Izobraževanje odraslih še vedno podhranjeno

Festival znanja in kulture starejših: Za človeka, ki se stara, je pomembno sodelovanje v širšem okolju na način, ki je dober za celotno družbo

Objavljeno
06. maj 2019 11.00
Posodobljeno
06. maj 2019 11.00
Družba se posveča predvsem izobraževanju do upokojitve, vse, kar sledi, pa ji je odveč, je poudarila prof. dr. Ana Krajnc. Foto arhiv SUTŽO
Ljubljana – Ali ima izobraževanje v starajoči se družbi ustrezno mesto? Velika težava je odločevalce prepričevati, da morajo starejši imeti možnost prispevati k inovativnemu družbenemu in ekonomskemu razvoju, je bil eden od odgovorov na okrogli mizi o umetnosti in izobraževanju starejših na strokovnem posvetu mreže Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, ki je potekala v okviru petega mednarodnega festivala znanja in kulture starejših v Domžalah.

· Festival znanja in kulture je eden redkih tovrstnih v Evropi.
· Slovenija ima v Evropi najbolj razvit sistem izobraževanja starejših s slovensko mrežo UTŽO.
 · Politika starejše praviloma obravnava kot ranljivo družbeno skupino neenakih.


Gre za enega redkih tovrstnih festivalov v Evropi, ki poteka vsaki dve leti in seznanja z dosežki izobraževanja, ustvarjanja in delovanja starejših ter povezuje slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje ter sorodne organizacije starejših doma in iz drugih držav. Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje (SUTŽO) pripravlja ta festival z zavedanjem, da ob različnih študijskih dejavnostih starejših nastaja veliko vrednega, kar jih povezuje z drugimi rodovi, z lokalnim, nacionalnim in mednarodnim prostorom: »Z znanjem, raziskovanjem in umetnostjo je v javnosti mogoče dokazati, da so ljudje, ki se starajo, močno dejavna in močno živeča družbena skupina, ki želi biti slišana in videna v javnem prostoru. Tem stvaritvam in dosežkom želimo s festivalom dati prostor in odpreti možnost javnosti, da se z njimi seznani in ob njih navdihne,« poudarja Alijana Šantej, pobudnica in snovalka festivala, ki vodi ljubljansko UTŽO.


Mednarodna udeležba


Festival poteka vsaki dve leti in vsakič v drugi slovenski regiji, zato da se čim bolj približa univerzam za tretje življenjsko obdobje (UTŽO) po vsej Sloveniji. Prvič je leta 2011 potekal v Škofji Loki, drugič leta 2013 v Novi Gorici, tretji je bil leta 2015 v Velenju in četrti predlani v Šmarju pri Jelšah. Letos je bilo v Domžalah več kot 200 udeležencev. Prišli so vodje, študenti in mentorji UTŽO iz Slovenije, Frankfurta, Zagreba, predstavniki zamejskih Slovencev – Centra za kulturne raziskave Bardo in člani Bardskega okteta iz Terske doline v Italiji, člani Godbe ljubljanskih veteranov, predstavniki ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), krajani Domžal, domžalski župan ...

Univerza z 12.000 študenti

Nacionalna mreža Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje povezuje 51 univerz po vseh večjih krajih Slovenije, ki jih skupaj obiskuje približno 12.000 študentov. Samo ljubljanska UTŽO združuje 3200 študentov v 275 študijskih skupinah.


Festival slavi umetnost in ustvarjalnost, ki spremljata staranje. Pomembno je, da ima človek, ki se stara, možnost sodelovati v širšem okolju na način, ki je dober za celotno družbo, pravi dr. Dušana Findeisen s SUTŽO. Nastopajoči iz Terske doline so v Domžalah prikazali zgodovino borbe za obstoj slovenstva. Še drugi izvajalci so na festivalu odigrali lastne igre, dali na ogled slike, spregovorili o rezultatih mednarodnih projektov, predstavili kratke igrane filme o dejavnem staranju. Kot poudarja Dušana Findeisen, je festival pomemben, da se sliši glas obrobnih družbenih skupin in pomaga politikom graditi boljše razumevanje starosti in oblikovati ustreznejše politične odločitve.

Člani skupine starejših študentov slikarstva na UTŽO Ljubljana so na primer svoje znanje in izkušnje prelili v številne slikarske razstave in odprli razpravo o umetnosti starejših, pri tem pa je nerazumljiva odsotnost kritikov in urednikov umetnostnih oddaj, ker menda te razstave niso zanimive. Profesorica andragogike in predsednica SUTŽO dr. Ana Krajnc poudarja, da umetnost in umetniško ustvarjanje omogočata celostno učenje, saj so pri tem udeleženi vsi čuti, ne le razum: »Samo pomislite, kako neizbrisljivi so čustveni spomini iz otroštva, kako močno učenje sprožajo za vse življenje.«


Podhranjeno izobraževanje odraslih


Na okrogli mizi so se pogovarjali tudi o družbeno angažirani umetnosti in družbeno angažiranem izobraževanju starejših, pa tudi o tem, ali ima v starajoči se slovenski družbi izobraževanje starejših ustrezen položaj. Ana Krajnc pravi, da je v okviru evropskih projektov mogoče ugotoviti, da ima Slovenija najbolj razvit sistem izobraževanja starejših s slovensko mrežo UTŽO, nevladno organizacijo, v kateri se prepleta veliko prostovoljnega dela s plačanim. V več evropskih projektih je Slovenija partner za prenašanje tega koncepta v druge države, na primer v Portugalsko, Irsko, Latvijo, Estonijo, Grčijo in tudi Nemčijo. Žal pa Slovenija še ni sprejela dejstva, da je v informacijski družbi ali družbi znanja vlaganje v izobraževanje najpomembnejša investicija. Kljub temu, da delež odraslih narašča in delež otrok upada, namenska sredstva porabijo v glavnem za šolski sistem. Izobraževanje odraslih pa je z vsemi ekonomskimi in socialnimi posledicami podhranjeno.

image
Na festivalih znanja in kulture starejših želijo pokazati, da so ljudje, ki se starajo, močno dejavna in močno živeča družbena skupina. Foto Arhiv SUTŽO


Krajnčeva še poudarja, da se družba posveča predvsem izobraževanju do upokojitve, vse, kar sledi, pa ji je odveč. Prevladuje mnenje, da »na smetišču družbe upokojenci ne potrebujejo znanja in ne učenja.« Zastareli pogledi ustvarjajo nevaren družbeni konflikt med generacijami, ki se kaže kot bojazen, da bi stari odžirali mladim službe. Starejši ne iščejo službe, želijo delovati, dajati družbi, da bi od nje tudi prejemali: »Ko jih bomo gledali kot del človeškega kapitala, glavne zakladnice sodobne družbe, bo postalo delo in izobraževanje starejših pomembno za kvaliteto življenja in medsebojno dopolnjevanje vseh generacij.«


Starejši si želijo biti dejavni


Dušana Findeisen ugotavlja, da politika starejše praviloma obravnava kot ranljivo družbeno skupino neenakih. Večina starejših pa ne potrebuje pomoči in skrbi, pač pa zakonodajne in politične možnosti ter odstranitev ovir, ki starejše potiskajo na družbeni rob. Potrebujejo tudi drugačne, današnjemu času primernejše poglede na starejše: »Kljub stereotipom o starostni nemoči si starejši želijo biti dejavni državljani, proizvajalci, inovatorji. Še vedno pa se dogaja, da se, na primer, upokojena raziskovalka počuti enakovredno obravnavano med mlajšimi kolegi, hkrati pa, kar je kontradiktorno, svoje delo opravlja kot neplačana delavka, na skrivaj. Kaj se dogaja s politikami, da starejše proglašajo za breme, da ne opustijo diskurza nemoči in krhkosti, hkrati pa govorijo o dejavni starosti? Na srečo se napovedujejo politične spremembe na vseh ravneh,« pravi Findeisenova.