Predstavitvena informacija

Javno-zasebna partnerstva od A do Ž

Živimo v času, ko je standard javnih služb in javne infrastrukture na izjemno visoki ravni. Ob intenzivnem tehnološkem napredku in starajoči se družbi pa so potrebe in pričakovanja državljanov po ohranjanju nivoja teh storitev ali celo njihovega izboljšanja vedno večja.

Objavljeno
24. maj 2019 12.05
Posodobljeno
29. maj 2019 09.35
Standard javnih služb in javne infrastrukture je na izjemno visoki ravni. Foto: Internet
Promo Delo
Promo Delo

V trenutni javnofinančni situaciji je jasno, da javne infrastrukture in javnih služb ne bo več mogoče financirati zgolj iz proračuna v pričakovanem obsegu. V tem primeru pa so lahko javno-zasebna partnerstva učinkovit način mobilizacije zasebnega kapitala za zagotavljanje pričakovanih standardov javnih služb in javne infrastrukture oz. javnih projektov. 

V številnih državah po svetu že učinkovito uporabljajo alternativne vire financiranja javnih projektov. Tovrstno finančno kombiniranje je tudi že dobro znano v EU, zlasti v državah članicah, ki niso več upravičene do subvencij, vendar pa se ta logika bistveno počasneje vpeljuje v državah, ki še vedno prejemajo strukturna in kohezijska sredstva. Med države »odvisnice« od sredstev skladov EU spada tudi Slovenija in morebiti tudi na račun razmeroma visokih zneskov podpore sredstev skladov EU nismo bili primorani iskati alternativnih virov financiranja za izvajanje javnih projektov. Na drugi strani pa je treba ugotoviti, da je bila večina javnih projektov od vstopa Slovenije v EU v velikem deležu sofinancirana z evropskimi sredstvi, kar je vplivalo na to, da smo se odvadili načrtovanja javnih projektov zgolj z lastnimi proračunskimi sredstvi. Prav zato bo prehod iz sedanje finančne perspektive na prihodnjo toliko zahtevnejši.

image
Finančno kombiniranje je že dobro znano v EU. Foto: Stock.adobe.com


Že v tej finančni perspektivi je naložbeni načrt za Evropo glede javnih projektov uvedel premik od financiranja z izključno javnimi sredstvi in sredstvi skladov EU k uvajanju javno-zasebnih partnerstev in finančnih inštrumentov. Nenazadnje je bila to temeljna ideja za ustanovitev t. i. Junkerjevega oz. EFSI sklada, s katerim je EU želela aktivirati speč zasebni kapital za izvajanje projektov, ki bodo v korist državljanov EU. Seveda zahteva izvedba projektov po tem principu nekoliko več vložka v fazi načrtovanja projektov, saj se v posameznem projektu predvideva kombiniranje raznolikih finančnih virov – tako javnih kot evropskih, zlasti pa zasebnih, vendar je praksa pokazala, da se takšen pristop obrestuje.

Za investicije v javne službe in javno infrastrukturo v tradicionalnem modelu z izvajanjem javnih naročil so značilne prekoračitve stroškov in zamude pri izvedbi projektov, vendar pa v javnosti pogosto ostanejo neopažene. Na drugi strani raziskave kažejo, da so prekoračitve stroškov in zamude pri izvedbi projektov javno-zasebnih partnerstev zelo redke. Ne glede na to pa je v javnosti mogoče zaslediti izjemen odpor do javno-zasebnih partnerstev, saj se zadaj pogosto skriva strah pred privatizacijo. Vedno znova je zato treba opominjati, da financiranje javnih služb in javne infrastrukture po modelu javno-zasebnega partnerstva ni privatizacija teh storitev, saj odgovornost za zagotavljanje teh storitev, prav tako pa obveznost po nadzoru nad zagotavljanjem in izvajanjem teh storitev ostaja na javnih organih, kar je ključno. Storitve se še naprej zagotavljajo v javnem režimu.

Evropska komisija vidi v finančni perspektivi 2021–2027 evropsko sofinanciranje kot dopolnitev nacionalnemu, financirale se bodo zlasti finančne vrzeli, ki jih ne bo mogoče »zapreti« z zasebnimi sredstvi in sredstvi nacionalnih proračunov. Zato so za finančno perspektivo 2021–2027 določene nižje meje za sofinanciranje. S tem se načrtuje tudi okrepljen čut odgovornosti upravičencev za njihov projekt. Tako se je predvidena zgornja meja sofinanciranja pri manj razvitih regijah znižala na 70 %, pri regijah v prehodu pa na 55 % (razvitejše regije so upravičene do 40 % sofinanciranja), kar velja tudi za Slovenijo.

image
Za finančno perspektivo 2021–2027 so določene nižje meje za sofinanciranje. Foto: Stock.adobe.com


V Sloveniji imamo v veljavi Zakon o javno-zasebnem partnerstvu od leta 2006, vendar pa na ravni države projekte, ki so bili izvedeni po modelu javno-zasebnega partnerstva, lahko preštejemo na prste. Tudi računsko sodišče je v reviziji področja ugotovilo, da je država na tem področju naredila premalo. Pomanjkanje zanimanja in aktivnosti za vključevanje zasebnega kapitala se ne nazadnje kaže tudi v zelo zakasnelem sprejemanju novega Zakon o nekaterih koncesijskih pogodbah, ki je začel veljati v februarju 2019 in s katerim je Slovenija prenesla Direktivo EU o koncesijah iz leta 2014. Glede prenosa te direktive je Evropska komisija že sprožila postopek pri sodišču EU. Na drugi strani imajo občine številne izkušnje na področju javno-zasebnih partnerstev in so gibalo razvoja na področju javno-zasebnih partnerstev. Prav občine so prve prepoznale, da z mobilizacijo spečega zasebnega kapitala lahko financirajo storitve in infrastrukturo, ki je namenjena občanom. To znanje in izkušnje je zdaj treba prenesti od občin, ki ga imajo, na javne organe, ki šele negotovo stopajo na to pot. 

Javno-zasebna partnerstva postajajo nuja pri zagotavljanju javnih služb in javne infrastrukture in prej ko se bomo začeli zavedati tega dejstva, manj boleč bo prehod. Na okoliščine se bo treba prilagoditi. Če ne bomo začeli uporabljati možnosti izvajanja projektov v javno-zasebnih partnerstvih, je znižanje standarda javne infrastrukture in javnih služb pod pričakovano raven državljanov neizogibno.

Če bi radi o tej tematiki izvedeli še več, se udeležite novega seminarja, ki bo 5. junija. Za več informacij kliknite tukaj: Javno-zasebna partnerstva od A do Ž.