Tiskane izdaje
Deset dni so se taborniki z vseh koncev Slovenije, na zlet ob Velenjskem jezeru je prišlo 90 odstotkov slovenskih taborniških rodov, in iz tujine družili pod geslom Zlet za vzlet. Vsak zlet, ki ga zveza tabornikov pripravi vsaka štiri leta – letos je bil 15. po vrsti – ima rdečo nit in tokrat so udeleženci razmišljali o aktualnih globalnih in lokalnih problemih: podnebnih spremembah, revščini in neenakosti, zdravju mladih, tehnološkem napredku in spreminjanju sveta. Če se je zlet začel z idejo zgraditi raketo in z njo odpotovati na drug planet, se je sklenil z ugotovitvijo, da bi človeštvo z razmišljanjem, kakršno ima danes, verjetno uničilo tudi novi planet. Zato je rešitev ali vsaj upanje zgolj v spremembah tukaj in zdaj. In kdo lahko to stori bolje in z več pozitivne energije kot taborniki?
Brez glasbe pač ne gre. Foto: Voranc Vogel/Delo
Da je tabornikom uspelo že pred zletom, priča dejstvo, da so udeležbo povečali za več kot 560 odstotkov v primerjavi s prejšnjim. Skupno je prišlo 700 udeležencev, starih od 13 do 18 let, okoli 250 prostovoljcev, ki so skrbeli za nemoten potek zleta, in še od 50 do 70 vodnikov, ki so vodili skupine. Velenje, kjer so zlet pripravili že pred dvajsetimi leti in kjer imajo za Ljubljano največ tabornikov v državi, ni bilo izbrano naključno, je dejala vodja zleta Jasna Vinder iz rodu XI. Snoub iz Maribora: »Prečesali smo tako rekoč vso Slovenijo, od Bovca do Mozirja. Želeli smo vodo, bližino malo večjega mesta, da nismo res sredi ničesar, in tukaj nam je bilo najbolj všeč. Tu sta tudi elektrika in voda.« Da ne bo pomote, vse to udobje je bilo samo v skupnih »prostorih« pri kozolcu. Šotori so še vedno samo šotori.
Od vročine do neurja
Zlet se vedno začne s tako imenovanim bivakom. Gre za tridnevni pohod do kraja zleta. Taborniki so se na pot proti Velenju odpravili iz Gornjega Grada, z Vranskega, iz Slovenskih Konjic, Celja, s plezališča Kotečnik, z Raven na Koroškem in iz Šentjurja. To so bili dnevi vročinskega vala, vendar se taborniki niso ustavili. Špela Rozman iz Domžal se je na pot podala z Vranskega: »Zelo je bilo vroče. Prtljago so nam k sreči pripeljali sem, s sabo smo vzeli tisto, kar smo potrebovali za tri dni.« In vmes jih je zajelo še neurje, je dodala Inja Udovč iz Ljubljane: »Prav takrat, ko smo bili na bivaku, je bilo najhujše neurje. Pa nas je vodnica mirno odpeljala na podstrešje neke zidanice.«
V neurju so pomagali tudi prostovoljni gasilci iz Vinske Gore in Šentilja pri Velenju, ki so v svoja gasilska domova namestili skupno okoli 200 tabornikov. Medijska pozornost je bila velika, a prav vsi taborniki poudarjajo, da ni bilo nič takega, da se ne bi mogli znajti tudi brez požrtvovalnih gasilcev. Nekateri so na kraj zleta pri Škalah ob Velenjskem jezeru prišli celo že večer prej. In pravo vzletanje se je začelo.
Odprta kuhinja,
Športnih aktivnosti na zletu ni manjkalo. Foto: Voranc Vogel/Delo
Bor Zirkelbach, 15-letnik iz Novega mesta, je ob našem obisku izdeloval zložljiv leseni stolček: »Preprost je, ampak dober in stabilen. Sem pa tu počel veliko različnih reči. Šli smo na bivak, enkrat smo imeli tudi prosto popoldne in smo si šli pogledat Velenje. Zabavali smo se. Spoznal sem veliko ljudi. Zlet je dobra izkušnja.« V Velenju so bili večkrat udeleženci skejtarske delavnice, spet drugi so postavljali indijanske šotore tipije, se učili osnov kitare, manjkala ni niti proga preživetja. Na njej se preizkusijo skupine tabornikov, ki morajo opraviti več nalog. Eno je pripravil tudi Bor Brezec iz Grosuplja: »Količke sem zabil v tla in po njih morajo udeleženci prečiti pot. Sicer pa morajo s skupnimi močmi kotaliti gumo v hrib, ena ovira je zelo gosta podrast, ob jezeru je nekakšen labirint, plaziti se morajo pod vrvmi, napeljanimi nad blatom, ena ovira je še v vodi. Proga preživetja je stalnica na zletih.« Vsi so preživeli.
Kje je mobitel?!
Mladostnika brez telefona danes skoraj ni več. Taborniki niso izjema. In ko pravijo, da so iznajdljivi, ne lažejo. »Otroci imajo tudi dva ali tri powerbanke s sabo. Ko smo mi hodili na tabore, smo izklopili telefon, da je baterija zdržala do zadnjega dne, ko smo poklicali domov. Ampak vse gre v korak s časom. Najprej smo jim dovolili polniti telefone, toda potem je bilo vse preveč zasedeno in vodniki nismo prišli do polnilnikov. Zatem smo polnjenje telefonov prepovedali. Jim je bilo malo zoprno, a so se hitro navadili,« je v smehu dejal 21-letni vodnik Nejc Faganel iz Nove Gorice. Madžar Daniel Felber, ki je tabornik že 25 let, prav v novi tehnologiji vidi največjo razliko med taborniki: »Takrat ni bilo ne interneta ne telefonov. In tako nas starši niso mogli kar naprej klicati.« Domotožja sicer pri tako »velikih« otrocih ni več, pa pove Faganel: »Ponavadi je treba tolažiti manjše. Predvsem kadar dežuje, jih moraš hitro zaposliti, sicer takoj pogrešajo mamo. Enkrat smo imeli majhno deklico, ki je v hipu začela jokati: 'Pogrešam mamo, pogrešam tato in naš plavi peugeot.'«
Taborniški večeri so vedno nekaj posebnega. Ogenj, druženje, petje, potem pa tišina in mir, ker je mobitelom že zdavnaj zmanjkalo baterije. Foto: Voranc Vogel/Delo
Taborniki danes niso prav nič drugačni, kot so bili pred desetletji, poudarja starešina Zveze tabornikov Slovenije Jernej Stritih: »Tehnologija zelo olajša komunikacijo in sodelovanje, marsikaj pa je ostalo zelo podobno. Mladi so taki, kot smo bili mi. Ista čustva, isti načini razmišljanja. Nove tehnologije je treba vključiti, a še vedno ohraniti neka stara znanja, spretnosti in predvsem voditi mlade ljudi tako, da se samouresničujejo.« Delati dobro in pomagati je vodilo Dimitarja Čakarja - Čakija iz Makedonije, od koder je prišlo 14 tabornikov in šest prostovoljcev: »Rad sem tabornik. Da sodelujem pri gradnji boljšega sveta. To je naša misija.«
In vzleteli so!
Včeraj je bil vrhunec dogajanja z veliko skupno akcijo in veliko skupno igro, ki jo je hkrati igralo vseh 700 udeležencev zleta, ter večerno zabavo in sklepno slovesnostjo. Vsak bo zdaj doma nadaljeval taborniško misijo. Izboljšati svet. Morda se sliši utopično, a začne se z majhnimi koraki. »Taborništvo mi je dalo ogromno. Znanje, ki ti pride prav v vsakdanjem življenju, otroci pa se naučijo, da so skupaj v dobrem in slabem. Živiš pod isto streho šotora en teden ali več in ob tem se naučiš odpuščati, sprejemati različna mnenja. Ni treba, da je taborništvo edina stvar v življenju, ampak da je življenjski sopotnik,« je povzel Faganel.
Z raketo ne bo treba nikamor. Taborniki si bodo prizadevali za izboljšanje sveta tukaj in zdaj. Foto: Voranc Vogel/Delo
Tabornikov je vedno več. Na zletu so imeli celo taborniški vrtec, najmlajši pa je še veselo brcal v maminem trebuhu. Za taborniški naraščaj se torej ni bati, kar ugotavlja tudi Stritih: »Vsak zlet je enkraten dogodek, ki je dogodek ene generacije in tistega časa, v katerem se dogaja. Letošnji moto zleta, ki je po mojem odličen, je zlet za vzlet. Želimo si, da bi z njim Zveza tabornikov Slovenije dobila nov zagon. Povpraševanje po članstvu je vedno večje, tako otroci kot družine se zavedajo, da je to dobra izkušnja za življenje. Nas pa omejuje število mladih prostovoljcev. Toda na tem zletu je tristo mladih polnoletnih ljudi, ki znajo delati z otroki. Ti prostovoljci bodo prav tu dobili motivacijo in mislimo, da bomo lahko delali naprej. Več ko bo prostovoljcev, več otrokom bomo lahko omogočili izkušnjo taborništva.«
