Jianwei je v Velenju Janez, Xianghui pa Vinko

Ko je kitajska multinacionalka Hisense lani postala lastnica velenjskega Gorenja in so kitajski sodelavci prihajali v Šaleško dolino, so mnogi pričakovali, da bo dolina v kratkem povsem kitajska. Po letu dni so prebivalci Velenja in Šoštanja spoznali, da so prišleki prijetni, zabavni in veseli ljudje ter marljivi delavci, ki poudarjajo, da so prišli zato, da bodo nekaj prispevali, medtem ko so njihove družine tisoče kilometrov stran. Vendar pa znajo tudi uživati. In kot pravijo, imajo za to v Sloveniji veliko možnosti in s prijaznimi slovenskimi sodelavci tudi veliko priložnosti.

»Tukaj so ljudje zelo topli, odprti in prijazni. Na primer – nisem vešč vožnje z avtomobilom na prestave, ker na Kitajskem vozimo avtomobile z avtomatskimi menjalniki. In tako nisem znal parkirati. Nekdo me je gledal, a se mi ni posmehoval, ampak je skočil v avto in mi pomagal. To se mi je potem zgodilo še enkrat. Občutek imam, da tukaj nisem le prijatelj, ampak član družine. Tu so prijatelji boljši kot družinski člani na Kitajskem. Vedno imajo čas zate,« je svoje prve dni z navdušenjem opisal Jianwei Dong, direktor oddelka za potrošnike in servis.



Prvič smo se z zaposlenimi v Gorenju, ki so prišli iz daljne Kitajske, dobili, tik preden so odšli na dopust. Prav vsi so bili dobre volje. Smejali so se glasno in iz srca. Iskreno. Iskreni so bili tudi nekateri žalostni pogledi, ko smo govorili o domu. Wenqiang Ren je že močno pogrešal dom. Kako tudi ne, saj ga je doma čakal takrat komaj trimesečni prvorojeni sin. Prija mu, da stanuje le nekaj minut peš od Gorenja, a kljub temu poudarja, da je dom, pa čeprav se v službo voziš bistveno dlje, še vedno dom: »Domači kraj je za vsakega poseben, ima posebno mesto v človekovem srcu. Ne samo za nas. Ampak mi je všeč tu.«
 

Kitajsko-slovenski jezikovni ocvirki

Slovenski kolegi so jih dobro sprejeli. Vsi so si že prej svoja imena »prekrstili« v Evropejcem bolj prijazna, nekateri so dobili tudi čisto slovenska. Jianwei Dong, ki ga vsi kličejo James, je v Velenju Janez: »Že v prvem tednu sem dobil to ime. To sem povedal hčeri, ki mi je rekla: 'Ati, ti si Janez?!' Janez se v kitajščini sliši zelo smešno. Xianghui (Vincent) Kong je postal Vinko, Shou (Sarah) Chen pa je Sara.« Wenqiang Ren si je nadel ime Vincent, Ji Liu pa je za vse zbrane Judy.



Tako kot si Slovenci lomimo jezike s kitajskimi imeni, imajo tudi naši kitajski prijatelji težave s slovenščino. Vseh pet sogovornikov in tudi ostali njihovi sodelavci so pridno obiskovali tečaj slovenščine na Ljudski univerzi Velenje. Tudi tja smo se odpravili, kjer so prav takrat zaključevali tečaj. Na vprašanje, koliko si stara, se je Sara znašla in v angleščini hitro odčebljala: »Tega se pa žensk ne sprašuje.« In potem je bil spet smeh, saj so vsi vedeli, da ključna zagata ni v starosti, ampak v številkah, ki so v slovenščini lahko precej težavne. Se pa zelo trudijo in marsikatero besedo že povedo v slovenščini, muči pa jih črka r. »Učiteljica Silvija (Repas, op. p.) je zelo prijazna, topla in strastna. Zahtevna je, ampak to pomeni, da si nas res želi učiti, da ima rada svojo službo. A priznam, nisem dober učenec,« s širokim hudomušnim nasmehom pove James.
 

Neizgubljeno brez prevoda

Čeprav je znanje jezika pomembno, za medosebne odnose sploh ni ključno. Sara se je spoprijateljila z gospo, ki čisti prostore v Gorenju, kjer Sara dela. Gospa ne govori nobenega tujega jezika, zato se ne pogovarjata prav veliko, a se čutita. Lani za božič ji je gospa spletla volnene nogavice, se spominja Sara: »Ko sem jih pomerila, so se mi povsem prilegale. Zelo mi je bilo toplo pri srcu in dotaknilo se me je. Zapustila sem dom, domač kraj, starše, družino in ko sem si obula tiste nogavice, sem začutila, da sem tukaj ljubljena.« Tik preden je Sara med poletnimi počitnicami odhajala domov, je gospa nekoga prosila, da ji je v angleščini napisal kartico za očeta, da bi mu sporočila, da je z njegovo hčerko vse v redu, dodala je tudi, kaj Sara pomeni zanjo. Pisalo je: »Vedno mi prikliče nasmeh na obraz. Ona je moj sončni žarek. Vsak dan.« Gospa namreč pride čistit, ko so delovne ure že končane in običajno razen redkih, kot je Sara, ni več nikogar v pisarni. Takrat sta pomembna vsak nasmeh in vsaka prijazna, čeprav tuja beseda.



Kar zadeva prijatelje in druženje, so sicer vsi po vrsti v Sloveniji zadovoljni. James je bil presenečen, kako hitro je šlo: »Neki petek popoldne sem dobil klic: 'Kje si, Janez? Ali imaš nocoj čas? Boš šel z mano k bratrancu na manjši hrib. Pobral te bom v 15 minutah.' Bil je moj prijatelj Bojan Hudej iz Gorenja. Poznal sem ga manj kot teden dni, pa me je poklical, da gremo skupaj. In sem si rekel – super, imam prijatelja, ki me hoče nekam peljati. To je bil moj prvi petkov večer v Sloveniji.«

Družbo so si našli, odkrili pa so tudi dobro slovensko vino ali, kot je vse zbrane v smehu podučila Sara, haloško vodo. Sara je res zvesta slovenskim vinarjem, kot pove: »Nazadnje, ko sem bila v Salzburgu, sem naročila vino iz Maribora.« Maribor ji je tudi precej bližje kot Ljubljana: »Maribor me umirja in tam se počutim udobno. Ni veliko gneče, je mirno in tiho. Ob sončnih nedeljah lahko ves dan sedim ob reki. S kozarcem vina.«


 

Najprej trdo delo …

Vsi opažajo, da se Slovenci veliko zadržujejo zunaj. In popoldne hitijo iz služb. James, ki zelo rad planinari in namerava v kratkem osvojiti tudi Triglav, večkrat pove, da je to logično, če pa je naša narava tako lepa. Delovni tempo v Sloveniji v primerjavi s tistim na Kitajskem še zdaleč ni enak, a Vincent pravi, da noče soditi, kaj je prav: »Spoštujem vsako kulturo, vsak način dela. Za nas je drugače. Nikogar nimam tukaj in v stanovanju nimam česa početi, zato raje ostanem dalj časa v pisarni in poskušam nekaj prispevati. To velja za vse nas. Veliko smo žrtvovali, da smo prišli sem. Ne (samo) zato, da bomo uživali v vseh dobrotah, ampak res želimo prispevati k uspehu skupine Hisense. Želimo narediti nekaj drugačnega. To je razlog, da smo tu.«

Med vrsticami in med kasnejšim pogovorom je jasno, da čutijo tudi strah nekaterih sodelavcev pred spremembami. In ga razumejo, čeprav se prav na teh področjih kažejo največje kulturne razlike. »Že ko govorim, lahko čutite mojo strast do dela. Vsak dan sem navdušen, ko grem na delo. Ker je to moja vrednota. Razlike so morda v fleksibilnosti. Če je naša kitajska rešitev težave pripravljena v 70 odstotkih, jo bomo izpeljali in kasneje morebiti prilagajali. Slovenci, Evropejci pa dvakrat preverite. Ko je pripravljeno v 90 odstotkih, še vedno preverjate. Preverjanje je dobra navada, a reagirati je treba takoj. Vi čakate, čas pa teče. Ampak ljudje so zelo delovni in dobro delajo,« razloži James. Je vodja in vodjo je treba upoštevati. V kitajski kulturi podjetij ni upiranja. Veliko se pogovarjajo pred odločitvijo, prav vsak lahko pove svoje mnenje in poda predloge, ki jih tudi upoštevajo, če so smiselni. Ko pa se vodja odloči, je treba odločitev upoštevati. Brez vprašanj in negodovanja. Še vedno lahko barko hitro obrnejo v drugo smer, če vidijo, da smer morda ni bila prava.


 

… in mir na jezeru

Svoje proste popoldneve, vikende in večere preživljajo tudi zelo športno. Judy in Vinko hodita na plesni tečaj, nekaj korakov sta pokazala tudi ob Velenjskem jezeru, kamor se hodijo radi sproščat. Čeprav morda pogled na termoelektrarno Slovencem ni najlepši, so kitajski prijatelji navdušeni nad prav vsakim koščkom naše dežele. Vinka navdušuje čistost prostora: »Vse smeti pobirate. Šele tu so mi povedali, da je treba v gorah vse smeti vzeti s sabo. Pa gobe smo nabirali, ki jih je treba očistiti na kraju samem, da bodo nove spet lahko zrasle. Cel kup je takih 'pravil', ki jih upoštevate. Zato pa imate tako lepo naravo.«
Da bi se kar najbolje vklopili, so obiskali nekaj koncertov, ogledali so si tudi muzikal Veronika Deseniška na celjskem Starem gradu, pove Sara: »Ta resnična ljubezenska zgodba se me je dotaknila. Nisem razumela besedila, ampak sem lahko čutila glasbo, igralce, čustva.«



Tudi v Gorenju so jim prišli naproti. Pripravljajo jim kitajske malice, a jih velikokrat hitro zmanjka, ker jih tudi slovenski sodelavci obožujejo. Slovenska hrana jim je všeč, a navaditi so se morali na hladne prigrizke. Sara pojasni, da Kitajci vedno jedo toplo, a da sta ji salama in sir postala dobra, ko je prišla utrujena s pohoda in je bila lačna kot volk. James, ki rad kuha, pove, da imajo sestavine tu res pravi okus.

Čeprav pogrešajo dom in domače, vsi so poročeni, tu spoznavajo tudi svojo drugo plat. Sara je začela slikati, se naučila voziti s kolesom, smučati, šoštanjski otroci so jo prijeli za roke in jo naučili drsati. »Vsak dan uživam tu, zaljubila sem se v to okolje,« pove. Tako ji je všeč, da si je kupila gumijast čoln, ki ga ima na Družmirskem (Šoštanjskem) jezeru: »Velikokrat ni nikogar na jezeru, samo jaz. Tiho je in mirno. Res je lepo.« James pa hitro doda: »Družine ni tukaj in kaj naj delam zvečer? Delam. Pa berem, gledam šport, pijem vino in razmišljam o svojem življenju. S šoštanjsko luno. Sem romantik. Življenje tu ni grenko. Je sladko. Šoštanj je v mojem srcu.« In se spet vsi glasno zasmejejo.