Tiskane izdaje
Prva omemba Zreč pred 810 leti je povezana prav z gradom. Kdaj naj bi bil grad Freudenberg ali grad Zreče postavljen, ni znano, začetke pa povezujejo z letom 1206. V takratni darilni listini Otokarja z gradu Konjice za žički kartuzijanski samostan je namreč naveden gospod Rupert iz Zreč (dominus Rubertus de Reetsach). In to je prva omemba Zreč v pisnih virih.
Kot piše Sapač v knjigi, ki je nastala ob projektu občine in fakultete, je bil grad eden redkih, ki so imeli sprva slovensko ime, a so ga kmalu ponemčili, »najbrž takoj, ko je bila gradnja povsem dokončana«. Menda so napačno razumeli ime Zreče, ki pomeni zrečje, torej sotočje vodotokov oziroma kraj, kjer ljudje živijo ob reki. Razlagali so si ga kot srečo in ga prevedli v Freudenberg ali Srečni hrib.
Že tisočletja pred prvo pisno omembo pa so prav na Brinjevi gori, kjer je kasneje zrasel Freudenberg, živeli ljudje. Prav tu so namreč odkrili arheološko najdišče razsežne naselbine iz bronaste dobe, ki naj bi nastala okoli 1500 let pred našim štetjem, poseljena pa je bila do pozne antike v 5. stoletju. Tudi to pomembno najdišče so študenti s Sapačem upoštevali pri idejah, kako oživiti ali zgolj prezentirati grad.
Prav to je bil cilj projekta, ki ga je vodila fakulteta, je povedal Sapač: »Predlagali smo, da že davno porušene zreške gradove malo bolj raziščemo, pripravimo arhitekturno dokumentacijo in preverimo, ali se je smiselno pogovarjati o obnovitvenih posegih na teh lokacijah.« Gradovi so namreč velik turistični magnet. In vedno večji.
Od Celjskih do jame
Poleg redkih pisnih virov so morali študenti delati na terenu. Kljub skromnim ostankom, včasih so to samo zaraščeni platoji, so lahko kasneje z dovolj veliko gotovostjo pripravili hipotetične rekonstrukcije, kakšni naj bi gradovi bili. Freudenberg je rasel postopoma, je dejal Sapač: »Najprej so zgradili skromno zasnovo: obzidje, skromno stavbo (palacij), potem pa je to postopoma zraslo v velik grajski kompleks na grebenu zahodnega dela Brinjeve gore.« Freudenberg je hitro izginil z obličja zemlje.
»Grad je bil eden tistih, okoli 30 jih je bilo, ki so jih celjski grofje v boju s Habsburžani sistematično uničili med letoma 1436 in 1438, da jih Habsburžani ne bi mogli uporabiti kot vojaška oporišča. Ti gradovi so potem postali priročni kamnolomi,« je dejal Sapač. Taka usoda je doletela tudi grad Lušperk.
Prav od njega je največ ostalo, zato je rekonstrukcija precej bolj zanesljiva. Lušperk so postavili v 13. stoletju, imel pa je precej nenavaden tloris, takšne stavbe drugod ni bilo. Poseben je bil tudi grad Jamnik. Bil je namreč eden redkih jamskih gradov v Sloveniji. »Stal je na lokaciji poznejšega objekta, dvorca Jamnik, ki je na Vischerjevi upodobitvi iz leta 1681. Jama oziroma votlina nad grajsko stavbo je služila kot zatočišče pred nevarnostjo,« je razložil Sapač. Od gradu ni ostalo popolnoma nič. Preživel je Celjske, prišel v roke Habsburžanom, vendar ga je, stoletja kasneje, prav tako doletela usoda kamnoloma. Dokončno je bil zravnan z zemljo do 20. stoletja, dokumentiran je ostal njegov vrt.
Povedati zgodbo
Najbolj celovita zgodba, ki bi jo Zreče lahko predstavile javnosti, je zagotovo na Brinjevi gori. O tem že razmišljajo, je dejal župan Boris Podvršnik: »Tam je zgodba svetovnega formata, glede na to, da je stara že več kot 2000 let. Spet sodelujemo s fakulteto in katedro za arheologijo, študenti bodo nadaljevali raziskave, lastniki so dali soglasje. Kasneje bi radi tam postavili informacijsko interpretacijsko točko naše bogate kulturne zgodovine - na eni strani srednjeveškega gradu Freudenberg, na drugi strani pa te starejše, prazgodovinske naselbine.«
Ideje, ki so jih dali študenti, so še bolj ambiciozne. Od arheološkega parka do montažnega paviljona, muzejske stavbe s kavarno in za prireditve.
Lušperk bo treba čim prej zaščititi, je dejal Sapač: »Nujna so utrjevalna dela, je nekaj lukenj v zidovih, ki so vedno večje in visoko obzidje lahko pade, če ga ne bomo hitro popravili.« Martin Mrzdovnik, predsednik KUD Vladko Mohorič in velik poznavalec zreške kulturne zgodovine, je povedal, da morajo najprej najti vsebino: »Samo z zgodbami lahko oživimo te kraje. In teh je veliko. Občinski grb, na primer, je pravzaprav pečatnik Jurija s Freudenberga iz leta 1377. Ko bomo oživljali gradove, moramo imeti vsebino, sicer je škoda dela. In najbliže smo v Lušperku. Lastnik je namreč temu zelo naklonjen. Na območju gradu bi lahko uredili prostor za koncerte komorne glasbe. Življenje moramo tja pripeljati.«
Revitalizacija z montažnimi stavbami je bolj tvegana, vendar dolgoročno učinkovitejša kot prezentacija razvalin z minimalnimi gradbenimi posegi, odgovarja Sapač: »Bolje lahko zagotovi redno vzdrževanje razvalin in njihovo dolgoročno preživetje. V slovenskem prostoru, žal, čiste prezentacije razvalin največkrat niso uspešne, ker po otvoritveni slovesnosti po nemarnem pozabimo na izvajanje rednih vzdrževalnih del. Značilen primer je bližnji konjiški grad - pred nekaj leti obnovljeni leseni mostovži so zaradi slabega vzdrževanja že podrti in sanirano zidovje se zarašča in razkraja. Vložena sredstva so tako hitro izgubljena. Če bi razvaline revitalizirali z ustreznim programom, se to najbrž ne bi zgodilo.«
Lastniki se, kot je povedal Mrzdovnik, strinjajo z oživitvijo teh davno pozabljenih in z zemljo izravnanih grajskih poslopij. Občina se je za območje Brinjeve gore prijavila na razpis za evropska sredstva. Za kaj več bodo potrebovali bistveno več denarja. In kot je dejal Mrzdovnik, bodo morali zavihati rokave: »Turizem niso samo šank, terme in Rogla. Ljudje vedno bolj iščejo kulturno dediščino.«
To je potrdil tudi Sapač: »Gradovi so že od obdobja romantike v 19. stoletju poseben turistični magnet in povsod po Evropi jih z velikim trudom ohranjajo oziroma obnavljajo. So simboli trdno zakoreninjene večstoletne lokalne tradicije, stabilnosti v času naglega spreminjanja vrednot in tudi eden od stebrov regionalne kulturne in turistične ponudbe.«
