Janez Svoljšak, sam svoj trener 

V Pakistanu je umrl 25-letni vrhunski slovenski alpinist. Leta 2013 smo v Delu objavili članek o njem. Že takrat je bilo jasno, da je njegova ljubezen do plezanja nekaj posebnega. 

Objavljeno
16. julij 2019 10.23
Posodobljeno
16. julij 2019 10.34
Janez Svoljšak leta 2013 FOTO: Leon Vidic/Delo
Slovenski vrhunski alpinist Janez Svoljšak, član Alpinističnega odseka PD Kranj, je umrl na odpravi v Pakistanu. V baznem taboru je izgubil zavest in prenehal dihati. Danes vnovič objavljamo prispevek, ki smo ga o tem posebnem fantu v Delu objavili leta 2013. Preberete ga lahko spodaj. 

***
»Ko dosežeš en cilj, greš naprej. Vedno je kaj težjega.« Janez Svoljšak si ne dela utvar, da bo kdaj lahko rekel: Tako, zdaj sem pa dosegel vse. Konec zadnjega tedna je v Švici osvojil tretje mesto na mladinskem svetovnem prvenstvu v lednem plezanju. Že ta konec tedna ima pred sabo člansko tekmo za svetovni pokal. Med obema tekmama smo ga obiskali na njegovem osrednjem vadbišču – v domači garaži.

Mladi Škofjeločan je povsem navaden fant, ki je moral te dni snežne in ledne razmere spremljati tako kot številni njegovi vrstniki: z lopato za čiščenje snega v roki. Toda tisto, kar ga v njegovem svetu veliko bolj približa ledu, kakršnega najpogosteje »osvaja«, je pravzaprav na toplem, v garaži. Na leseno steno, postavljeno pod rahlim kotom, so pritrjeni oprimki, ki se nadaljujejo še po stropu, z njega visita dve na prvi pogled navadni poleni. Po tleh so razporejene blazine, na njih in naokoli plezalna oprema – več parov plezalnih čevljev, cepini, čelada, vrvi ... 

Če izvzamemo zajca Mandija in samičko morskega prašička Rjavko, ki prebivata v garaži v lepem sožitju z vso to opremo, bi vse še nekako našlo mesto v poznavanju tega športa – ko le ne bi bilo visečih polen. »Na tekmah temu rečejo sodček, na njem je velikokrat tudi led. Sicer pa služi kot oprimek pri lednem plezanju, uporabljam ga za trening,« poskuša pojasniti Janez Svoljšak.

Ko ugotovi, da besede ne bodo dovolj, prime cepina, enega zapiči v luknjico, izdolbeno v polenu, in se zavihti v položaj, ki mu reče štirka. Telo obvisi na cepinu v desni roki, čeznjo prekriža levo nogo in dvigne še desno, s cepinom v levi roki nekoliko ublaži nihanje in v tem položaju potrpežljivo vztraja, da fotoreporter v miru posname njegovo početje, ki malo spominja na cirkuške akrobacije. »Če se kdaj naveličaš plezanja, lahko še vedno greš v cirkus,« ugotavljam. »Ne, to pa ni mogoče,« se nasmehne Janez, »da bi se naveličal plezanja.« 
 

Kje je grif?


Steno v garaži pozna do zadnjega giba, ko si zaželi spremembe, drugače postavi oprimke. Ko meni, da tudi visenje na cepinih ali ničkoliko zgibov ni več dovolj, si oprta še suknjič z utežmi in vajo ponovi, najbrž precejkrat. »Ponavadi treniram po dve uri ali dve uri in pol od štirikrat do šestkrat na teden. Razen med tekmami, takrat po trikrat,« predstavi urnik treningov. 

Plezati je začel v četrtem razredu, torej pred približno osmimi leti. Pridružil se je Alpinističnemu odseku (AO) Škofja Loka in že po pol leta začel tekmovati v športnem plezanju. Kmalu sta z očetom v kleti uredila domače vadbišče. Med dosežki v športnem plezanju omeni tretje mesto na državnem prvenstvu – v skupnem seštevku v balvanskem plezanju in v težavnostnem. 

Pred dobrimi tremi leti se je vpisal v alpinistično šolo (in prešel k AO Kranj). »Vedno me je mikalo plezati več, više, po hribih, zamrznjenih slapovih … Najprej sem začel hoditi po zavarovanih poteh, a sem kmalu ugotovil, da mi je to premalo. Naslednja raven pa so že alpinistične smeri.« In tako je med oprimke za športno plezanje v garaži pritrdil še tiste, ki so namenjeni plezanju s cepini – struktura oprimka je nekoliko drugačna, predvsem pa skriva luknjico, kamor plezalec zatakne cepin. »Če ne poznaš smeri, je to precej težko, saj ne veš, kje je ta grif,« pojasnjuje pod smerjo, speljano v svoji garaži. Trenerja nima, saj je tudi zelo malo plezalcev, ki tekmujejo v lednem plezanju – letošnja reprezentanca ima le šest članov. »Verjetno bi bilo bolje, če bi imel trenerja,« razmišlja Janez, »a ne toliko, da se tudi tako ne bi dalo napredovati.« Začetnika tekmovalnega lednega plezanja pri nas sta sicer Jasna in Andrej Pečjak, ki sta zdaj mednarodna sodnika in člana žirije pri UIAA, mednarodni zvezi alpinističnih in planinskih združenj. 

image
Janez Svoljšak leta 2016 FOTO: Roman Šipić/Delo

 

Več, a ne nujno više


Na mladinskem svetovnem prvenstvu, ki je bilo 12. in 13. januarja v švicarskem Saas-Grundu, se je Janez Svoljšak v kategoriji težavnosti (tekmovanje je bilo še v hitrostnem plezanju) v finalu pomeril s še sedmimi sotekmovalci. »Med osmimi nas je bilo šest tako izenačenih, da bi lahko po mojem mnenju prav vsak zmagal.« Dejavnik, ki je nazadnje odločil, je bil omejen čas: mladi plezalci (do 21 let) so morali smer, postavljeno iz skale, ledu in umetnih oprimkov, preplezati v petih minutah, čeprav je bilo to tekmovanje v težavnosti, ne hitrosti. »Vsi smo dovolj močni, da bi lahko na enem oprimku viseli po tri minute, to pa bi lahko precej razvleklo tekmo in jo naredilo manj zanimivo,« pojasni, zakaj je tudi pri težavnosti pomembna tudi hitrost.
Nazadnje je pravočasno uspelo zlesti do konca smeri samo zmagovalcu, Švicarju Kevinu Huserju. Janezu so zmanjkali štirje gibi, kakor sam pokomentira svoj nastop. Priznava, da ima na tekmovanjih še premalo izkušenj, zato je njegov cilj letošnje zimske sezone predvsem tekmovati – in se na članskih tekmah čim večkrat prebiti v polfinale. 

»Pri tekmovanjih je pomembna predvsem moč,« pojasni. Ta ima v njegovem besednjaku precej drugačen pomen kot pri ljudeh, ki uporabljajo okončine za povsem vsakdanja opravila, in ga še najbolje razumejo tisti, ki si drznejo in zmorejo največ na površinah, kakršni sta skala in led. »V naravi je povsem drugače. Cepin se na zaledeneli slap redko prime v prvem poskusu, vendar je plezanje precej lažje kot na tekmah. Na tekmah greš do konca, a se nič ne zgodi, v hribih pa naj ne bi kaj preveč padal, saj je teren slabši, nikoli ne veš, ali je varovanje res stoodstotno ...« se nasmehne Janez. »V hribih plezaš tako, da imaš še rezervo, torej veliko lažje smeri.«

V hribih, kakor doda, nima prav veliko izkušenj, kajti za njim so šele tri sezone. »Na zimo bom dal prednost tekmam, poleti pa spet v hribe, na čim bolj zahtevne vzpone,« razmišlja na glas. Njegov največji podvig doslej je kombinacija smeri Helba in Srp v triglavski steni z oceno VII+; premagala sta jo z Majo Lobnik, ki je bila leta 2010 razglašena za alpinistko leta. Že ko opisuje smer, ni težko zaznati Janezovih ambicioznih ciljev: »Tam je še precej smeri, ti dve sta še vedno srednje težki ...«

Ko govorimo o sanjah, je hitro jasno, da je omejitev nebo – pa čeprav njegov cilj ni zlezti čim više, ampak čim teže. »Za zdaj raje vidim, da je smer tehnično zahtevnejša. Kakšni dolgi pristopi me (še) ne zanimajo,« se smeje v odgovor na vprašanje, kdaj se bo na njegov geostrateški zemljevid alpinističnih ciljev uvrstil Himalaja.
 

Kaj pa šola?


Pri ciljih je mladi plezalec zagovornik kratkoročnosti, pred sabo ima, kakor ponovi, predvsem štiri članske tekme v lednem plezanju (v Švici, Italiji, Romuniji in Rusiji). Kaj pa, ko bo zime konec? »Natrenirati prste, ki so zdaj bolj navajeni oprijema cepina, in spet na skalo!« V športnem plezanju bi rad dosegel 8b+.

Pri vsem tem bi skoraj pozabila na šolo. Saj res: kako zdržiš v šoli, če je zunaj sonce, na koncu pobaram dijaka maturitetnega tečaja na Gimnaziji Kranj. »Malo težje,« se nasmehne. Ampak pomladi je dan že daljši in čas za hiter skok v kakšno plezališče. S poklicno maturo je že končal srednjo veterinarsko šolo, zdaj pa bi rad opravil še maturitetni tečaj in spremenil svoje prvotne poklicne želje – vpisal bi se rad na fakulteto za šport. »To dvoje, moja tekmovanja in študij športa, gre nekako bolj skupaj.«