Jožica Frigelj: Današnji otroci niso bolj nemogoči, so pa bolj zaščiteni

»Lep slovenski pregovor pravi, da prvega ne pozabiš nikoli, in to je dejansko res,« se spominja Jožica Frigelj svojega prvega šolskega dne kot učiteljica. »Prvega septembra 1982 sem prvič stopila v razred. Drugi razred je bil to, 32 učencev takrat in nikoli več. Pred razred sem stopila samozavestna, ponosna, prepričana, da bom zmogla.«

Dolgoletna učiteljica na Osnovni šoli Ketteja in Murna, ki je lani prejela nagrado za učiteljico leta, že leta 2020 pa tudi državno nagrado za življenjsko delo, se je s prvim septembrom letos upokojila.

»Ne, današnji otroci niso nemogoči, to sploh ni res. Pravzaprav bi lahko rekla, da so mogoče celo bolj pridni, kot so bili otroci nekoč. Razlika je zgolj v tem, da včasih si niso upali v šoli ne vem kaj početi, ker so vedeli, da bodo posledice potem tudi doma. Danes pa enostavno so razmere drugačne,« pove v podkastu Na robu.

Razlike vidi predvsem v podpornih službah: »Ko sem jaz začela delati, smo imeli na šoli pedagoginjo in psihologinjo. To je bilo vse. Danes imamo zaposlenih kup specialnih pedagoginj, socialnih pedagoginj in logopedov. Tem otrokom se resnično lahko nudi pomoč, ki jo potrebujejo.«

Sistem odločb pogosto zgrešen

Čeprav se zdi, da odločbe prinašajo več pomoči, Frigljeva opozarja na pasti. »Ena od takšnih je recimo: otroku naj se zagotovi miren kotiček v razredu. V razredu mirnega kotička ni. Nikoli. V razredu je vedno delovni nemir, najmanj to. Če pa ima otrok v odločbi, da potrebuje miren kotiček, pomeni, da mora biti tam res tišina. Pravzaprav sam. In tukaj se pojavi vprašanje, kam poslati tega otroka, da bi bil sam.«

Dodaja, da se je vloga specialnih pedagogov v praksi pogosto obrnila narobe: »Specialna pedagoginja bi morala z otrokom delati strategije za uravnavanje primanjkljaja, ne pa z njim predelovati snov. Nihče ne more od nje pričakovati, da zna razložiti vse predmete. Pa vendar otrok zaradi dodatne ure pomoči pri njej izpade iz rednega pouka, kar pomeni, da zamudi snov – in to je težava.«

Ob vprašanju o nasilju v šolah pravi, da se zdi, da ga je danes več, ker je bolj razvidno: »Jaz osebno sem prepričana, da ga ni. Fantje so se vedno ravsali, punce so vedno izločale določene iz svoje družbe. Mene so izločile za kar nekaj časa, ker sem dobila očala, ampak takrat mojim staršem ni na pamet padlo, da bi prišli v šolo in vpili, to je nasilje. Naučila sem se, kako urediti probleme.«

Današnji otroci niso nič bolj nemogoči kot nekoč – le razmere so drugačne. FOTO: Marko Feist

Po njenem so današnji otroci celo prikrajšani za pomembne življenjske izkušnje: »Zdaj za vsako zbadanje rečemo to je nasilje, potem pa kup dobronamernih odraslih otroku rešuje probleme. To je pa narobe. S tem smo jih oropali neke izkušnje, ki je za življenje nujno potrebna.«

Učitelji še vedno nosilci reda in znanja

Frigljeva meni, da so otroci danes preveč zaščiteni, učitelji pa preobremenjeni z birokracijo. »Vključujoča družba je prava pot, sigurno. Ampak to ne pomeni, da smo vsi prijatelji. To pomeni, da znamo sodelovati drug z drugim. Ni pa treba, da se vsi imamo radi,« pravi.

Ko nanese beseda na telefone, je jasna: »Ta zakon je po mojem mnenju zadnja stvar, ki smo jo v šoli potrebovali. Problem telefonov ni od julija, ko imamo zakon. Problem telefonov je že kar nekaj časa. V bistvu se moramo zavedati, da smo vsi odrasli zgled. Moj telefon je bil v času pouka vedno na tiho in pospravljen v torbi.«

Za konec se dotakne pričakovanj staršev, da bodo odločbe olajšale šolsko pot. »Čudovita profesorica na pedagoški fakulteti nam je vedno ponavljala: otroci s posebnimi potrebami ne delajo manj, oni morajo delati več, če hočejo doseči tisti nivo,« pravi Frigljeva.

Po njenem šola ostaja prostor, kjer se otroci učijo ne le znanja, temveč tudi življenja: »Če je šola dosledna in ima jasna pravila, se da marsikaj doseči. Vse pa se začne pri učitelju – ta je zgled, nosilec reda in tisti, ki verjame, da otrok zmore.«