Kako naj človek postane ptica?
Hans Ramor: Sanje o letenju, kot jih je živel eden od utemeljiteljev slovenskega letalstva
Odpri galerijo
Hans Ramor s svojim letalom na soški fronti, v Ajševici Fotografije osebni arhiv
Pred stotimi leti je bil na naslovnici Ilustriranega Slovenca, priloge časopisa Slovenec, objavljen prvi posnetek Kočevja iz zraka. Leta 1918 je fotografijo posnel kočevski pilot in graditelj letal Hans (Ivan) Ramor. Sanjam o letenju oziroma želji biti ptič je posvetil vse življenje.
Začelo se je že v otroških letih, ko je sedemletni Hans Ramor v domačem Kočevju gledal balon, ki je lebdel nad mestnim gradom. Balonar je, kot je bilo takrat v navadi, občinstvo kratkočasil s telovadnimi vajami na trapezu. Dogodek je med mladimi povzročil pravcato epidemijo gradnje papirnatih zrakoplovov.
Hans Ramor je takrat zgradil svoje letalo v leseni lopi nasproti gimnazije, kar pa se je končalo s požarom. Čez dve leti si je »izposodil« senčnik mestne branjevke in z njim skočil v reko Rinžo z bližnjega drevesa. Pri desetih letih je skočil s starim dežnikom v roki in z višine 15 metrov zgrmel v vodo, nato so ga – nezavestnega – rešili starejši dijaki. Med daljšim hišnim priporom je za nekaj časa opustil praktično letalstvo, a se je za nekaj časa zakopal v knjige in v gozdu opazoval ptice med letenjem.
Polet prvega letala je pri osemnajstih videl v Celovcu, kjer je takrat živel. Na vadbenem prostoru tamkajšnjega garnizona ga je popolnoma razočaral predstavitveni polet dvokrilnega letala wright avstrijsko-slovenskega letalskega pionirja Jožeta Zablatnika. »Dejanska poročila pravijo, da je tedaj še neizkušeni Zablatnik celovški polet končal v neki ograji,« pravi Mihael Petrovič ml., ki je v kočevskem pokrajinskem muzeju pripravil razstavo o tem zanimivem izumitelju. Oskar Heim, Zablatnikov kolega, naj bi takrat celo strmoglavil, vendar pa sta nekaj dni kasneje oba uspešno nastopila na letalski prireditvi v Gorici, kjer je sodeloval tudi slovenski pilot in letalski konstruktor Edvard Rusjan, ki se je kmalu zatem smrtno ponesrečil.
Ramor pa je v tem času začel izdelovati letalske modele s pogonom na elastiko. Potem je spremenil koncept in se lotil gradnje modelov, ki so se zaganjali brez zaleta in niso potrebovali neposredne nosilne površine. »Menda so vsi tako zgrajeni modeli kazali odlične letalne lastnosti, vendar mu avstrijski patentni urad za zamisel ni hotel izdati patenta,« pravi Petrovič.
Idejo je potem poskušal unovčiti v Nemčiji, Franciji, Italiji in Švici, in ker ni bilo uspeha, je odšel nazaj v Kočevje in začel v dvorani domače pivovarne graditi zrakoplov novega tipa, nekakšno jadralno letalo. Kasneje je razmišljal o kombinaciji letala in 16 metrov dolgega balona, na katero je hotel namestiti krila in krmilo. Ko so ga na začetku prve svetovne vojne vpoklicali v vojsko, je ravno dokončal osnovno ogrodje letala.
V vojski so ga poslali v pilotsko šolo, za katero prej ni imel denarja. Njegov prvi učitelj je bil Bleriotov pilot Alojz Stiplošek, eden od pionirjev avstrijskega in slovenskega letalstva. Aprila 1916 je šolanje končal in dobil pilotsko izkaznico avstrijskega aerokluba s številko 351. Premeščen je bil v Ajševico pri Gorici, v letalsko enoto, ki je bila znana kot četa smrti. Sodelovali so v bojih na soški fronti, kjer je v drugi polovici leta 1916 opravil 49 bojnih poletov. »Pretresljivi so njegovi opisi soške fronte, v katerih govori o usodah avstrijskih vojaških letalcev,« dodaja kustos razstave. Smrt je bila njihova redna spremljevalka in le redki piloti so preživeli.
Do konca vojne je bojni pilot Hans Ramor dosegel zavidljivo število poletov – 18.123. Potem se je pridružil pilotom Ljubljanske letalske stotnije, prvega letalskega oddelka nastajajoče južnoslovanske države, za katerega je Mirko Pelhan leta 1918 priskrbel prvo letalo, in sicer tako, da ga je izmaknil iz zastraženega hangarja v Celovcu in z njim poletel v Ljubljano.
Ramor je postal inštruktor jugoslovanskih vojaških pilotov, septembra 1919 pa je zaprosil za odpust iz vojaške službe. Odšel je v Avstrijo in potem v Nemčijo, leta 1931 je odprl letalsko šolo v Avstriji in se v delavnici ukvarjal z gradnjo letal. Največji uspeh je dosegel z modelom KE-14, ki je nastal po načrtih Alberta Kalkerta. Ta je med drugo svetovno vojno za Luftwaffe razvil uspešno transportno jadralno letalo Go 242, po vojni pa opravljal različne vodstvene funkcije, tudi v BMW-ju. Toda takratni čas ni bil naklonjen letalstvu, zato sta Ramorjeva pilotska šola in podjetje propadla. Kasneje je delal za različna podjetja. Umrl je marca 1968, v starosti 76 let, v Celovcu. »Pilot in graditelj letal, ki je soustvarjal začetke slovenskega letalstva, je za seboj pustil tudi vrsto odličnih fotografij, ki pričajo o zanimivi zgodovini slovenskega letalstva,« pravi Mihael Petrovič.
Začelo se je že v otroških letih, ko je sedemletni Hans Ramor v domačem Kočevju gledal balon, ki je lebdel nad mestnim gradom. Balonar je, kot je bilo takrat v navadi, občinstvo kratkočasil s telovadnimi vajami na trapezu. Dogodek je med mladimi povzročil pravcato epidemijo gradnje papirnatih zrakoplovov.
Prvi Ramorjev polet decembra 1914 Arhiv Waltraud Marti, Ramorjeve Hčerke
Hans Ramor je takrat zgradil svoje letalo v leseni lopi nasproti gimnazije, kar pa se je končalo s požarom. Čez dve leti si je »izposodil« senčnik mestne branjevke in z njim skočil v reko Rinžo z bližnjega drevesa. Pri desetih letih je skočil s starim dežnikom v roki in z višine 15 metrov zgrmel v vodo, nato so ga – nezavestnega – rešili starejši dijaki. Med daljšim hišnim priporom je za nekaj časa opustil praktično letalstvo, a se je za nekaj časa zakopal v knjige in v gozdu opazoval ptice med letenjem.
Naslovnica Ilustriranega Slovenca z Ramorjevo fotografijo Kočevja
Zrakoplov novega tipa
Polet prvega letala je pri osemnajstih videl v Celovcu, kjer je takrat živel. Na vadbenem prostoru tamkajšnjega garnizona ga je popolnoma razočaral predstavitveni polet dvokrilnega letala wright avstrijsko-slovenskega letalskega pionirja Jožeta Zablatnika. »Dejanska poročila pravijo, da je tedaj še neizkušeni Zablatnik celovški polet končal v neki ograji,« pravi Mihael Petrovič ml., ki je v kočevskem pokrajinskem muzeju pripravil razstavo o tem zanimivem izumitelju. Oskar Heim, Zablatnikov kolega, naj bi takrat celo strmoglavil, vendar pa sta nekaj dni kasneje oba uspešno nastopila na letalski prireditvi v Gorici, kjer je sodeloval tudi slovenski pilot in letalski konstruktor Edvard Rusjan, ki se je kmalu zatem smrtno ponesrečil.
Ramor s svojim prvim letalom, pred letom 1912. Arhiv Waltraud Marti, Ramorjeve Hčerke
Ramor pa je v tem času začel izdelovati letalske modele s pogonom na elastiko. Potem je spremenil koncept in se lotil gradnje modelov, ki so se zaganjali brez zaleta in niso potrebovali neposredne nosilne površine. »Menda so vsi tako zgrajeni modeli kazali odlične letalne lastnosti, vendar mu avstrijski patentni urad za zamisel ni hotel izdati patenta,« pravi Petrovič.
Idejo je potem poskušal unovčiti v Nemčiji, Franciji, Italiji in Švici, in ker ni bilo uspeha, je odšel nazaj v Kočevje in začel v dvorani domače pivovarne graditi zrakoplov novega tipa, nekakšno jadralno letalo. Kasneje je razmišljal o kombinaciji letala in 16 metrov dolgega balona, na katero je hotel namestiti krila in krmilo. Ko so ga na začetku prve svetovne vojne vpoklicali v vojsko, je ravno dokončal osnovno ogrodje letala.
Hans Ramor s svojim letalom na soški fronti, v Ajševici Fotografije osebni arhiv
V vojski so ga poslali v pilotsko šolo, za katero prej ni imel denarja. Njegov prvi učitelj je bil Bleriotov pilot Alojz Stiplošek, eden od pionirjev avstrijskega in slovenskega letalstva. Aprila 1916 je šolanje končal in dobil pilotsko izkaznico avstrijskega aerokluba s številko 351. Premeščen je bil v Ajševico pri Gorici, v letalsko enoto, ki je bila znana kot četa smrti. Sodelovali so v bojih na soški fronti, kjer je v drugi polovici leta 1916 opravil 49 bojnih poletov. »Pretresljivi so njegovi opisi soške fronte, v katerih govori o usodah avstrijskih vojaških letalcev,« dodaja kustos razstave. Smrt je bila njihova redna spremljevalka in le redki piloti so preživeli.
Letalska šola v Avstriji
Do konca vojne je bojni pilot Hans Ramor dosegel zavidljivo število poletov – 18.123. Potem se je pridružil pilotom Ljubljanske letalske stotnije, prvega letalskega oddelka nastajajoče južnoslovanske države, za katerega je Mirko Pelhan leta 1918 priskrbel prvo letalo, in sicer tako, da ga je izmaknil iz zastraženega hangarja v Celovcu in z njim poletel v Ljubljano.
Prerešetano Ramorjevo letalo na soški fronti. Arhiv Waltraud Marti, Ramorjeve Hčerke
Ramor je postal inštruktor jugoslovanskih vojaških pilotov, septembra 1919 pa je zaprosil za odpust iz vojaške službe. Odšel je v Avstrijo in potem v Nemčijo, leta 1931 je odprl letalsko šolo v Avstriji in se v delavnici ukvarjal z gradnjo letal. Največji uspeh je dosegel z modelom KE-14, ki je nastal po načrtih Alberta Kalkerta. Ta je med drugo svetovno vojno za Luftwaffe razvil uspešno transportno jadralno letalo Go 242, po vojni pa opravljal različne vodstvene funkcije, tudi v BMW-ju. Toda takratni čas ni bil naklonjen letalstvu, zato sta Ramorjeva pilotska šola in podjetje propadla. Kasneje je delal za različna podjetja. Umrl je marca 1968, v starosti 76 let, v Celovcu. »Pilot in graditelj letal, ki je soustvarjal začetke slovenskega letalstva, je za seboj pustil tudi vrsto odličnih fotografij, ki pričajo o zanimivi zgodovini slovenskega letalstva,« pravi Mihael Petrovič.
Letalo ramor KE-14
