Kakšne so prave cene zdravstva, to je zdaj vprašanje

Ljubljana – Skupščina ZZZS je na izredni seji včeraj sprejela 2,847 milijarde vreden finančni načrt zdravstva za leto 2018 in s sklepom naložila upravnemu odboru pripravo akcijskega načrta za določitev cen zdravstvenih storitev, ki jih ZZZS še vedno nima. Zato ne ve, kaj kupuje za denar zavarovancev.

Dogovorne cene v zdravstvu, o katerih je v intervjuju za Delo včeraj spregovorila direktorica novomeške bolnišnice Milena Kramar Zupan, so predstavnike gospodarstva spodbudile k spraševanju, kako bi prišli do standardov zdravstvenih storitev. Standardi so osnova za »prave cene« v zdravstvu. V ceni zdravstvene storitve bi morali biti upoštevani vsi stroški, ki nastanejo, a jih je najprej treba poznati. Ocenili so, da je odsotnost standardov ena največjih anomalij v zdravstvu, v debati pa se je izkazalo, da mnogim ni jasno, kako sploh priti do njih in do cene storitve.

Čim prej standardi zdravstva

Gre za to, kakšne operacije so sploh na voljo bolnikom, kakšne materiale slovenskim bolnikom vgrajujejo v telo med operacijami, kakšno kri se daje s transfuzijo, kakšna zdravila so potrebna, koliko časa porabi stroka za operacijo, koliko strokovnjakov sodeluje pri tem in podobno. »Kako ste lahko sprejeli finančni načrt za 2,8 milijarde evrov, če ne obstajajo normativi za to, kar kupujemo?« je vprašal Jože Smole iz vrst delodajalcev, ki je glasoval proti finančnemu načrtu. »Prihajam iz komunale. Vsak komunalec ve, kaj je standard in kolikšna je cena. Če ZZZS tega ne ve, je bolje, da vsi skupaj odidemo,« je menil Igor Antauer, dolgoletni član skupščine ZZZS. »Izvajalci sploh ne vedo, kaj kupujejo. Mi vemo o materialih bistveno več kot kdorkoli drug in bomo pomagali,« je ponudil predstavnik trgovinske zbornice iz Kemofarmacije. Gregor Makuc, včasih sekretar mednarodnega združenja farmacevtskih družb, je menil, da je treba standarde in cene postaviti še letos.

Boljše in dražje ali ceneje

Vendar pa so večji poznavalci zdravstva, kot sta zdravnika Martin Toth (predstavnik zavarovancev) in Nina Pirnat (strokovne službe ZZZS), opozorili, da tako zlahka v zdravstvu ne gre, saj lahko standarde določijo le tisti, ki se na operacije in zdravljenje bolnikov spoznajo, torej stroka. Zakon iz leta 1992 je oblikovanje standardov naložil ZZZS, a četrt stoletja kasneje jih še vedno ni.

Da gre za zelo kompleksno nalogo, je potrdila ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc: »Ali bo nekdo dobil protonsko črpalko za 18.000 evrov ali malo slabšo za 10.000 evrov,« je ponazorila dilemo. »Pred leti je rekonstrukcija dojke trajala deset ur, zdaj jo naredijo v treh urah,« je Sladjana Jelisavčič iz ZZZS navedla primer, kako se spreminjajo standardi dela.

Po besedah ministrice zdaj posebna skupina ministrstva in ZZZS pripravlja nacionalno stroškovno študijo, za katero zbira podatke o stroških v devetih slovenskih bolnišnicah. »Od tod bodo prišle realne cene,« je dejala in napovedala »okvire za prave cene v 2018 in 2019«. Sicer pa glavni reformni zakon (predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju) predvideva ustanovitev Inštituta HTA za določanje in spremljanje cen.

Zdravstvo pa ima še več težav. Po besedah Kolar Celarčeve je treba do leta 2020 povečati število zdravnikov za 12 odstotkov, to je za 700. Slovenija razpolaga s premalo denarja za zdravstvo: po najnovejših podatkih OECD imamo 2039 evrov na prebivalca, medtem ko je povprečje EU 2799 evrov. V nekaj letih bo (po reformnem zakonu) za zdravstvo na voljo dodatnih 300 milijonov evrov, je napovedala ministrica za zdravje. V kroničnih težavah so zaradi pomanjkanja denarja predvsem bolnišnice in bolniki, ki morajo nedopustno (in nezakonito) dolgo čakati na storitve.

Vlada bo na prvi seji potrdila finančni načrt ZZZS, splošni dogovor, ki je podlaga tudi za dodatne preglede in operacije, pa naj bi sprejela že januarja. Za 15 bolnišnic, ki so skupaj prejele 135 milijonov evrov po intervencijskem zakonu, »sanacijski odbor aktivno dela in pripravlja načrte«. Ministrica je poudarila, da ima zdravstvo premalo denarja. »Tisti, ki govorijo, da po korupciji špancira 500 milijonov evrov, zavajajo,« je dodala.

Finančni okvir zdravstvu je postavila ministrica za finance Mateja Vraničar Erman, ki se je udeležila skupščine ZZZS. Poudarila je prioritetni pomen zdravstva, a v okvirih možnosti. »Zaznali smo, da je zdravstvena blagajna utrpela največjo škodo,« je dejala, zato ji bo nekaj denarja (107 milijonov evrov v nekaj letih) dodal proračun. Kar 100 milijonov na leto pa je sredstev, ki bi jih ljudje morali vplačevati, a jih ne. V pokojninsko blagajno plačuje to državni proračun; to je treba urediti tudi za zdravstveno blagajno, je dejala.

V Mariboru pomanjkanje zdravnikov in dotrajane stavbe

Druga največja slovenska bolnišnica je lani prejela od države 5,5 milijona evrov intervencijskih sredstev, tako da zapadlih računov nima več, poslovno leto 2017 pa bo predvidoma sklenila s približno osmimi milijoni evrov presežka. To zadostuje za nekaj več kot enomesečno plačilo računov dobaviteljem. Njen poglavitni dodatni strošek so povišani stroški dela - za UKC dodatnih deset milijonov evrov na leto. Tako bo imela bolnišnica predvidoma vsak mesec milijon evrov primanjkljaja, če ne bo ZZZS plačeval storitev po bistveno višjih cenah.

UKC ima velike kadrovske težave, saj ima nezasedenih kar 87 zdravniških delovnih mest. V zadnjih petih letih je odšlo 61 zdravnikov (lani 15). Imajo pa tudi vrsto drugih težav, povezanih z denarjem. »Naša oprema je 85-odstotno izrabljena. Nujno potrebujemo endoskopske stolpe za pregled gastroenteroloških bolnikov, ki krvavijo iz prebavil. Brez teh jim ne moremo pomagati,« je direktor Vojko Flis navedel le eno izmed težav. Najbolj kritične pa so stavbe, saj leta in leta ni bilo denarja niti za vzdrževanje, kaj šele za kaj več. »V stavbe bi morali vložiti 130 milijonov evrov,« je povedal Flis.

Slovenj Gradec: Razočarani nad 
razpisom specializacij

Slovenjgraška bolnišnica je iz državnega proračuna za pokritje izgube dobila 5.242.597 evrov. Finančno luknjo, ki je bila večja od tega zneska (6.661.249 evrov), so konec leta povsem zakrpali še s pomočjo sredstev ZZZS in drugih plačnikov zdravstvenih storitev. Na včerajšnji dan so dobaviteljem dolgovali 240.650 evrov. »Zamujamo s plačili, ki so zapadla po 5. januarju,« je povedal direktor Janez Lavre in dodal, da se z dobavitelji dogovarjajo o podaljšanju plačilnega roka s 30 na 60 dni, kar bi ublažilo težave v letošnjem letu.

Največje kadrovske težave imajo v urgentnem centru, za katerega so dobili odobreni le dve specializaciji in imajo le dva specializanta, čeprav bi jih potrebovali vsaj šest. Na oddelku za urologijo potrebujejo vsaj še tri specialiste. »Kljub zagotovilom nismo dobili odobrenih dveh specializacij. V bolnišnici potrebujemo še dva specialista ortopeda, dva specialista radiologa in štiri specialiste kirurge,« je dejal Janez Lavre.

Celje: Težave s kadrom 
v podpornih službah

Bolnišnica Celje je 4,17 milijona evrov intervencijskih sredstev že porabila za plačilo zapadlih obveznosti do dobaviteljev. Nekaj lanske tekoče izgube je še ostalo, prav tako celotna pretekla izguba 5,2 milijona evrov. V skladu z zakonodajo so morali najprej pokriti tekočo izgubo, in če bo kaj denarja ostalo, bodo pokrivali izgubo iz preteklih let. Bolnišnica je sicer likvidna, a bo imela letos s tekočim poslovanjem prav take težave kot lani, če se cene storitev ne bodo povišale. Dodajajo, da so zaradi dobrega poslovanja v preteklih letih dobili manj intervencijskih sredstev glede na višino svojih letnih prihodkov kot bolnišnice, ki so poslovale slabše.

Medtem ko jim zdravstveni kader še uspe dobiti, imajo vedno več težav v podpornih službah, ki na dan oskrbujejo do 500 hospitaliziranih bolnikov. Že nekaj časa neuspešno iščejo energetike in delavce za kuhinjo. Zasebni sektor namreč energetike, električarje, strojnike, vzdrževalce, kuharje, informatike praviloma plačuje bolje, kot jih lahko bolnišnice v skladu s kolektivnimi pogodbami. Vlada ima pred očmi vedno le zdravstveni kader, vendar bolnišnice brez podpornega kadra ne morejo delovati, opozarjajo v Celju.

Ptuj: Manjka vse, le bolnikov je dovolj

Čeprav je ptujska bolnišnica iz državnega proračuna dodatno dobila 6,15 milijona evrov, to ne pokrije niti izgube, ki se je nabrala od leta 2009. Lanskega obračuna še ni, a je že v lansko leto vstopila s 6,5 milijona evrov nabrane izgube. Poleg tega je imela še za 5,611 milijona evrov neplačanih računov, ki jim je potekel zakoniti rok plačila. Od svojega javnega zavoda v takšnem finančnem stanju pa je država še zahtevala 0,6 milijona evrov za lastno udeležbo pri gradnji urgentnega centra. Država ptujsko bolnišnico izčrpava in s tem vedno znova postavlja pod vprašaj njen regijski status.

Denar je glavni problem bolnišnice, zadnje desetletje jim ustanovitelj in plačnik ne priznavata težavnosti njihovih opravljenih storitev - sistematično prenizko plačujeta njihovo delo.

Kakšen pa je njen standard, pove že to, da na kirurški oddelek (3600 operacij na leto v splošni anesteziji) s tremi premajhnimi dvoranicami nekajkrat na leto vdre kanalizacija; domačini sami zbirajo denar za inkubator, za mamograf, za del urgentnega centra. Primanjkuje tudi zdravnikov; zdravstveno oskrbo zagotavljajo s približno 50 zdravniškimi podjemnimi pogodbami.

Brežice: Uradno ničla, v resnici polmilijonska izguba

Po dolgih letih pozitivnega poslovanja je bolnišnica leta 2016 pridelala 338.000 evrov minusa. Lansko poslovno leto bo uradno končala blizu ničle ali z majhno izgubo, je povedala direktorica Anica Hribar: »Ocena temelji na podatkih o poslovanju v prvih 11 mesecih. Podatkov za december še nimamo.« V resnici so poslovne številke manj spodbudne. »Vzrok za poslovanje blizu ničle je to, da moramo državno pomoč v letu 2017 beležiti kot prihodke - 263.000 evrov za poplačilo starih dolgov in odpis neplačanih sredstev v amortizacijski sklad v višini 205.000 evrov. Realno gledano bi bili okoli pol milijona evrov v minusu.« Posledica sistemskih težav ostajajo visoke zapadle obveznosti, ki so se tudi zaradi državne pomoči skrčile z 1,8 na 1,2 milijona evrov. Do dobaviteljev znašajo 750.000 evrov, bolnišnica mora zaposlenim izplačati še 36.000 opravljenih ur dela.

Zaradi likvidnostnega krča nimajo dodatnih kadrovskih težav, je pa že jasno, da finančne pomoči ministrstva za nakup pol milijona evrov vrednega CT-aparata letos ne bodo prejeli, prav tako jim država ne bo povrnila vsaj dela sredstev od skoraj 0,9 milijona evrov, ki so jih vložili v gradnjo urgentnega centra.

Trbovlje: Brez dviga cen likvidni le še dva meseca

Najmanjša slovenska bolnišnica ni med najbolj kritičnimi, čeprav lansko leto tudi zanjo ni bilo rožnato. Brez interventnih 471.700 evrov bi imela skoraj milijonsko izgubo, tako pa bo ta polovico manjša.

Toda finančna injekcija bolnišnicam je bila bolj gasilska akcija kot sistemski ukrep, ki bi imel dolgoročni učinek, meni direktorica Romana Martinčič: »Ta enkratni transfer je pomagal pri likvidnostnih težavah, da smo lahko za kratek čas zadihali. Poravnali smo vse zapadle račune, aktualne pa plačujemo v rokih. Če se cene storitev ne dvignejo, bomo likvidni še kakšna dva meseca, čeprav smo stroške materiala in storitev delno že oklestili.« Zmanjšujejo zaloge, nabavljajo le nujno opremo in nujno potreben potrošni material, v zadnjem mesecu so znižali strošek podjemnih pogodb.

Pri krčenju nadurnega dela niso bili najuspešnejši. »Za učinkovito zmanjšanje nadur bo treba prevetriti procese, opustiti nepotrebne aktivnosti in izboljšati organizacijo dela,« ugotavlja Martinčičeva, ki je na čelu bolnišnice šele od lanske jeseni. Ocenjuje, da vse omenjeno povzroča 20 odstotkov izgube, preostali del izgube pa je sistemske narave.