Kako ravnati, ko umrli dedičem zapusti dolgove?
Vprašanje in odgovor: Barbara Štraus Kunaver, odvetnica, odvetniška pisarna Štraus Kunaver
Odpri galerijo
Barbara Štraus Kunaver, odvetnica, odvetniška pisarna Štraus Kunaver Foto Žiga Culiberg
S človekovo smrtjo na dediče ne preidejo zgolj pravice, ampak tudi obveznosti, zato dedno pravo izrecno ureja tudi odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove. V našem pravnem redu je to urejeno v 142. členu zakona o dedovanju. Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, določa prvi odstavek tega člena.
Dediči postanejo zapustnikovi univerzalni pravni nasledniki (kar pomeni, da nanje načeloma preidejo vse zapustnikove pravice in obveznosti oziroma da dediči načeloma vstopijo v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bil zapustnik) z dnem njegove smrti. Tako odgovarjajo tudi za zapustnikove dolgove, pri čemer zapuščina na dediče preide z dnem zapustnikove smrti.
Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča oziroma dediče vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel ob smrti. Tako kot pravice na dediče preidejo tudi obveznosti zapustnika (ipso iure) brez posebnega pravnega akta, s katerim bi dedič obveznosti prevzel. Dediči zato odgovarjajo za zapustnikove dolgove, in to tudi tedaj, kadar bi zapustnik odgovornost izrecno izključil. Tako je zapisano v Dednem pravu iz leta 2009.
Zakon odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove omejuje, saj je, kot rečeno, dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar je že na tem mestu treba izrecno poudariti, da dedič načeloma ne odgovarja samo s podedovanim, ampak tudi z lastnim premoženjem.
Ali se dediči tem problemom lahko izognejo, če se odpovedo dedovanju? Dedič, ki se je odpovedal dediščini, ni odgovoren za zapustnikove dolgove, določa drugi odstavek 142. člena, kar pomeni, da je za zapustnikove dolgove odgovoren le tisti, ki je (s)prejel dediščino in tako postal dedič. Če je dedičev več, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, določa tretji odstavek, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne.
Po načelu solidarnosti lahko terja zapustnikov upnik plačilo dolga od kateregakoli sodediča, vendar samo do višine vrednosti njegovega dednega deleža, prav tako lahko zahteva plačilo od nekaterih ali od vseh sodedičev po deležih, ki jih sam določi. V notranjem razmerju, v razmerju med sodediči, pa se delijo dolgovi v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, če ni v oporoki drugače določeno (četrti odstavek 142. člena).
Dediči postanejo zapustnikovi univerzalni pravni nasledniki (kar pomeni, da nanje načeloma preidejo vse zapustnikove pravice in obveznosti oziroma da dediči načeloma vstopijo v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bil zapustnik) z dnem njegove smrti. Tako odgovarjajo tudi za zapustnikove dolgove, pri čemer zapuščina na dediče preide z dnem zapustnikove smrti.
Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča oziroma dediče vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel ob smrti. Tako kot pravice na dediče preidejo tudi obveznosti zapustnika (ipso iure) brez posebnega pravnega akta, s katerim bi dedič obveznosti prevzel. Dediči zato odgovarjajo za zapustnikove dolgove, in to tudi tedaj, kadar bi zapustnik odgovornost izrecno izključil. Tako je zapisano v Dednem pravu iz leta 2009.
Zakon odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove omejuje, saj je, kot rečeno, dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar je že na tem mestu treba izrecno poudariti, da dedič načeloma ne odgovarja samo s podedovanim, ampak tudi z lastnim premoženjem.
Ali se dediči tem problemom lahko izognejo, če se odpovedo dedovanju? Dedič, ki se je odpovedal dediščini, ni odgovoren za zapustnikove dolgove, določa drugi odstavek 142. člena, kar pomeni, da je za zapustnikove dolgove odgovoren le tisti, ki je (s)prejel dediščino in tako postal dedič. Če je dedičev več, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, določa tretji odstavek, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne.
Po načelu solidarnosti lahko terja zapustnikov upnik plačilo dolga od kateregakoli sodediča, vendar samo do višine vrednosti njegovega dednega deleža, prav tako lahko zahteva plačilo od nekaterih ali od vseh sodedičev po deležih, ki jih sam določi. V notranjem razmerju, v razmerju med sodediči, pa se delijo dolgovi v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, če ni v oporoki drugače določeno (četrti odstavek 142. člena).
