaše Andrée Prosenc.


image
Faksimile nakazila na švicarski račun Tjaše Andree Prosenc.


Iz ovadbe izhaja, da so bila omenjena nakazila nenavadna, saj je Mayerjeva posamezna dejanja, ki jih je zanjo opravljala Prosenčeva, plačevala posebej, večinoma – na odvetničino prošnjo – v gotovini. »Za to obstajajo priče,« pravi odvetnik Loksa.

Krisper je na policijskem zaslišanju v Celovcu aprila letos dejal, da je vsote, ki jih je dvigoval, predajal Mayerjevi ali pa je z njimi plačeval popravila v stavbi, ki jo je upravljal, in razne postopke ter da dokumentov o tem nima. Povedal je tudi, da je Andrée Prosenčevi denar prenakazal in da za to ni imel nobene podlage v obliki računov: »Če obstajajo dokazila, jih je morala dobiti Doris.«

Loksa se pri tem sprašuje, kateri upravitelj premoženja bi izplačeval denar, ne da bi dobil potrdilo, za kaj ga je potrošil: »Če Peter Krisper ne more verodostojno dokazati, da denarja ni zapravil zase ali ga dal drugim, potem je primer popolnoma jasen.«
 

Priročna pozabljivost
 

Mayerjeva je Krisperja poznala iz zgodnjega otroštva. Leta 1991 ga je ustno pooblastila za upravljanje svojega premoženja in mu do leta 2015, ko je odkrila domnevne malverzacije, popolnoma zaupala. Odvetnik Starman ga je aprila 2017 seznanil, da vse transakcije niso podprte z ustreznimi listinami o nadaljnjem razpolaganju s pridobljenimi sredstvi in da obstaja razlika med višino nakazil oziroma dvigov s posameznih računov Mayerjeve. Prosil ga je za pisno razlago vseh transakcij. Krisper mu je v telefonskem pogovoru dejal, da je vso dokumentacijo, povezano s posli, ki jih je sklepal kot pooblaščenec Mayerjeve ali po njenem naročilu, predal njej pred letom 2015 in da nima pri sebi nobene listine več. Pristavil je še, da je že vse pozabil in da ga zadeva ne zanima. Na zaslišanju letos v Celovcu je izjavil, da za svoje delo od Mayerjeve ni zadržal niti centa: »Vse sem delal zaradi prijateljstva.« Z nami se o zadevi ni hotel pogovarjati.

Za upravljanje najemnih stanovanj na Wolfovi 1, v hiši v središču Ljubljane, ki jo je družina Mayer dobila vrnjeno v denacionalizaciji, je Krisper leta 1992 ustanovil podjetje Imovina. Temu je Mayerjeva namenjala od 1000 do 1300 evrov na mesec, piše v ovadbi, s prodajo podjetja leta 1998 pa naj bi Krisper ustvaril dodaten donos. Njegovo poudarjanje, da je premoženje zastopal iz čistega prijateljstva, je zato zavajajoče, piše v ovadbi.
 

Odvetnica z mirno vestjo
 

Andrée Prosenčeva je začela Doris Mayer zastopati skupaj z njeno sestro Eddo Lukan leta 1991. »Kadarkoli je bilo treba, se je Doris oglasila v moji pisarni oziroma je poslala gospoda Krisperja, da mi je povedal, kakšne so želje, kaj je treba urediti. Ker to so bili davčni postopki, denacionalizacije, zapuščine, skratka, okoli dvajset postopkov,« je Prosenčeva pred leti opisovala na enem od sodnih zaslišanj. Pred dnevi nam je v telefonskem pogovoru dejala, da o ovadbi ni obveščena in da zadeve ne bo komentirala. Priznala je, da je imela bančni račun v Švici, ki pa da ga nima več: »V tistih časih še ni bila praksa, da bi se ga prijavljalo finančni upravi.« Določba, da je treba račun, odprt v tujini, prijaviti, je resda v veljavi šele od leta 2009, toda že od leta 2005 velja, da so slovenski rezidenti obdavčeni po svetovnem dohodku, kar pomeni, da obdavčitev temelji na dohodkih ne glede na to, kje so bili doseženi. Je Prosenčeva leta 2007, ko je prejemala denar na švicarski račun, to upoštevala in od prejetih zneskov plačala davke? Odgovorila je, da vedno izpolnjuje vse obveznosti.

Zanjo smo imeli še dvanajst vprašanj, vendar nas je zavrnila z utemeljitvijo, da zaradi zaupnega razmerja s svojo stranko informacij ne more razkrivati prek medijev, kot to počne naš vir: »Zaupnost do stranke me veže tudi po prenehanju pooblastilnega razmerja. Vaše povabilo, da odgovorim na vprašanja za časopisno hišo Delo, me te zaupnosti ne odvezuje.« Zanikala je, da bi izgubila zaupanje Mayerjeve: »Sama mi je priznala, da ji je sin Federico prepovedal kontaktiranje z menoj (menda ji je bil celo odvzet mobilnik), ker sem ji stala ob strani, ko je zoper njo v Italiji začel postopek za odvzem opravilne sposobnosti in predlagal imenovanje skrbnika zanjo. Zahtevek je bil v celoti zavrnjen na prvi in drugi stopnji.«
 

Zagovorniki Mayerjeve prepričani o uspehu
 

Iz povzetka ovadbe je mogoče še razbrati, da sta osumljena Mayerjevi odvzela več kot pol milijona evrov premoženja in da se izogibata predložitvi dokazil. Nadaljnjo škodo, povzročeno s Krisperjevimi dejanji, so odvetniki ocenili na dodaten milijon.
Tožilska preiskava v Avstriji utegne trajati več mesecev, morda tudi leto. Če bo vložena obtožba, se bodo zadeve naglo odvile. Avstrijski odvetnik Mayerjeve je prepričan o uspehu primera, saj so dvigi z njenega računa in nakazila dobro dokumentirani. »Pričakujemo obtožbo in obsodbo ter povrnitev škode,« so bili jasni v dunajski odvetniški pisarni.
 

Tri tožbe in prijava na zbornico
 

Proti Andrée Prosenčevi pa se na slovenski fronti bori omenjeni sin Doris Mayer, uspešen poslovnež Federico Pignatelli, lastnik velikih fotografskih in modnih studiev po svetu.

Andrée Prosenčevo sta z bratom Luigijem kot družbenika podjetja Eurocapital Partners Estate leta 1999 pooblastila, da na skupščini družbe med drugim sprejme sklep o razrešitvi prokurista, pri čemer bi direktor ostal Federico Pignatelli. Toda pooblaščenka Prosenčeva je sprejela sklep, da se za direktorico imenuje Pignatellijeva mati, Doris Mayer. Pignatelli zatrjuje, da je za to zvedel šele leta 2012, ko je še ugotovil, da se je nepremičnina na Wolfovi, katere solastnik je bil Eurocapital, prodajala po delih – tudi Andrée Prosenčevi.

»V bistvu je preprosto – ker je nepremičnina neetažirana in bi bilo za vsako prodajo potrebno tudi soglasje solastnika, družbe Eurocapital, je Andrée Prosenčeva s prekoračitvijo pooblastila poskrbela, da je soglasje dala moja mama, ki je direktorica postala na podlagi prirejenega notarskega zapisnika. Vse prodaje so bile v popolnem nasprotju z voljo solastnikov nepremičnine, naju z bratom kot družbenikov Eurocapitala,« je nekdanji novinarki Dela Anuški Delić povedal Pignatelli. Izrazil je prepričanje, da je odvetnica prekoračila pooblastila, da bi »pridobila premoženje zase in za svojega sina za majhen denar«.

Družba Eurocapital je v zvezi s tem vložila tri tožbe. V eni je odvetnici očitala sklenitev škodljive neprofitne najemne pogodbe za 286 evrov na mesec za 177 kvadratnih metrov veliko stanovanje na Wolfovi 1 – zadeva je v obravnavi na prvi stopnji. Drugo tožbo, v kateri sta bili Prosenčevi očitani prekoračitev pooblastil in zloraba Mayerjeve za pridobitev materialne koristi za sina Gregorja Prosenca (poslovna prostora na Wolfovi 1), ki je bil drugotoženi, je družba Eurocapital pravnomočno izgubila. Izgubila je tudi tretjo tožbo, v kateri je bila poleg Andrée Prosenčeve in sina tožena še Mayer Pignatellijeva, in sicer zaradi prodaje štiriinpolsobnega stanovanja s pisarno na Wolfovi 1 za zgolj 200 tisoč evrov (po ocenah cenilcev je bilo vredno najmanj 500 tisoč evrov). V zvezi s tem še teče revizijski postopek pred vrhovnim sodiščem, ki ga zastopniki Prosenčeve označujejo za neutemeljenega. Kupoprodajni pogodbi za prodajo stanovanja in poslovnih prostorov sebi in svojemu sinu v letih 2005 in 2008 je Prosenčeva sestavila sama.

Za Delova Ozadja je leta 2013 zanikala vse očitke o nevestnem ravnanju in jih označila za »neresnične, izmišljene in prilagojene interesom, ki jih zasledujeta sinova Doris Mayer«.

Pignatelli jo je leta 2013 prijavil tudi na odvetniško zbornico, a jo je ta oprostila kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica. Prijavo zaradi večkratne kršitve zakona o odvetništvu, statuta zbornice in kodeksa odvetniške poklicne etike je februarja letos še dopolnil. Predlagal je, da odvetničine kršitve obravnava zbornična komisija za etična vprašanja. Na zbornico smo vprašanja v zvezi s tem naslovili 17. maja in vnovič 28. maja. Odgovore še čakamo.

image
FOTO: Peter Florjančič

Principessa Doris Mayer
Rodila se je v premožni družini v Sloveniji. Oče Emerik Mayer je bil avstrijski državljan in uspešen poslovnež. V lasti je imel več zemljišč (med drugimi tisto na Barju, kjer je zdaj smetišče), vilo na Bledu in zgradbo v središču Ljubljane, na Wolfovi 1, ki jo starejši Ljubljančani poznajo kot Spodnjo Namo. Med vojno je vzdrževal številne partizanske družine, zato je menil, da se nima česa bati. Toda po vojni so ga kljub temu poslali v mariborski zapor. Hči Doris je ukrenila vse, da bi ga rešila. Celo do Tita ji je uspelo priti. Rekel ji je, da je vse urejeno in naj se vrne domov. V nekem intervjuju je dejala: »Očeta so kmalu ubili. Tudi mojo mamo, sestro z možem in majhnimi otroki so vrgli v ječo in nas potem v mrazu in snegu izgnali peš čez Karavanke.«
Njihovo premoženje so nacionalizirali. Po zlomu Jugoslavije je Doris Mayer skupaj s sestro Edo dosegla očetovo rehabilitacijo, s čimer je bila družini odprta pot za vrnitev premoženja. Vsi postopki v zvezi s tem še niso končani, so pa dobili vrnjeno stavbo na Wolfovi z najemniškimi stanovanji. Tam je bila, dokler ni stanovanja kupila, najemnica tudi Tjaša Andrée Prosenc.
Doris Mayer je po vojni brez vsega odšla v Italijo. Pozneje je postala miss Caprija in model priljubljenega modnega oblikovalca Emilia Puccija. S svojo lepoto je očarala princa Giovannija Pignatellija iz stare neapeljske aristokratske družine – del te je bil tudi papež Inocenc XII. Po poroki leta 1949 je postala 'principessa'. Rodila je sinova Luigija in Federica, sledila je ločitev.
Kot vneta športnica je dosegala uspehe v smučanju na vodi, v disciplini skokov, osemkrat je osvojila naslov italijanske prvakinje, in postala evropska prvakinja. Nastopila je tudi v slovitem filmu Federica Fellinija La dolce vita.
Dogodki iz otroštva so se ji vtisnili globoko v zavest, zato je velik del življenja posvetila dobrodelnosti. Zbirala je denar za otroke, nemočne žrtve vojn in za posodobitev mladinskega okrevališča na Debelem rtiču. Leta 1996 je za človekoljubna dejanja prejela zahvalno listino revije Naša žena.

image
FOTO: Jure Eržen

Odvetnica Tjaša Andrée Prosenc
Šolala se je v Ljubljani. Maturirala je iz fizike. »Fizika je vse, veste. Vsak rezultat izvira iz fizikalnih zakonitosti. Kolikor energije vložiš, toliko je dobiš. V to res verjamem,« je povedala lani za Siol. Od nekdaj jo je vleklo v naravoslovje, verjetno tudi po zaslugi očeta, ki je bil profesor na strojni fakulteti, a na koncu je pretehtalo to, da na pravu ni bilo obveznih vaj, prav tako je štelo, da je bila fakulteta le nekaj korakov od njihove hiše. Kmalu so jo povabili v odvetniško pisarno dr. Puc, Dolenc in Šelih. Spoznala je, da je pravo edina stvar, ki si jo želi početi. Pravosodni izpit je opravila leta 1968 in še istega leta odprla samostojno odvetniško pisarno.
Športno je bila dejavna kot umetnostna drsalka in kotalkarica. V letih od 1955 do 1962 je bila državna prvakinja posamezno in v paru. Po koncu tekmovalne poti je začela delati kot trenerka v kotalkarskem klubu v Velenju. Enkrat jih je v družbi ruskega predsednika Nikite Hruščova obiskal Tito. Temu je pisala že kot otrok. V imenu njihove drsalne šole ga je povabila, naj pride enkrat pogledat, kako trenirajo. To pismo je bilo objavljeno v knjigi Pisma Titu. »Pod pismom, zapisanim v slovenskem jeziku, sem podpisana kot Nataša Andree (njeno rojstno ime je bilo Nataša Emilija, a se je kasneje preimenovala). S šestimi leti sem menda najmlajša avtorica pisma v tej knjigi,« je povedala v pogovoru za Siol.
Bila je generalna sekretarka jugoslovanske zveze drsalnih in kotalkarskih športov, predsednica slovenske zveze drsalnih športov, mednarodna sodnica, članica in predsed­nica organizacijskih komitejev na več evropskih in svetovnih prvenstvih. Je dolgoletna članica izvršnega odbora slovenskega olimpijskega komiteja, predsedstva mednarodne drsalne zveze, arbitražnega razsodišča pri mednarod­nem olimpijskem komiteju v Lozani...
Leta 1991 je prejela Bloudkovo nagrado, leta 2009 pa priznanje državnega sveta za izjemne dosežke v prostovoljstvu.