Ivo Štandeker – v spomin in opomin

Sarajevo – Na današnji dan pred natanko 20 leti se je končalo življenje mladega in perspektivnega novinarja tednika Mladina Iva Štandekerja. Ubit je bil med poročanjem iz obleganega Sarajeva, star komaj 30 let. »Rad imam mesta, ne pa tudi tistih, ki jih uničujejo.« Tako je zapisano na spominski plošči sredi blokovskega naselja na Dobrinji, kjer čas še ni zabrisal sledov morije.

Prav tam so Štandekerja zadeli usodni šrapneli tankovske granate. V spomin in opomin na ta tragični dogodek so v četrtek v Sarajevu pripravili slovesnost, ki so se je med drugimi udeležili tudi sarajevski župan Alija Behmen, slovenski veleposlanik v BiH Andrej Grasselli pa tudi predstavniki Društva novinarjev Slovenije.

»Sarajevo je bilo takrat najbolj nevarno območje v Evropi,« je spomnil sarajevski župan Behmen. »Preživelo je tudi zaradi vseh njih, pogumnih mladeničev in mladenk, ki so o dogodkih v BiH obveščali svet.«

Za Iva Štandekerja to ni bila prva vojna izkušnja. Vojna je prišla tako rekoč pred njegov domači prag, v rojstni kraj Pesnico pri Mariboru, kjer se je preizkusil kot vojni poročevalec. A bil je veliko več kot to. Bil je ljubitelj filozofije, poezije, stripa, prevajal je Freuda in Habermasa. Po koncu vojne v Sloveniji ji je kot novinar, zavezan iskanju resnice in popisovanju človeških zgodb, sledil naprej. Poročal je iz obkoljenega Vukovarja in Dubrovnika, vse do Sarajeva.

Ko je ob srbskem obstreljevanju sarajevskega naselja Dobrinja 16. junija 1992 skupaj s svojo prijateljico, ameriško fotoreporterko Sterna in Newsweeka Jane Schneider, poskušal priti do točke, od koder bi lahko fotografirala vzpetino, kjer naj bi bili utaborjeni srbski vojaki, je med njiju priletela tankovska granata. Ranila je oba, a za Štandekerja so bile poškodbe usodne. Še isti dan je med prevozom v bolnišnico na Pale umrl. Mediji so poročali, da so ga poskušali prepeljati v sarajevski klinični center, a so vojaške oblasti bosanskih Srbov to preprečile in so ranjenega novinarja prepeljale na Ilidžo ter šele od tam proti Palam. Žal prepozno. »Njegova smrt tukaj pred 20 leti je bila znamenje nečlovečnosti vojne. Izkrvavel je, ne da bi mu bila zagotovljena ustrezna pomoč,« je o tem dejal slovenski veleposlanik Grasselli.

»Na srečo tudi danes in povsod obstajajo Ivi, odlični vojni poročevalci, ki tvegajo lastno življenje in jih vodita najlepši humanizem in neustavljiva želja biti tam, obveščati, poročati, prodirati v reči, ki jih dejansko doživijo. Temu poslanstvu so tako privrženi, da ga lahko prekine edino kruta smrt,« pa je na spominski slovesnosti predsednik Društva novinarjev Slovenije Matija Stepišnik spomnil še na druge vojne poročevalce.