Jože Privšek, domača glasbena ikona
Desetletja vodil Big band RTV Slovenija: Napisal glasbo za številne uspešnice: Vozi me vlak v daljave, Mati, bodiva prijatelja, Silvestrski poljub
Odpri galerijo
Jože Privšek je bil tudi priznan pianist in vibrafonist. Fotografiji RTVS
Svojčas je bil Jože Privšek gotovo najbolj znan domači glasbenik, saj je bil kar tri desetletja s »svojim« orkestrom vsenavzoč na nacionalnem radiu in televiziji.
Za nastanek tega orkestra je bil zelo zaslužen Bojan Adamič, ki ga je vodil do začetka šestdesetih. Takrat je dirigentsko palico prevzel mladi pianist in vibrafonist Jože Privšek. To je bilo nato njegovo naravno in ustvarjalno okolje tri desetletja, od leta 1961 do 1995, kajti svoje veščine je pilil ob skladanju, aranžiranju in vodenju orkestra.
Ta se je takrat imenoval Plesni orkester Radia Ljubljana, zdaj pa Big band RTV Slovenija. Privšek ga je popeljal v prvo ligo tovrstnih orkestrov, kar je priznalo tudi tuje občinstvo. V tujini je nastopal pod psevdonimi, med drugim je bil Jeff Conway in Simon Gale, z orkestrom je tam posnel veliko albumov zelo uspešnih in odmevnih predelav takratnih uspešnic. Ščepec svetovljanstva mu je prinesel študij na znameniti glasbeni ustanovi Berklee College of Music v Bostonu, pri profesorju Herbu Pomeroyu.
O nastopanju v tujini je leta 1984 novinarju revije Stop Tomažu Domicelju povedal, da je edini iz Jugoslavije, ki ima redne stike in povabila. »Začelo se je v začetku sedemdesetih let v Bernu, na festivalu Evropa poje ali nekaj podobnega. Potem nas je povabil Bavarski radio, kajti pri njih je prav tedaj podoben orkester razpadel. Nastopili smo v Gradcu in odtlej smo redni gostje. Vse to je prišlo na uho direktorju gramofonske založbe iz Zahodnega Berlina in tako na leto naredimo eno do dve plošči tipične 'big band muzike'.«
Seveda pa je dal največji pečat pri sodelovanju na festivalih Slovenska popevka, saj je napisal glasbo za številne uspešnice, kot so Vozi me vlak v daljave, Ne prižigaj luči v temi, Kako sva si različna, Mini maxi, Solza, ki je ne prodam, Silvestrski poljub, Mati, bodiva prijatelja, Samo nasmeh je bolj grenak, Nad mestom se dani, Ljubezen v f-molu. Čeprav je bolj znan po popevkah, pa je bil jazz vedno njegova prva ljubezen. Za njegove najboljše jazzovske skladbe veljajo Porednež, Ognjemet, Zeleni pekel, Privid, We Need Time, Rožnik, Križanke in That’s For Ending.
Za nastanek tega orkestra je bil zelo zaslužen Bojan Adamič, ki ga je vodil do začetka šestdesetih. Takrat je dirigentsko palico prevzel mladi pianist in vibrafonist Jože Privšek. To je bilo nato njegovo naravno in ustvarjalno okolje tri desetletja, od leta 1961 do 1995, kajti svoje veščine je pilil ob skladanju, aranžiranju in vodenju orkestra.
Ta se je takrat imenoval Plesni orkester Radia Ljubljana, zdaj pa Big band RTV Slovenija. Privšek ga je popeljal v prvo ligo tovrstnih orkestrov, kar je priznalo tudi tuje občinstvo. V tujini je nastopal pod psevdonimi, med drugim je bil Jeff Conway in Simon Gale, z orkestrom je tam posnel veliko albumov zelo uspešnih in odmevnih predelav takratnih uspešnic. Ščepec svetovljanstva mu je prinesel študij na znameniti glasbeni ustanovi Berklee College of Music v Bostonu, pri profesorju Herbu Pomeroyu.
Karikatura: Marko Kočevar
O nastopanju v tujini je leta 1984 novinarju revije Stop Tomažu Domicelju povedal, da je edini iz Jugoslavije, ki ima redne stike in povabila. »Začelo se je v začetku sedemdesetih let v Bernu, na festivalu Evropa poje ali nekaj podobnega. Potem nas je povabil Bavarski radio, kajti pri njih je prav tedaj podoben orkester razpadel. Nastopili smo v Gradcu in odtlej smo redni gostje. Vse to je prišlo na uho direktorju gramofonske založbe iz Zahodnega Berlina in tako na leto naredimo eno do dve plošči tipične 'big band muzike'.«
Seveda pa je dal največji pečat pri sodelovanju na festivalih Slovenska popevka, saj je napisal glasbo za številne uspešnice, kot so Vozi me vlak v daljave, Ne prižigaj luči v temi, Kako sva si različna, Mini maxi, Solza, ki je ne prodam, Silvestrski poljub, Mati, bodiva prijatelja, Samo nasmeh je bolj grenak, Nad mestom se dani, Ljubezen v f-molu. Čeprav je bolj znan po popevkah, pa je bil jazz vedno njegova prva ljubezen. Za njegove najboljše jazzovske skladbe veljajo Porednež, Ognjemet, Zeleni pekel, Privid, We Need Time, Rožnik, Križanke in That’s For Ending.
