Kako se odzvati ob klicu na pomoč

Ljubljana – »Nekega dne me je pri pouku dijak poklical k sebi, češ da ima nekaj zame. V roko mi je dal temno, nenavadno razglednico in ko sem jo obrnila, sem zagledala napis Mi lahko, prosim, pomagate, čutim, da se bom zlomil. Zamajala so se mi tla pod nogami. Po pouku je ostal v šoli, vse popoldne sva se pogovarjala. Sledila je grozljiva noč, ker nisem vedela, kako se bo izteklo. Zjutraj sem najprej preverila, ali je dijak pri pouku. Bil je polnoleten, zato o stiski ni bilo mogoče obvestiti družine ...«



To je izkušnja Naste Doberlet Bučalič, profesorice sociologije in filozofije na trboveljski Gimnaziji, ki je imela srečen konec – v nasprotju s 3619 osebami, ki so se v zadnjih desetih letih pri nas odločile končati življenje. Od tega jih je bilo samo lani 394 - med njimi moških štirikrat več kot žensk: 307. Kljub temu primerjava v letih 2009-2019 kaže, da smo pod dolgoletnim povprečjem in da trend samomorov v naši državi upada. Največ samomorov je sicer v visoki starosti, najpogostejši razlog je depresija, bolj ogroženi so ljudje na vzhodu Slovenije.

Že majhen problem postane neznosen

Sicer pa vidi Bučaličeva bistveno težavo mladih, ki se iz generacije v generacijo slabša, v vse večjem pomanjkanju veščin spopadanja z življenjskimi izzivi.



»Postopno prevzemanje odgovornosti žal ni vselej sestavni del vzgoje. Mladim se preprosto ne dovoli odrasti, zato že običajne zadeve zelo pogosto doživljajo kot problem, ki zelo hitro postane neznosen problem. To je visok rizični dejavnik za samomorilnost. Manko teh veščin je torej lahko že v družini. Če je ta v težkem socialnem položaju, ali če se srečuje z alkoholizmom, je še toliko težje,« pravi Bučaličeva.

Družini sledi šola, ki bi morala otroke po njenem že v prvih devetih letih začeti navajati na ustrezno dojemanje neuspeha: »Če otrok v šoli dobi slabo oceno, je to neuspeh. Šole ne dajejo povratnih informacij, da je ocena le obvestilo o tem, da učenec nečesa še ne zna dovolj, temveč vse izpade kot stres in problem s težo nerešljivosti.« Pogosto starši v pretirani skrbi za otroke celo šolske referate pišejo namesto njih, pripoveduje: »Včasih se kar veselim, ko staršem za slab referat dam slabo oceno. Kajti kaj s tem sporočajo otroku? Da je nesposoben!« Od slabe samopodobe do depresije, ki je v 70 odstotkih krivec z samomor pri Slovencih, je le korak.

Ne prezreti groženj s smrtjo

Nikar pa nikoli prezreti, opozarja Bučaličeva, če otrok v primeru slabe ocene grozi s smrtjo. »Ljudje se ustrašijo takih besed in jih kar preslišijo. A ob njih se je treba ustaviti in otroka prijazno vprašati, ali misli resno.«

Smernicam za ukrepanje po samomoru v šolskem okolju se ta hip najbolj posveča tudi interdisciplinarna skupina za preprečevanje samomora, ki jo vodi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Kot pravi Bučaličeva, se o samomorih v šoli veliko pogovarjajo v povezavi s snovjo, ko obravnavajo vlogo družine, socializacijo mladostnika, pomen stikov, odklonske socialno-patološke pojave. »Ker ima Zasavje visok delež samomorilnosti (desetletno povprečje ga uvršča na peto mesto med dvanajstimi regijami, o. p.), je treba k tej temi pristopiti zelo previdno. Računati moramo, da je v skupini učenec, ki ima žal tudi to izkušnjo.«



Če je med mladimi več samomorov ob koncu pouka, na statistično višjo stopnjo samomorilnosti med starejšimi vplivata jesen in zima zaradi manj interakcij med ljudmi. Bučaličeva razume črne misli starostnikov: »Kolikokrat starejši tožijo, zakaj da se ljudje ob njih ne raznežijo tako kot ob malčkih. To vse pove o njihovi izredni osamljenosti in poslabšani kvaliteti življenja.«