Jana Taškar (1946–2016)

»Bila je kolegica, spoštovana tudi med novinarji drugih medijskih hiš, vedno pripravljena pomagati, svetovati, razložiti.«

Objavljeno
01. december 2016 18.10
Uroš Šoštarič
Uroš Šoštarič
Prav tisti dan, ko smo se mnogi novinarji počasi odpravljali proti Vnanjim Goricam, da bi se še zadnjič poslovili od dolgoletne sodelavke, kolegice in prijateljice Jane Taškar, sta na Valu 202 pred začetkom medijskega festivala Naprej/Forward o medijih in novinarstvu razmišljala medijska strokovnjakinja in profesorica dr. Sandra Bašić Hrvatin in Vasja Jager, nekdanji novinar Večera, in slednji je med drugim izjavil: »Novinarstvo je poslanstvo, ne pa poklic. Preživeli bodo le dobri novinarji, tisti, ki so pripravljeni v imenu tega poslanstva tudi izstopiti iz cone udobja in izpolnjevati to svojo dolžnost, ki jo imajo do javnosti.« Kot da bi govoril o naši kolegici Jani.

Ko se je konec šestdesetih let zaposlila na reviji Elle-Ona in nekaj pozneje na Jani, jo je očitno »zagrabilo« novinarstvo in leta 1971 je že prišla na Delo. In tu je začela novinarsko pot, tako kot so jo v tistih časih začenjali novinarji osrednje časopisne hiše Delo. Najprej kot »novičarka«, z bolj ali manj pomembnimi novičkami in zapisi za ljubljansko redakcijo, kjer je kot poročevalka spremljala politično, družbeno in gospodarsko življenje v slovenskem glavnem mestu. To je bila pač prva stopnica na poti v novinarski ceh in prehodila jo je tudi Jana. Iz tistih časov nam je njenim takratnim kolegom ostal v spominu zapis, ki ga je ob 1. novembru napisala Jana. Pa ne zaradi vsebine same, ampak predvsem zaradi duhovitega naslova – »Ob dnevu mrtvih na Žalah vse živo« ... Njeno dobro delo so kajpak opazili tudi šefi in leta 1980 je postala namestnica urednika ljubljanske redakcije, nedolgo za tem pa se je preselila v notranjepolitično redakcijo, kjer je ostala vse do upokojitve leta 2006. V tej redakciji je prehodila pot od poročevalke do namestnice urednika in komentatorke – koordinatorice dela v redakciji. Posebej se je specializirala za volilni sistem in ustavne spremembe. Njeno zagnano delo, znanje in izkušnje ter sposobnost, da je bralcem posredovala verodostojne in razumljive informacije, so jo pripeljali do vodje Delovih poročevalcev iz republiške skupščine in kasneje državnega zbora. »Bila je kolegica, spoštovana tudi med novinarji drugih medijskih hiš, vedno pripravljena pomagati, svetovati, razložiti,« se je spominja Majda Krajnc, ki je dolga leta delala v skupščinski oziroma državnozborski službi za informiranje. Da je bila na svojem področju res dobra, po svoje priča tudi to, da se je znašla v posebni številki Pavlihe, ko so tamkajšnji novinarji pripravili nekakšno pavlihovsko repliko osrednjega republiškega glasila, med podpisanimi »avtorji« prispevkov pa se je pojavilo tudi ime »Jana Torbičnik«. In od takrat je naša Jana, Janka, Dženi začela slišati tudi na ime »Torbica«.

Ob vsej predanosti novinarskemu delu pa je Jana vzgajala in zgledno skrbela za sina Tomaža, našla pa je tudi čas za še dve svoji ljubezni. Nemški ovčar jo je »pripeljal« v Kinološko društvo Ljubljana, kjer je bila tako dejavna, da je bila nekaj let celo njegova predsednica. Ob zadnjem slovesu od nje na pokopališču ob cerkvici sv. Trojice, ki kraljuje na barjanskem osamelcu Gulču, se je kar trlo njenih sokrajanov v gasilskih uniformah, ki so počastili njen spomin s častno stražo. Kako dejavna je bila v PGD Vnanje Gorice, so pričala tudi številna priznanja, ki jih je dobila za svoje požrtvovalno delo med prostovoljnimi gasilci. Prav tistimi, ki so svoji nekdanji tajnici še konec junija prišli voščit za sedemdeset let, pred dnevi pa so ji izkazali še zadnjo čast. Dženi, Torbica je žal odšla prehitro. Skoraj do zadnjega je uživala v delu na svojem vrtu, kakšne tri tedne pred smrtjo pa jo je nenadoma zabolela noga. In ko so odkrili, zakaj jo boli, je bilo že prepozno ... Jane Taškar, rojene Stanovnik, ni bilo več.