Kako ostati učiteljica z nasmehom

Najboljšim so sinoči podelili nagrade, vsak pa se po svoje bori s poslanstvom ter krmari med birokracijo, navidezno avtonomijo in starši.

Objavljeno
04. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
04. oktober 2019 06.00
»Ko sem prvič stopila v razred, sem vedela, da sem doma,« pravi ena izmed nagrajenih učiteljic Nina Jelen z OŠ Ivana Skvarče iz Zagorja ob Savi. FOTO: Leon Vidic/Delo
Ljubljana – Učitelji in učiteljice že nekaj let opozarjajo na vedno večje vzgojne težave v razredih, nesmisle v učnih načrtih, starše, ki grozijo z odvetniki, ob vsem tem pa še na vedno slabši status, ki ga imajo v družbi. Tudi to je morda vzrok, da se za poklic učitelja odloča vse manj mladih. Najboljša reklama zanj so zagotovo dobitniki nagrad Republike Slovenije na področju šolstva za leto 2019, ki dokazujejo, da je kljub težavam dobro delo v šolstvu ne le možno, ampak dejansko obstaja.

»Veliko in zelo na glas se govori o stvareh, s katerimi ljudje niso najbolj zadovoljni. Mislim pa, da večina staršev še vedno spoštuje učitelje, da smo učitelji še vedno tisti, ki preživimo ogromno časa z otroki, in smo pomemben del družbe,« meni ena izmed sinoči nagrajenih učiteljic Nina Jelen z Osnovne šole Ivana Skvarče iz Zagorja ob Savi. Predvsem starejši učitelji niso tako optimistični.

Spremembe v slovenskem šolstvu so bile v zadnjih desetletjih ogromne, razlaga ena izmed nagrajenk, ravnateljica Osnovne šole Lava Celje Marijana Kolenko: »Devetletka je obetala avtonomnega, razmišljujočega, kreativnega učitelja, ki bo kreator pouka, spodbujevalec kreativnosti in samostojnosti učencev, a žal se to ni zgodilo. Dohitele so nas drugačne generacije otrok, zelo zahtevni in zaščitniški starši, rezultati permisivne vzgoje, zelo drugačni mladi učitelji, nejasna vizija države, kakšno šolstvo, predvsem pa, kakšne državljane želimo imeti.«

Zaupanje v šolstvo upada, manj mladih se zanima za ta poklic. Situacija ni rožnata, pravi Kolenkova: »Danes biti učitelj pomeni biti ves čas na preizkušnji tako učencev, staršev in družbe kot celote. Pomeni biti ves čas pod drobnogledom, ali spoštuješ zakonodajo, prav poučuješ, pravilno ocenjuješ, imaš urejene vse preštevilne dokumente, zapiske. To učitelja usmerja od njegovega bistva – poučevanja, vzgoje, usmerjevalca pouka – v vlogo nesamozavestnega birokrata.«

image
Dobitniki nagrade na področju vzgoje in izobraževanja dokazujejo, da kljub težavam odlično delo v šolstvu še obstaja. FOTO: Blaž Samec/Delo


Poslanstvo pred vsem


»Učitelji smo učitelji in hkrati učenci, ker se ves čas učimo. Včasih smo mamice in atiji, motivatorji, usmerjevalci, trudimo se, da smo učencem vzor, brišemo nosove, učimo za življenje, opogumljamo otroke, držimo z njimi in poskušamo v njih poiskati tisto najboljše,« je svoje poslanstvo opisala Nina Jelen, ki jo javnost pozna tudi kot Tršico Nino, ki prispevek objavlja v spletnem časopisu Časoris. Lani je zmagala na mednarodnem tekmovanju Better Internet for Kids med več kot 600 udeleženci: »Krasno se mi je zdelo, ko so med prispevki iz celotne Evrope izbrali za zmagovalko majhno podružnično šolo iz majhnega kraja in majhne Slovenije. Pa so bili med tekmovalci tudi Finci. A ni to tudi dokaz, da delamo dobro in da smo v resnici veliki?«

Javnost tega očitno vendarle ne vidi. Stopnja zaupanja v slovensko šolstvo je po raziskavi družbe Valicon leta 2018 v primerjavi z letom 2012 padla za 14, zaupanje v učitelje pa za tri odstotne točke. Drugače je na Finskem, kjer učitelji uživajo visoko stopnjo zaupanja in spoštovanja, razlaga učiteljica škofjeloške Osnovne šole Ivana Groharja Lena Vastl: »Za to je ključen potek njihovega izobraževanja. Učitelj na Finskem ne more postati vsak in vpis na pedagoško fakulteto je visoko reguliran. V številkah to pomeni, da je na leto na pedagoški študij sprejetih približno od tri do pet odstotkov vseh prijavljenih kandidatov.«

Samo opravljen študij še ni dovolj, dodaja Vastlova, ki se na Finskem izobražuje dobro leto: »Vsak učitelj na Finskem v določenem obdobju opravi intervju pred komisijo. Študentje naj bi na tej točki prek pogovora in neposrednega stika z izpraševalci izkazali temeljne, v prvi vrsti človeške, pedagoške ter psihosocialne spretnosti, ki so nujne za učiteljski poklic. Če kandidati tega preizkusa ne opravijo, ne morejo zaključiti pedagoške izobrazbe.« Pri nas takega preizkusa ni.

Nagrajenci


Nagrade RS na področju šolstva za leto 2019 so sinoči prejeli društvo Bravo za izjemne dosežke na področju otrok s posebnimi potrebami, Katja Gruber za izjemne dosežke na področju glasbenega šolstva, Branka Kovaček za izjemne dosežke na področju predšolske vzgoje, Nina Jelen za izjemne dosežke na področju osnovnega šolstva, Maja Ahačič in Marijana Kolenko za življenjsko delo na področju osnovnega šolstva, Mojca Dimec za izjemne dosežke na področju srednjega šolstva, mag. Lidija Golc za življenjsko delo na področju srednjega šolstva, dr. Igor Saksida za izjemne dosežke na področju visokega šolstva, dr. Boris Aberšek in dr. Bojan Dekleva za življenjsko delo na področju visokega šolstva.


Marginalizacija – manjši ugled


V Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) poleg vseh težav opozarjajo še na izrazito feminizacijo poklica. Odgovora na vprašanje, zakaj je zanimanja moških za šolstvo vedno manj, v Svizu nimajo: »Ker je delo zahtevno in odgovorno, možnosti napredovanja v karieri pa niso posebej atraktivne? Ker je učiteljičino delo vrednoteno slabše kot delo na primerljivih delovnih mestih z univerzitetno izobrazbo?« Dodali so, da je država v času krize najbolj varčevala prav pri izobraževanju: »To je utrpelo enega največjih padcev med evropskimi državami, ker je politični razred povsem zgrešeno in nespametno ocenil, da je izobraževanje manj pomembno in da se mu odvzemanje sredstev ne bo nikjer poznalo. Marginaliziranje izobraževanja se je moralo prenesti na zmanjševanje ugleda učiteljskega poklica. Pomembno je, kdo se odloča zanj – najboljši dijaki in dijakinje, srednji ali slabši.«

Rezultati slabšega ugleda so tudi v tem, da imamo (pre)malo mladih učiteljev, na kar opozarjata tako Sviz kot ministrstvo. Raziskava OECD je pokazala, da se je delež starejših od 50 let, zaposlenih v osnovnih in srednjih šolah, v zadnjih desetih letih v državah OECD v povprečju povečal za pet odstotkov, v Sloveniji pa za 13 odstotkov, razlagajo v Svizu: »V naših srednjih šolah je učiteljev, mlajših od 30 let, zgolj pet odstotkov, v starostni skupini nad 50 let jih je skupno 43 odstotkov. Politika, ki je zmožna misliti le do naslednjih volitev, problem pomanjkanja pedagoškega kadra potiska ob rob, kar je neodgovorno.« Kot so odgovorili z ministrstva, bo treba nadomestiti tretjino učiteljev.


Prihodnost


Vastlova po dobrem letu na Finskem ne želi primerjati slovenskih in finskih učiteljev: »Menim, da je dober učitelj strokovno usposobljen, v človeškem smislu pa topel, spreten v komunikaciji in gibek v različnih nepredvidljivih situacijah. Učencem in sebi postavlja visoke cilje, ima smisel za humor, je pravičen in dosleden, včasih tudi strog.« Ali slovenski sistem učiteljem omogoča, da so takšni, je drugo vprašanje. Učitelji večkrat opozarjajo na premalo avtonomije. Tudi zato je krepitev strokovne avtonomije in opredelitev, kaj vanjo sodi, ena pomembnejših zahtev Sviza pri pripravi bele knjige.

image
Mojca Dimec, ki je nagrado dobila za izjemne dosežke na področju srednjega šolstva (druga z leve), med predsednico odbora za podeljevanje nagrad na področju šolstva Ljubico Marjanovič Umek in šolskim ministrom Jernejem Pikalom. FOTO: Blaž Samec/Delo


Marijana Kolenko, ki je dobila nagrado za življenjsko delo na področju osnovnega šolstva, pravi, da avtonomija v šolstvu obstaja le na načelni ravni, saj zahteva zaupanje, ki ga ni, in odgovornost: »V šolstvo se je pritihotapilo nespoštovanje avtoritet, kar učitelj vsekakor je, tako od nekaterih staršev kot tudi otrok. Ker pa tudi družbena klima in politika nista najbolj naklonjeni področju vzgoje in izobraževanja, smo se znašli v začaranem krogu.«

Vse to še zdaleč ne pomeni, da so slovenski učitelji slabi. Kolenkova meni nasprotno: »Z nekaj razbremenitvami šolske birokracije, urejenostjo statusa učitelja, ravnatelja, s pravičnim nagrajevanjem odličnih učiteljev, ki jih je še vedno zelo veliko, bi lahko ustvarili kakovostno – butično javno šolstvo.«