Janez Lenarčič: Brez Francije Evropa ne more naprej

Včasih se počutimo ogrožene glede tega, kar razumemo kot evropski način življenja, zaradi nevarnosti, da ne bo mogoče ohraniti stopnje blaginje. Toda napak je pripisovati krivdo Evropi.  

Objavljeno
18. julij 2019 12.30
Posodobljeno
18. julij 2019 12.30
FOTO: Aleš Černivec/Delo
Tedaj devetintridesetletni Janez Lenarčič je leta 2006 spregovoril za Sobotno prilogo. V letih 1994–1999 je služboval na stalni misiji Slovenije pri Organizaciji združenih narodov v New Yorku, v ekipi veleposlanika Danila Türka. To je bil med drugim čas prve slovenske vélike preizkušnje na mednarodnem parketu, slovenskega dveletnega članstva v varnostnem svetu ZN.

Leta 2001 je postal svetovalec za mednarodne odnose v kabinetu predsednika vlade Janeza Drnovška. Dve leti kasneje je odšel na Dunaj, kjer je vodil stalno predstavništvo pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi. V letu slovenskega predsedovanja Ovseju je predsedoval stalnemu svetu na Dunaju. Maja 2006 je postal državni sekretar za evropske zadeve. Po izobrazbi je pravnik.

Novi vodja vladnega urada za evropske zadeve je bil tedaj zaradi introvertirane Francije in negotove ustavne pogodbe rahlo skeptičen glede nadaljnje integracije. V zvezi s pripravami na slovensko predsedovanje Uniji v letu 2008 ga je preveval čvrst, uradni optimizem. Je predstavnik mlajše generacije diplomatov, ki se je učila ob prvih korakih Slovenije na mednarodnem odru. Začetne velike izkušnje si je pridobival leta 1998 v diplomatski ekipi veleposlanika Türka, ko je Slovenija kot nestalna članica varnostnega sveta ZN stopila na koordinate vélikih. Slovensko predsedovanje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi je pričakal kot ambasador pri Ovseju na Dunaju. Letos je iz klasične multilateralne diplomacije presedlal v evropske zadeve.
 

Sodelovali ste pri velikih mednarodnih projektih Slovenije: članstvu v varnostnem svetu ZN, predsedovanju Ovseju, tačas pri pripravah na predsedovanje EU. Je mogoče te tri projekte kako primerjati?


Imel sem poklicno srečo, da sem bil zraven. Razlike so bistvene že v obsegu zadev, ki potekajo v varnostnem svetu, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi in Evropski uniji. Najbolj poenostavljeno rečeno, sta varnostni svet in Ovse zelo diplomatsko naravnana projekta; v glavnem zadevata slovensko diplomacijo. Predsedovanje EU pa je mnogo širši projekt, v katerega bodo vključena vsa ministrstva, druge vladne službe in tudi državni zbor in širša javnost. V pripravah na predsedovanje EU so zame dragocene še izkušnje, ki sem jih dobil kot nadomestni predstavnik vlade na konvenciji o prihodnosti EU. Usoda evropske ustavne pogodbe je ena od tem, ki bodo gotovo v ospredju v času našega predsedovanja.
 

Kakšne napotke za slovensko predsedovanje je mogoče potegniti iz predsedovanj drugih držav v preteklih letih?


Izkušnje dosedanjih predsedujočih kažejo, da so manjše in srednje velike članice Evropske unije pri predsedovanju običajno uspešne in učinkovite. Imajo manjše skušnjave glede vsiljevanja svoje agende in svojih prioritet drugim državam članicam in bolj sledijo prioritetam Unije. Morda so bolj pripravljene in sposobne prisluhniti ostalim in upoštevati njihova stališča. To je ena od glavnih skrivnosti uspešnega predsedovanja: zmožnost poslušanja vseh za mizo in sposobnost iskanja kvalitetnih kompromisov, ki bodo zadovoljili vse. Je tudi skupna točka s projekti, ki ste jih omenili prej. Vzpostavljanje soglasja je nujno za uspešno delovanje v vsakršni multilateralni organizaciji.
 

Kolikšna omejitev je za Slovenijo primanjkljaj izkušenih diplomatov, specialistov za EU? Je rešitev v opiranju na tujo pamet?


Mislim, da ima Slovenija dovolj kakovostnih kadrov. V času, ki je ostal, pa je potrebno dvoje: treba je okrepiti postopke usposabljanja ljudi, ki so že predvideni za delo na predsedovanju. Za vsa telesa, ki naj bi jih Slovenija predvidoma vodila, obstajajo konkretna imena ljudi, ki bodo vodili delo teles in bodo nosilci dosjejev. Drugič, treba je ugotoviti, kje je kljub vsemu bolje prepustiti vodenje posameznih teles na nižjih delovnih ravneh kaki drugi državi članici. To ni nič neobičajnega, je praksa, h kateri se zatekajo drugi. Razmišljamo, da bi eno ali dve delovni skupini prepustili kateri od držav v triu, Nemčiji ali Portugalski.

Za ilustracijo: ena od delovnih skupin je skupina za OECD in Slovenija še ni njegova članica, zato verjetno ne bi mogla tako učinkovito voditi te skupine. Sicer pa velja načelo enotnosti predsedovanja EU, kar pomeni, da je za celotno delovanje EU, ki zadeva svet in vsa njegova delovna telesa in formacije, odgovorna predsedujoča država.
 

Katero področje je za Slovenijo najzahtevnejše?


Po obsegu dejavnosti je med zahtevnejšimi kmetijstvo. Evropska unija ima zelo razvito skupno kmetijsko politiko, zato je ogromno dejavnosti in delovnih skupin. Skupni imenovalec vsega pa bo doseganje soglasja, kar je težavno na vseh področjih, od institucionalnih zadev prek širitve do posameznih politik, ki jih bo morala Slovenija voditi.


Kako bo s pridobivanjem informacij iz držav, v katerih Slovenija nima svojih diplomatsko-konzularnih predstavništev?


Slovenija ni edina, ki s svojimi diplomatskimi predstavništvi ne pokriva celotnega sveta, in niti ni država članica z najmanj predstavništvi. V Evropski uniji velja dogovor, da igra vlogo predstavnika predsedujočega v državah, kjer ta nima predstavništva, kakšna druga članica EU. To je redna praksa.


Zunanji minister in drugi omenjajo lastne slovenske ideje o ustavi. Je to možen presežek predsedujoče države?


Od predsedujočega pričakujejo ideje. Pričakujejo, da ponuja razne možnosti. Ideje so torej dobrodošle, od nadaljnjega poteka pa je odvisno, ali se bo katera uveljavila ali ne. Treba je znati od posamezne ideje tudi odstopiti, ko se vidi, da ne gre.
Poglavitno merilo je sposobnost doseganja konsenza. Včasih lahko pridemo do soglasja samo na stopnji najmanjšega skupnega imenovalca. To po definiciji pomeni, da rešitve niso vedno optimalne in ni nujno, da prevlada kakovost.

Prevlada ideja, ki ima možnost za soglasje. Glede na raznolikost interesov – ne samo v EU, v vsakem multilateralnem okolju – se je pač treba zadovoljiti s kompromisi, zaradi katerih so končne rešitve morda »podoptimalne«.
 

Ena od predvidenih prioritet slovenskega predsedovanja bo energetika, kar je posebno aktualno tudi zaradi italijanskih načrtov za plinske terminale v Tržaškem zalivu.


Možne prednostne naloge v prvi polovici leta 2008 so samo predvidevanja. Seznam prioritet pripravljamo na podlagi odločitev EU, pričakovanih odločitev in strateških dokumentov. A poraba energije v svetu narašča, zaloge so omejene in problem odvisnosti EU od uvožene energije se bo v prihodnje kvečjemu zaostril. Po naši oceni bo zanesljivost energetske preskrbe 2008. aktualna. Dodaten vidik je učinkovita izraba energije in emisije, ki jih mora EU zmanjševati, tako kot ostale podpisnice kjotskega protokola. Veliko se bomo morali ukvarjati tudi z zagotavljanjem enotnega trga za energijo in konkurenčnosti med ponudniki v EU. Aktualnost tega opazite že v tem času, ko se evropski giganti prerivajo za vodilno vlogo v posameznih državah, pa države še vedno posegajo v tekmo. To ni v skladu z načeli enotnega trga.

Po naši oceni bo energetska mešanica, to je nabor virov, iz katerih posamezne države članice pokrivajo svoje energetske potrebe, morala ostati v nacionalni pristojnosti držav članic. Ni možno, da bi v bližnji prihodnosti na evropski ravni dosegli soglasje o energetski mešanici. V EU je več držav, ki so se odrekle jedrski energiji oziroma jo nameravajo postopoma odpraviti, medtem ko druge gradijo nove jedrske elektrarne. To kaže, da soglasja ni.
 

Kakšni so obrisi slovenskih energetskih načrtov?


Slovenija je del evropskega konteksta in skupna značilnost je visoka odvisnost od uvožene energije. Poglavitni dobavitelj evropske energije je Ruska federacija. Avstrija se je kot predsedujoča 1. januarja morala iznenada začeti ukvarjati s problemom dobave energije zaradi rusko-ukrajinskega spora. Plinski terminali so posebna zgodba. Zaradi visoke stopnje odvisnosti od uvožene energije je potrebna diverzifikacija, in to ne samo glede na vir energije – nafto, plin, jedrsko energijo – tudi glede geografskih virov.

Terminali bodo, drugo vprašanje pa je, kje. Energetske problematike v EU ne moremo gledati odmaknjeno od drugih evropskih politik. V EU je široko soglasje, da gospodarskega razvoja ni mogoče dosegati na račun uničevanja okolja in v tem okviru vidim tudi aktualno problematiko gradnje plinskih terminalov.
 

Koliko močan adut pri tem so za Slovenijo evropski pravni instrumenti?


Obstajajo pravni instrumenti, ki pred tovrstnimi posegi narekujejo analize posledic na okolje in, če gre za čezmejne učinke, vključenost drugih držav. To je vlada v svojih sklepih jasno opredelila in s tem je sosednja Italija seznanjena. Nedavno je bil v gradu Jable odprt Center za evropsko prihodnost, ki naj bi promoviral interese Balkana v EU. To je povezano z verodostojnostjo Slovenije v regiji. Na Hrvaškem pravijo, da slovenska politična podpora Hrvaški ni valorizirana v javnem mnenju.

Morda bi bilo možno na Hrvaškem storiti več za to, da bi bila njena javnost bolje obveščena o konkretni podpori Slovenije. O tem v hrvaških medijih malo pišejo in redko je mogoče zaslediti izjave hrvaških politikov. Regija je naša soseščina in utrditev stabilnosti je v dolgoročnem interesu Slovenije. Center za evropsko prihodnost je eden od vzvodov za uresničevanje slovenskega interesa, institucionalne pomoči regiji, pomoči pri pripravah na pogajanja, prenašanju naših izkušenj. Slovenija je v dobrem položaju, ne tako dolgo nazaj smo delili usodo v skupni državi. Naše izkušnje so verjetno za te države bolj relevantne kot izkušnje kake druge članice.
 

Je pri zastopanju interesov Balkana v EU konkurenca? Recimo Avstrije, ki ima v regiji dober imidž?


Avstrijski interes je zaradi njene bližine normalen. Ne gre za tekmovanje in prostora je dovolj. Ne vemo pa, kako bo širitev potekala naprej – obstajajo zadržki, »širitvena utrujenost«, razprave o definiranju absorpcijske sposobnosti EU. Slovenija opozarja, da države Zahodnega Balkana za Evropsko unijo z vidika absorpcije ne bi smele predstavljati problema.


Bi Slovenija potrebovala, kot je pred časom rekel eden od slovenskih diplomatov, svojega Potočnika za Balkan?


Zanimiva ideja.
 

Kako je Slovenija pozicionirana v EU? Kot del bloka novih članic? Kje je mentalno in s kom ima najtesnejše politične odnose, zavezništva?


Zavezništva v Evropski uniji se vzpostavljajo sproti. Redko, če sploh kdaj, pride do vzpostavitve bloka novejših držav članic nasproti starejšim. Slovenija je na mnogih področjih blizu t. i. starim ustanovnim članicam. Vstop v evro je že tak primer. Prevzem evra kaže, da so tudi med novimi članicami države, ki so sposobne voditi disciplinirano monetarno in gospodarsko politiko in dosegati standarde, s katerimi imajo težave nekatere stare članice.
 

Evropska politična krajina se je spremenila. EU je v fazi velike skepse, francosko-nemški motor je zamenjala nemško-britanska politična platforma. Kako vidite ta razmerja z introvertirano Francijo in Nemčijo kot gravitacijskim centrom?


Sodelovanje med Francijo in Nemčijo je bilo v vseh desetletjih evropskega razvoja pomemben, morda ključen dejavnik povezovanja, sodelovanja, poglabljanja, širitve. Upam, da bo kmalu spet vzpostavljeno.
 

Nekaj časa najbrž še ne.


Čutimo posledice francoske zavrnitve ustavne pogodbe. In upamo, da bodo v roku enega leta razmere jasnejše.
 

In kaj prinaša tesnejše nemško-britansko sodelovanje?


Vsakršno sodelovanje med največjimi je dobrodošlo in nujno. Toda brez Francije ne bo šlo. Evropa ne more naprej brez Francije.
 

Kaj poganja današnjo EU? Nekdaj jo je zgodovina, jo zdaj pragmatizem?


Še vedno bi to morala biti zgodovina. Mogoče se spomnite izjave, mislim, da luksemburškega premiera Junkerja po neuspelih pogajanjih o finančni perspektivi lani poleti. Menda je rekel, da kdor dvomi o relevantnosti evropske ideje, naj si gre včasih pogledat množična grobišča iz prve in druge svetovne vojne. To ostaja raison d'être evropskega projekta. V bližnji zgodovini težko najdemo tako dolgo obdobje miru, stabilnosti in blaginje, kot vlada znotraj EU; vemo, kaj se je v devetdesetih dogajalo na samem evropskem pragu.

S pretekom časa se določene stvari pozabljajo in v vsakdanjem življenju državljanov in državljank EU se mir ne ceni dovolj. Toda ni samoumeven in obstoj EU je eno glavnih zagotovil, da se bosta mir in stabilnost nadaljevala.

Evropska unija je prostor relativne blaginje, če jo primerjamo z drugimi konci sveta. V Evropi se včasih počutimo ogrožene glede tega, kar razumemo kot evropski način življenja, zaradi nevarnosti, da ne bo mogoče ohraniti stopnje blaginje, ki jo je Evropa vzpostavila v desetletjih. Toda napak je pripisovati krivdo Evropi. Globalizacija je pojav, ki bo ostajal z EU ali brez nje, in Evropska unija se lahko bolje odziva na globalizacijske pritiske kot posamezne države.
 

Po enem letu »premora« zunanji ministri ugotavljajo, da je prezgodaj za odločitev o oživitvi ustave. Odgovornost za ustavno dilemo vsakič preide na naslednjo predsedujočo državo. Kaj je sploh realno: sprememba imena, minipogodba, odlaganje te teme?


Vsakega po malo. Izraz ustava je nepotreben in morda celo zavajajoč. Gre za tipično mednarodno pogodbo – v enakem smislu, kot so bile prejšnje pogodbe iz Nice, Amsterdama, Maastrichta – za uveljavitev katere je potrebna ratifikacija vseh držav pogodbenic. V tem smislu je izraz ustava zavajajoč, je pa tudi nepotreben, ker si z njim vlade držav članic niso mogle pridobiti višje stopnje podpore volivk in volivcev pri referendumu.

Perspektiva ustavne pogodbe je v tem času zelo negotova. Slovenija je še naprej privržena taki, kakršna je; ne nazadnje jo je ratificiral državni zbor. Iskali pa bomo možne poti, kako naprej. To ni odvisno samo od pogodbe, temveč od širših okoliščin. Zato je koristno široko soglasje, ki bo privedlo do odločitve o podaljšanju obdobja razmisleka za še eno leto. Ena od zakonitosti sprejemanja odločitev v Evropski uniji je, da se zahtevne odločitve običajno sprejmejo šele tedaj, ko začne zmanjkovati časa. Verjetno bo s pretekom časa laže doseči pametno rešitev. Čas pa se izteka. Če ne zaradi drugega, zaradi potrebnosti drugačne sestave naslednje evropske komisije.

Doslej je veljalo načelo ena država en komisar. Ko bo sedemindvajset držav članic, naslednja komisija ne bo več sestavljena po tem načelu. Veljalo bo načelo enakopravne rotacije, ki je bilo izbojevano v okviru konvencije o prihodnosti Evropske unije in potrjeno s pogodbo, podpisano v Rimu. Naša ambicija je, da se to načelo ohrani, ker kaže na enakopravnost držav članic, in najpreprostejši način je ohranitev pogodbe.
 

Se pravila za članstvo modificirajo? Predvsem je opaziti velik pritisk na balkanske države, da rešijo bilateralna vprašanja pred vstopom v EU?


Stališče Evropske unije ostaja, da odprta bilateralna vprašanja ne morejo biti predmet odnosov med EU in državo kandidatko. Po drugi strani pa je res, da si EU ne želi uvažati problemov. Vtis je, da se prag, ki ga morajo doseči kandidatke, dviga. Mislim, da to ne drži in da merila ostajajo enaka. Tudi novi koncept absorpcijske sposobnosti, vsrkanja, je bil omenjen že v Københavnu leta 1993. Edina razlika je morda v tem, da nekatere članice zdaj želijo podrobno opredelitev, kaj to pomeni.
 

Se »absorpcijska sposobnost« EU nanaša samo na Turčijo in Ukrajino? Ali tudi na Balkan?


Ne nanaša se na nobeno konkretno območje. Nikogar ne bo premamila skušnjava, da bi poskušal absorpcijsko sposobnost Unije opredeliti v geografskem smislu. Sposobnost, da Unija absorbira novo državo članico, ni odvisna samo od velikosti, temveč tudi od njene pripravljenosti in drugih dejavnikov. Pojem za zdaj ni definiran in razpravlja se o tem, da bi ga veljalo podrobneje opredeliti.
 

Ga vidite kot možen izgovor?


Ta nevarnost obstaja. Naše mnenje je, da je treba s pojmom ravnati zelo pazljivo. Ne želimo, da bi zlasti države Zahodnega Balkana dobile kako negativno sporočilo. Verjamemo, da sta zanje ohranitev evropske perspektive in nadaljna krepitev te perspektive, naj se sliši še tako oguljena fraza, bistvena za stabilnost v regiji.
 

Se EU dovolj zaveda, kako nujno Balkan potrebuje evropsko perspektivo?


V pogovorih vsem našim partnerjem v Evropi to razlagamo in imamo občutek, da je stališče deležno visoke stopnje razumevanja. Obstaja zavedanje, da je treba solunske zaveze izpolniti in da Evropi ne more biti vseeno. Kar pa ne pomeni, da bo katera koli država dobila popust. Pogoji veljajo za vse. In morda se bo v prihodnje še bolj dosledno vztrajajo na merilih.
Vsi smo šli skozi zelo temeljito vstopno proceduro. Drži pa, da se je v ustanovnih članicah okrepil odpor do nadaljnje širitve. S tem je treba resno računati. Študija evropske komisije, ki ugotavlja, da so s širitvijo leta 2004 pridobili vsi, tako nove članice kot dotedanje članice, je bila odmevna. To je pomembna ugotovitev, ki razorožuje marsikatere kritike.
 

Zahod sem ter tja pripomni, da je največ, kar je Vzhod pokazal doslej, »kreativna pasivnost«. Izraz je bil uporabljen ob pogajanjih o finančni perspektivi, a slišati ga je tudi kot oceno dvoletnega sobivanja v razširjeni EU.


Ocena o »kreativni pasivnosti« ne more držati. Imam osebno izkušnjo, ko so nove članice, ko sploh še niso bile članice, prispevale zelo konkretne in zelo kreativne predloge v konvenciji o Prihodnosti Evropske unije. Slovenija je bila ena najbolj dejavnih. Nastopili smo z lastnimi amandmaji. Koncept jezikovne raznolikosti, ki ga najdete v besedilu pogodbe, je ena od zadev, ki je bila sprejeta na našo pobudo. Močno dvomim, da se je naš kreativni prispevek ali prispevek drugih novih članic od takrat zmanjšal.