»Javnih najemnih stanovanj ne bi smeli prodajati«

Zainteresirana javnost vidi nacionalni stanovanjski program kot dobro osnovo, ki pa jo bo treba še temeljito dodelati.

Objavljeno
23. marec 2015 18.18
bsa stanovanjski sklad
Božena Križnik, gospodarstvo
Božena Križnik, gospodarstvo
Ljubljana – Konstruktivno je pridevnik, ki najbolje opiše današnjo javno razpravo o osnutku nacionalnega stanovanjskega programa 2015 do 2025. Vabilu ministrice za okolje in prostor Irene Majcen so se odzvali predstavniki različnih interesnih skupin in institucij. Osnutek, pravijo, je solidna osnova, ki pa jo bo treba še temeljito dodelati.

Ministrstvo je javno predstavitev organiziralo tik pred koncem enomesečne javne obravnave. Kot je dejala Majcnova, želijo na podlagi konstruktivnih predlogov oblikovati dober dokument, ki bo – izvedljiv. Predlagani akt je predstavila državna sekretarka Lidija Stebernak. Poudarila je, da se odmika od dosedanjega načina reševanja stanovanjske problematike, ne izhaja več toliko iz socialnih transferjev, ampak iz vpliva stanovanjske politike na gospodarski in prostorski razvoj. Osredotoča se na ranljivejše skupine prebivalstva, za uresničevanje zastavljenih ciljev pa predlaga vrsto (tudi pilotnih) projektov. Nujno pri tem bo tvorno sodelovanje resorjev za delo, finance, gospodarstvo in prostor.

V razpravi je Tomaž Banovec kot predstavnik Zveze društev upokojencev opozoril, da v dokumentu manjkajo bilančni in finančni okviri ter projekcije podatkov do leta 2025, pa tudi nekatere natančnejše definicije (na primer stroškovna najemnina). Potrebe so celovito povzete iz preteklih razprav, ni pa jasno, kako jih bodo dosegli. Predvsem, če vemo, da država zdaj namenja za to področje tako majhen delež BDP, da se niti statistično ne more zaokrožiti na 0,1 odstotka.

Miha Jazbinšek, oče stanovanjske privatizacije v devetdesetih, je bil posebej kritičen do preteklega nedoseganja načrtov, zlasti pri pridobivanju javnih najemnih stanovanj, pa tudi do delovanja državnega stanovanjskega sklada (SSRS), ki da se je preveč ubadal z gradnjo in prodajo tržnih stanovanj, premalo pa z neprofitnimi. Stanovanjsko zadružništvo bi lahko bilo obetavno, če ne bi bilo težko priti do ustreznih zazidljivih zemljišč. Ti so v velikem delu v lasti »slabih bank«. Stanovanjsko politiko tako v prihodnje utegne krojiti – DUTB.

Po besedah Tanje Šarec iz združenja najemnikov dokument premalo ščiti prav to skupino; vanj bi morali vnesti antideložacijski program. Uvaja stroškovno najemnino, pa še tega ne vemo, koliko subvencij bi potrebovali. Nedosleden je v tem, da teži k povečevanju najemnega fonda, hkrati pa predvideva odprodajo najemnih stanovanj. Prav zadnje je bila najpogostejša pripomba razpravljalcev; domala vsi so poudarili, da javnih najemnih stanovanj ne bi smeli prodajati, saj lastniki nimajo denarja za njihovo nadomestitev.

Pripombe Slovenskega nepremičninskega združenja Fiabci je nanizal Franci Gerbec: Sicer solidno osnovo je treba dopolniti ne le s finančnimi okviri, ampak tudi vsebinsko. Denimo določiti, kaj je raven vzdržnih izdatkov na gospodinjstvo, da bo moč (čim prej) izoblikovati nov najemninski sistem in stanovanjski dodatek za ranljive skupine. Gerbec je poudaril potrebo po intenzivnem usklajevanju programa z drugimi resorji, kar je ključno tudi za prodobivanje evropskih sredstev.

Žiga Andoljšek iz SSRS je narisal kljukico pred kopico predvidenih ukrepov NSP, zadržan pa je bil do rešitve, da bi sklad opravljal javno službo za najemniško upravljanje, ker da je to povsem tržna dejavnost in da še vedno ni rešen problem garancijskega sklada. V tržna stanovanja naj sklad ne bi več investiral, dopustili pa naj bi mu, da zaključi začete projekte. Sodelovanje s slabo banko Andoljšek odobrava, »a kaj, ko v treh letih še nismo prišli nikamor«.

Blaž Habjan iz Mreže za prostor bi želel bolj eksplicitno navedeno ciljno razmerje med lastniškimi in najemnimi stanovanji. Stanovanjske kooperative so po njegovem prešibko podprte. Spomnil je na v NSP in tudi sicer nikjer omenjeni mehanizem hipotekarnih obveznic, ki, kdo ve zakaj, ne funkcionirajo. Martin Kambič iz stanovanjskega podjetja Zarja iz Novega mesta je imel kopico vprašanj in pripomb na problematiko neprofitnih najemnin, socialno stisko najemnikov, neplačevanje, posledične deložacije ter subsidiarno odgovornost najemodajalca pri pokrivanju neplačanih obratovalnih stroškov.

O isti problematiki je govorila predstavnica skupnosti občin Andreja Troha; občine zato pozdravljajo stroškovne najemnine in stanovanjski dodatek, »a žal se še ne ve, od kod bo prihajal«. Julka Gorenc iz ljubljanskega stanovanjskega sklada bi dotlej reševala zadrege tako, da bi vsaj sedanjo neprofitno najemnino uskladili z inflacijo, saj sicer izgubljajo 25 odstotkov že tako nizke najemnine. Richard Sendi z Urbanističnega inštituta pa denimo pogreša ukrepe za izboljšanje izjemno slabega stanovanjskega standarda.