Kaj brani pohorski terorist in zakaj ne mara Kaosa

Kako in kdaj se bomo izvlekli iz položaja, v katerem tehtamo, ali je bolj sveto človeško življenje ali zasebna lastnina?
Fotografija: Spori med lastniki gozdov in gorskimi klesarji se ne dogajajo le na Pohorju, tudi na ljubljanski Rašici se je že zgodilo, zato Ljubljančani v tej tekmi težko vihajo nos nad divjimi Štajerci.  Foto Jure Eržen
Odpri galerijo
Spori med lastniki gozdov in gorskimi klesarji se ne dogajajo le na Pohorju, tudi na ljubljanski Rašici se je že zgodilo, zato Ljubljančani v tej tekmi težko vihajo nos nad divjimi Štajerci.  Foto Jure Eržen

Vsakič znova, ko tečem ali kolesarim po kakšni zame novi oziroma doslej še neodkriti ali morda že tudi pozabljeni potki po Ljubljanskem barju, se počutim kot v nekakšnem labirintu. Nikoli namreč ne vem natanko, kdaj bom namesto ob steno trčil ob jarek. Ga bom lahko preskočil? Kje in kako bom zlezel čez? Nazaj po isti poti se namreč za pravega moškega ne spodobi. Bo spet treba tvegati mokre copate in oblačila ali praske po telesu zaradi plezanja po drevesu, podrtem čez jarek? Kako daleč imam še do doma, da moker ne zmrznem po poti?

Vsa ta silno pomembna eksistencialna vprašanja mi rojijo po glavi, ko med nesmiselnim prostočasnim početjem iščem pot skozi barjanske labirinte. Nikoli, ampak res nikoli pa se ne vprašam, ali me bo kdo ustrelil, ker lazim po tuji zemlji.

Povsem drugače je bilo pred leti, ko sem tekel v ameriškem Teksasu in me je odneslo z urejenih tekaških poti v bližini Austina. Hitro sem trčil ob ograjeno posest. Tam mi ni na kraj pameti padlo iskati pot čez ograjo, ker je bilo jasno označeno, da gre za zasebno posest.

Ker nam je vsem bežnim poznavalcem znano, kako toplo razmerje gojijo teksaški kmetje do svojega orožja in svoje zemlje in kako neusmiljeni znajo biti do tujcev na njej, nisem želel tvegati in se znajti v položaju, ko bi moral kmetu s puško pojasnjevati, da sem zgolj neveden turist iz Slovenije.
 

Na sončni strani Alp, kjer so ljudje turizem

Teksas po svetu ne slovi ravno kot turistična dežela in niti ni videti, da bi se prav trudili zasloveti kot popotnikom privlačna destinacija, čeprav je tam marsikaj zanimivega videti in predvsem ljudje so, povsem v nasprotju z uveljavljenimi stereotipi, čudoviti, prijazni in topli.

Nasprotno pa se Slovenija trudi biti še bolj turistična država. Slovenija je edina dežela na svetu, ki ima že v imenu angleško besedo za ljubezen, love, je le eden od številnih argumentov, s katerimi državni turistični strategi po vseh možnih komunikacijskih kanalih vabijo popotnike z vsega sveta v našo državo.

Da je dežela na sončni strani Alp, kjer so nam že zdavnaj dopovedali, da »turizem smo ljudje«, še posebno naklonjena športnemu turizmu, najbrž ni treba posebej poudarjati. Pobudo za dejavno trženje in razvijanje identitete Slovenije kot destinacije za pripravo vrhunskih športnikov in privlačnega prizorišča množičnih športno-rekreativnih prireditev je pred leti dal predsednik države Borut Pahor. S spreminjanjem življenjskih navad, sloga in interesov se spreminja tudi turizem.

Tako kot so se v tujini že oblikovale strategije razvoja športnega turizma, tudi Slovenija ne zaostaja veliko. Pahor je kot nekakšen zgled pri razvoju športnega turizma Sloveniji pred leti izpostavil Norveško, a opozoril, da ne bo dovolj zgolj posnemati uspešnih zgledov.
 

Kako je Kaos občutil Pohorje?

Maribor prav jutri in pojutrišnjem gosti svetovni pokal v gorskem kolesarstvu, natančneje v spustu. Prireditelji pričakujejo kakih 20.000 obiskovalcev, kar ta dogodek mirno lahko uvrsti blizu največjim športnim dogodkom v štajerski prestolnici. Fotografije in videoposnetki s tekmovanja bodo vsemu svetu predstavljali Slovenijo kot zeleno deželo, prijazno kolesarjem, morda se bo kje celo dalo videti kak transparent z napisom I Feel Slovenia z rdeče obarvano besedo love.

Kako je Slovenijo oziroma Pohorje občutil 19-letni britanski tekmovalec Kaos Seagrave, ste morda že kje videli. Mladenič, ki sicer ni zbral dovolj točk za nastop na svetovnem pokalu, a v Mariboru dela družbo starejši in bolj uspešni sestri Tahnee, je med treningom spusta po eni od pohorskih gozdnih poteh naletel na bodečo žico, napeto med dvema drevesoma v višini vratu. Opozorila, da lahko v tem gozdu umre, v nasprotju z jasnimi opozorili v Teksasu na Pohorju ni bilo.

Malo je manjkalo, pa to, da nima dovolj točk za nastop na dirki v Mariboru, sploh ne bi bil več problem za mladega Kaosa. Ko sem slišal za njegovo zgodbo, sem se počutil, kot da bi se to zgodilo meni, in bilo me je sram, kot da bi mu jaz nastavil skoraj usodno »tehnično« oviro.

Žal Anglež ni edini, ki se mu je to zgodilo, podobne reči so se na Pohorju že dogajale. Tudi na ljubljanski Rašici se je že zgodilo, zato Ljubljančani v tej tekmi težko vihajo nos nad divjimi Štajerci. O nastavljenih ovirah na gozdnih poteh gorski kolesarji že dolgo javno opozarjajo vse, ki bi jih to utegnilo zadevati. Zavedajo se tudi, da stanja ne bo mogoče urediti brez ustreznega sistemskega pristopa, financiranja, načrtovanja, gradnje, urejanja in promocije gorskih kolesarskih poti.
 

Katera sveta pravica je najbolj sveta

Na drugi strani so razumljivi tudi glasni pozivi k izboljšanju kulture uporabe gozdnih in planinskih poti, ki jih ne tako redko v javnost pošiljajo lastniki gozdov, okoljevarstveniki, lovci in drugi, ki jih skrbi pretirano množično kolesarjenje in še bolj vožnja z motorji v naravnem okolju.

Člani Lovske družine Ruše poročajo o nevzdržnih, celo že katastrofalnih posledicah divjih voženj z motorji v naravnem okolju na Pohorju. Pogubne posledice takšnega divjanja za divjad so dokumentirali in z njimi odšli celo v parlament. Bolj kot kolesarji jih na ruškem delu Pohorja sicer motijo motoristi in pozimi vozniki motornih sani. Opozarjajo, da zakon o ohranjanju narave vožnjo v naravnem okolju dovoljuje zgolj po gozdnih cestah, na utrjenih poteh, po gozdnih vlakah in tudi planinskih poteh.

Ne le na Pohorju, tudi na Koroškem, na območju ob meji z Avstrijo, imajo podobne težave. Tam je v gozdovih prometa veliko tudi zato, ker je tovrstna vožnja v naravnem okolju v Avstriji bistveno bolj sankcionirana kot v Sloveniji. Skrb lovcev za divjad je razumljiva, podobno je razumljiva skrb lastnikov gozdov.

Gozd je njihov, zagotovo jim ni vseeno, kdo in kako kaj počne v njem. Lastnina je ustavna kategorija in je kot takšna nedotakljiva, popularno se temu menda reče, da je lastnina sveta. O tem ni dvoma. A ta svetost lastnine nikakor ne upravičuje, še manj pa opravičuje poskus umora. Med drevesi napeta bodeča žica v višini kolesarjevega vratu je poskus umora in nič drugega. Življenje pa je prav tako ustavno zaščitena kategorija in je po vseh merilih nedotakljivo, torej sveto. Življenje je sveto. Pika.
 

Vprašajmo se

Kako se torej neimenovani Pohorec, ki je šel in napel bodečo žico med drevesi, loči od terorista, ki življenja soljudi nima na vrhu lestvice svetih vrednot? Po katerem kriteriju je tovrstni varuh gozda boljši od zahrbtnega tepca, ki prime puško v roke in gre jemat življenje nedolžnih ljudi?

Kaj bomo kot družba in država storili, da se nam ne bo treba bati, kdo bo naslednji Kaos in ali ne bo morda ob glavo? Kaj bomo storili, da se Kaos in njegovi prijatelji še kdaj vrnejo v Slovenijo, tu porabijo kak evro in poleg žive glave odnesejo domov lepe vtise ter jih podelijo s prijatelji in sorodniki? In predvsem, kako in kdaj se bomo izvlekli iz položaja, v katerem tehtamo, ali je bolj sveto človeško življenje ali zasebna lastnina? ●

Komentarji: