Judje se vračajo v zavest Prekmurcev

Murska Sobota – Erika Fürst je ob današnji slovesnosti ob vhodu na nekdanje murskosoboško judovsko pokopališče doživela še eno zadoščenje v svojem boju za rešitev prekmurske judovske skupnosti pred pozabo. Mestna občina je namreč tudi na njeno prigovarjanje spominski park na mestu nekdanjega judovskega pokopališča znova preimenovala v judovsko pokopališče in ga bo kmalu temu primerno tudi preuredila.

Judje se vračajo v zavest Prekmurcev

»Ne zdi se mi prav, da so v osemdesetih letih judovsko pokopališče spremenili v spominski park. Pokopališče vendar ne more biti park! To je bilo in je pokopališče in tu pokopani ljudje naj imajo svoj mir,« nam je dejala 84-letna Erika Fürst, ki je kot trinajstletno dekle preživela strahote Auschwitza. Zdaj je še zadnja tu živeča prekmurska Judinja, ki je preživela Auschwitz in ena od zadnjih treh Judinj, ki še živijo v Murski Soboti.

Holokavst med drugo svetovno vojno ter čudno izmikajoč in odrivajoč odnos povojnih oblasti sta namreč zdesetkala nekdaj močno in gospodarsko uspešno judovsko skupnost v Prekmurju. Konec 19. stoletja je v tu živelo več kot 1100 Judov. »Pospeševali so razvoj številnih gospodarskih panog in kulture ter pripomogli k napredku pokrajine ob Muri. V holokavstu med drugo svetovno vojno pa so doživeli skoraj popolno uničenje,« je danes v Murski Soboti dejal zgodovinar Marjan Toš.

Občina judovskemu pokopališču vrnila ime

Že z lansko postavitvijo spominskega obeležja na kraju, kjer je bila nekoč židovska sinagoga, še bolj pa z današnjim ponovnim preimenovanjem spominskega parka v judovsko pokopališče se je Mestna občina Murska Sobota z veliko zamudo vsaj malo oddolžila skoraj povsem izginuli prekmurski in soboški judovski skupnosti za vsaj dve veliki krivici, ki so ju tukajšnjim Judom po vojni storili lokalni oblastniki.

Prva krivica nove povojne države do prekmurskih Judov je bila rušenje sinagoge v Murski Soboti. Čudovito stavbo, ki so jo murskosoboški Judje dogradili šele leta 1909, je soboška občina leta 1954 porušila in na njenem mestu zgradila prvi stanovanjski blok v mestu. Še zdaj ni uradno znano, na čigavo pobudo se je to zgodilo. Slišati je bilo tudi take utemeljitve, da je v mestu ostalo še zelo malo Judov, da ti niso verni in da sinagoge zato ne potrebujejo.

Marsikdo je rušenje označil za barbarizem. Soboški župan Aleksander Jevšek je na današnji slovesnosti ob ponovnem poimenovanju judovskega pokopališča obžaloval, da se je kaj takega zgodilo. »Ampak za rušenje sinagoge niso krivi domačini. Oblast in prišleki so bili za to,« pravi Erika Fürst, zadnja prekmurska Judinja, ki je preživela Auschwitz in ki se že dolgo trudi, da ne bi izginili še zadnji znaki judovstva v mestu. »Moja mama je, ko je izvedela, kaj se pripravlja, sicer šla na občino, a ji je tam neki uradnik prijazno svetoval, naj gre raje domov, če noče imeti težav. In je odšla domov, sinagogo pa so porušili.«

»Takrat smo bili žalostni«

Druga krivica je bila preureditev judovskega pokopališča v spominski park. To se je zgodilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in pri dogovarjanju o preureditvi so sodelovali tudi predstavniki maloštevilne judovske skupnosti. »Takrat smo bili žalostni. Nikomur nismo ničesar upali reči, a bili smo žalostni,« pravi Fürstova, ki se nekdanjega soboškega judovskega pokopališča zelo dobro spominja. Zadnji pogreb na njem je bil namreč leta 1948, ko so pokopali njeno sestro, še ne dvajsetletno Šariko. Ker Judov v mestu skoraj ni več bilo, pozneje tudi ni bilo pokopov in pokopališče je bilo slabo vzdrževano, ob njem pa so začeli graditi hiše. »Leta 1964 smo sestrine posmrtne ostanke, ker so postale razmere na judovskem pokopališču nemogoče, prekopali na mestno pokopališče. Kmalu po tistem je šlo samo na slabše, ljudje so ponoči z grobov kradli nagrobnike, po pokopališču so se pasle kure in gosi ...« Občina je zato pokopališče preuredila v park, v katerem je ohranila nekaj starih judovskih nagrobnikov.

Na obrobju javnosti

Več ostalin judovstva so ohranili v Lendavi, kjer je sinagoga ostala nepoškodovana in zdaj prenovljena gosti muzej holokavsta. Tudi judovsko pokopališče v Dolgi vasi je ohranjeno v celoti in ga vzdržuje lendavska občina, žal pa so zaradi zapuščenosti in slabega stanja v Lendavi že pred desetletji porušili edino še preostalo judovsko šolo v Sloveniji, ki bi lahko bila dragocen spomenik.

V zadnjih letih se tudi v Prekmurju popravlja, na kar je ob svojem raziskovanju judovstva na Slovenskem opozoril zgodovinar Marjan Toš: judovska skupnost v Prekmurju je bila »na obrobju javnosti in javnega obravnavanja. Ni bila zanikana ali zamolčana; kot ena številnih verskih skupnosti je bila tudi priznana, a še vedno daleč od tega, da bi se govorilo o njeni dejanski zgodovinski vlogi in usodi, ki so jo njeni pripadniki doživeli v letih 1941-1945.« Tudi s takimi dogodki, kakršen je bil današnji, se prekmurski Judje vračajo v zavest Prekmurcev.