Kam jeseni dejansko odhajajo slovenski vojaki?

Štirinajsti kontingent Slovenske vojske se jeseni v Afganistan odpravlja brez tako imenovanih nacionalnih omejitev, ki so slovenskim vojakom doslej onemogočale sodelovanje v bojnih operacijah. Poslej bo drugače.
Objavljeno
09. avgust 2010 17.48
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek
V drugi polovici oktobra bo Slovenija postala del bojnih operacij na afganistanskih bojiščih. Če so delovanje Slovenske vojske znotraj misije Isaf v šestih letih navzočnosti pripadnikov SV pod Hindukušem poskušali opravičevati s »sodelovanjem v mirovniški misiji« in prazno frazo o izpolnjevanju dolžnosti do zveze Nato, to zdaj ne bo več mogoče.

Štirinajsti kontingent Slovenske vojske se jeseni v Afganistan odpravlja brez tako imenovanih nacionalnih omejitev, ki so slovenskim vojakom doslej onemogočale sodelovanje v bojnih operacijah. Poslej bo drugače. Del slovenskega kontingenta, ki bo v Afganistanu uril bataljon (kandak) afganistanske vojske, bo nastanjen v Šindandu, mestecu, ki je od Herata, kjer je bila doslej nastanjena glavnina slovenskih odprav, v »normalnih« razmerah oddaljeno poldrugo uro vožnje. Zdaj ta pot traja bistveno dlje, potovanje po njej pa je tudi za najbolj izkušene poznavalce regije smrtno nevarno. Šindand je zadnji dve leti morda najbolj nevarno mesto zahodnega Afganistana, kjer so visoko ceno že plačali španski in italijanski pripadniki Isafa. Talibska navzočnost v istoimenskem okraju se krepi. Mesto de facto obvladujejo uporniki in opijske milice. Razmere so vsak dan slabše.

Pričakovati je, da bo del 14. kontingenta Slovenske vojske, ki bo usposabljal afganistanske vojake, pripotoval v Šindand konec oktobra. Tedaj bodo varnostne razmere v državi nadvse zapletene, saj bo to obdobje po parlamentarnih in provincijskih volitvah, ki utegnejo državo pripeljati do roba nove državljanske vojne. Poleg tega se bo po naših informacijah v prihodnjih tednih vendarle začela večja ofenziva Natovih sil v Kandaharju, ki bo gotovo »radikalizirala« tudi prebivalstvo, ki doslej ni bilo naklonjeno talibom, mednarodnim silam pa nikakor ni uspelo pridobiti njegovega zaupanja. Morebitna večja vojaška operacija v Kandaharju bo - kakor vedno doslej - razpršila talibsko gibanje po sosednjih provincah in okrajih. Še posebno tistih, ki so upornikom bolj naklonjeni. Eden izmed okrajev, kjer so talibi vsak dan bolj dobrodošli - v nasprotju z vladnimi in mednarodnimi silami - je ravno Šindand. A ni bilo vedno tako.

Nekoč neukrotljiva plemenska postojanka

Mesto v dolini, skozi katero teče znameniti afganistanski cestni obroč in kjer leži največje vojaško letališče v državi, od koder so vzletali najprej sovjetski, zdaj pa ameriški bombniki, je dolga leta veljalo za »neukrotljivo plemensko postojanko«, ki jo je s svojo močno plemensko milico vodil Amanula Kan, nekdanji mudžahid in posredni sodelavec talibskega režima, ki je v prvih letih po začetku ameriške vojne proti terorizmu postal vsemogočen gospodar vojne. V Amanulu Kanu, globoko vernemu Paštunu, so Američani po padcu talibskega režima videli človeka, ki bi lahko vodil širše območje na zahodu Afganistana. Z njim se je hitro povezal tudi novi afganistanski predsednik Hamid Karzai, ki je v etnično mešani državi (sploh na njenem zahodnem delu) nujno potreboval zvestega sodelavca. Še posebno zaradi dejstva, da je v sosednjem Heratu iz meseca v mesec naraščala moč Ismaila Kana, nekdanjega vojaškega poveljnika in daleč najbolj vplivnega moža na zahodu države, ki si je med letoma 2001 in 2004 v provinci Herat ustvaril svojo malo kraljevino.

Vzpon Ismaila Kana je začel ogrožati Karzaija in njegov vladajoči krog, zato se je slednji - z ameriškim dovoljenjem - odločil za vojaški obračun z nasprotnikom iz Herata, čigar temeljni vir dobička je bilo trgovanje z Iranom, tudi z mamili in orožjem. Ker so bile tedaj afganistanske varnostne sile še v povojih (tudi danes ni bistveno bolje), je Karzai za spopad z Ismailom Kanom za pomoč zaprosil starega znanca Amanula Kana, vladarja Šindanda, od koder je bilo tedaj brez vsakršnih težav mogoče priti v »odprti« in slabo varovani Herat, prestolnico province. Karzai je Amanulu in njegovim borcem obljubil mastno plačilo, zato so se slednji - Afganistanca ni mogoče kupiti, lahko ga le najameš - nemudoma podali proti Heratu. Hitro so prebijali presenečene obrambne linije Ismaila Kana in se približali vhodu v mesto - zdelo se je že, da se bo razvnela velika bitka. Tedaj pa so se v spopad vmešali Američani in bombardirali vmesni prostor med glavninama enot sprtih strani. Obe vojski sta se umaknili. Ismail Kan je ostal v sedlu.

Izdaja

Toda Amanulovi možje nikoli niso dobili obljubljenega plačila. Karzai jih je pustil na cedilu. Odnosi z oblastmi v Kabulu so se zategadelj močno poslabšali, hkrati pa je Ismail Kan načrtoval maščevanje. Prvi poskus atentata je Amanula Kan preživel: rešili so ga španski vojaški zdravniki, ki so bili takrat v okolici Šindanda (ime kraja v paštunskem jeziku pomeni zeleno jezero). Amanula je tedaj izjavil, da bo Špancem - in mednarodnim silam - večno hvaležen. To je bil (v letih 2005 in 2006) čas plodnega sodelovanja plemenskih milic in mednarodnih sil, ki so jih v Šindandu in bližnji dolini Zerko, večnem sodu smodnika, vodile posebne enote ameriške vojske. Ko je v drugem poskusu leta 2006 »lojalistom« Ismaila Kana uspelo ubiti Amanula, konkurenčnega gospodarja vojne, se je ravnovesje porušilo. Nastal je varnostni vakuum, ki so ga zapolnili lokalni trgovci z opijem in plemenske milice, med katerimi pa ni več veljalo dolgoletno premirje.

V mestu in dolini je zavladal kaos, na katerega je vplival tudi dokončni padec Ismaila Kana v sosednjem Heratu. Sod smodnika je razneslo. Iz Helmanda, Kandaharja in Faraha so v Šindand začeli prihajati »prebujeni« in opogumljeni talibi: v Afganistanu se je začenjala nova vojna. Nekaj tisoč Amanulovih borcev je bilo prepuščenih samim sebi. Mladoletni sin Amanula Kana ni bil kos vlogi Amanulovega naslednika, zato se je med vojaškimi poveljniki vnel srdit spopad za prevlado, kar je povzročilo nastanek novih zavezništev.

Prevladalo je tisto, ki ga je vodil Ahtar Mohamed, nekdanji Amanulov vojaški poročnik. Mohamed se je sodeč po ameriških in španskih obveščevalnih virih povezal s talibi, zato so se Američani odločili, da ga ubijejo. To je bil trenutek, ki je zaznamoval (krvavo) prihodnost mesta in doline, ki leži na strateško, politično in kulturno zelo pomembni meji med paštunskim in tadžiško-hazarskim območjem, tako rekoč tematskim parkom morebitne državljanske vojne.

Množični poboji civilistov

Tridesetega aprila 2007 je ameriško vojaško letalstvo v operaciji, katere tarča je bil Ahtar Mohamed, ubilo 130 ljudi. Med žrtvami napada je bilo najmanj 70 civilistov, kar je potrdila tudi raziskava Združenih narodov. Dan po napadu je v mesto prispel španski novinarski kolega in sopotnik z mnogih poti David Beriain (dela za TV Cuatro in CNN Spanish), ki se je v Šindandu mudil vsako leto od 2004. dalje. »Mesto je bilo polno bombnih kraterjev. Tudi do pet metrov globokih. Povsod se je širil vonj človeških in živalskih trupel. Bilo je očitno, da ameriška letala niso pazila na civiliste. Med drugim so bombardirala tudi novo osnovno šolo, kjer je bilo v času pouka 1200 dečkov. Med žrtvami napada je bilo ogromno otrok. V mestu tedaj nisem videl enega samega taliba, sem se pa še isti dan srečal z Ahtarjem Mohamedom. Bil je šokiran in zgrožen. Zanikal je vsakršno sodelovanje s talibi in dejal, da je ves čas sodeloval z Američani, ki pa so ga, kdo ve zakaj, čez noč uvrstili na seznam teroristov. Dodal je, da bo v prihodnje drugače. Potem mu je sodelavec nekaj prišepnil. Mohamed je rekel, da moramo oditi, ker prihajajo ameriški bombniki,« se spominja Beriain, ki je bil priča tudi druge velike Isafove operacije v Šindandu, v kateri je bilo avgusta 2008 ubitih najmanj 40 civilistov.

Po ameriškem napadu se je Ahtar Mohamed - po naših podatkih je še vedno živ in zdrav in je trenutno eden izmed talibskih poveljnikov v sosednji provinci Farah - pridružil talibom, v dolini pa se je vnela vojna. »Šindand in dolina Zerko sta trenutno najbolj izpostavljeni območji na zahodu države, kjer nihče nima resnične oblasti, spopadi pa se, skupaj s številom civilnih žrtev, ves čas stopnjujejo. »Bojim se, da slovenski vojaki prihajajo v pekel. In to v najslabšem možnem trenutku,« je za Delo povedal avtor kultnega dokumentarca o vojni na zahodu Afganistana z naslovom Španci v mišolovki, v katerem sledi zgodbi dveh španskih vojakov, ubitih v talibskem napadu novembra 2008, in med drugim tudi izsledi človeka, ki se je odločil za napad na špansko patruljo.

»Naše tarče so vsi tuji vojaki«

To je bil mula Fateh Mohamed, eden izmed talibskih poveljnikov, ki v Šindandu še vedno vodi lokalno uporniško gibanje, s katerim se bodo v prihodnjih mesecih skoraj gotovo »soočili« pripadniki 14. kontingenta Slovenske vojske. Mula Fateh Mohamed je prek povezav v Afganistanu dostopen za novinarska vprašanja, na katera največkrat odgovarja v »varni hiši« v Heratu.

»Tujci bombardirajo in uničujejo naše domove ter ubijajo naše otroke in ženske. Morali bi se zavedati, da se zaradi tega rojevajo novi talibi. Zakaj so tujci prišli v našo deželo? Da nas uničujejo? Kaj je razlog? Borim se v božjem imenu. Talib sem postal, ker so tujci vdrli v našo državo. Boril se bom do smrti. Mi nismo teroristi kakor Al Kaida, borimo se za svoje pravice. Če bi mi odšli v druge države in jih zasedli, bi se tamkajšnji ljudje borili proti nam, zato jih ne bi mogli označiti za teroriste, tako kot vi nas ne smete imeti za teroriste,« pojasnjuje talibski voditelj iz Šindanda, ki je osebno izdal več ukazov za smrtonosne akcije, sam je izbral tudi izvajalca omenjenega napada na španske vojake.

»Vsi smo bili veseli za moža, ki je bil izbran, da izvede napad, tudi on se je smejal. Molili smo in ga pripravljali na napad na izbrano tarčo. Nismo vedeli, ali bodo tarča španski ali italijanski vojaki ali vojaki iz katere druge države. Nismo vedeli in ni bilo pomembno. Pomembno je bilo le, da so bili tujci, zato smo, ko smo dobili informacijo, da prihajajo, poslali samomorilca v akcijo,« opisuje mula Fateh Mohamed eno izmed svojih najbolj odmevnih akcij, zaradi katere so španski vojaki nehali patruljirati po Šindandu in okolici, njegove besede pa iz španščine ni ravno težko prevesti v slovenščino. »Moje sporočilo španskim vojakom, še posebno pa družinama vojakov, ki sta bila ubita, je, da bi morali od španske vlade zahtevati, naj umakne svoje sile iz Afganistana, saj smo islamska država in ne maramo tujcev. Če ne bodo odšli, jih bomo še naprej napadali. Vsak dan bolj.«

V seriji vojaških operacij, ki so sledile neuspešnemu in krvavemu lovu na Ahtarja Mohameda, so ameriške posebne enote ubile še dva vidna lokalna voditelja, zato se je večina prebivalstva dokončno obrnila proti mednarodnim silam, s katerimi so skoraj pet let zelo dobro sodelovali. Na območju Šindanda se je začel krepiti vpliv sosednjega Irana, ki - tako zatrjujejo naši viri - talibskim borcem na obmejnem območju zagotavlja logistično podporo in jih oskrbuje z orožjem in obveščevalnimi podatki. Enako velja za sosednjo provinco Fara, kjer smo se med lanskim obiskom pri ameriških vojakih prepričali o obsežni talibski navzočnosti, hkrati pa dobili potrditev, da je nekoč sorazmerno varno in mirno območje postalo pravo gojišče upora, v katerem je samo v Fari sodelovalo tudi najmanj 500 tujih bojevnikov svete vojne (večinoma Saudijcev in Pakistancev).

Frontna črta

Za sile Isaf pot nazaj ni več mogoča: bombni napadi in njihova »postranska škoda« (številne civilne žrtve) so odprli Pandorino skrinjico nepovratnega konflikta, v katerem bodo od jeseni sodelovali tudi pripadniki Slovenske vojske. V Šindandu (najverjetneje v oporišču na tamkajšnjem letališču) se bodo pridružili italijanskim, ameriškim in afganistanskim vojakom, ki jim doslej nikakor ni uspelo prevzeti nadzora nad mestom in dolino.

V zadnjih mesecih so mednarodne sile na čelu z Američani za razbitje talibov in predvsem z namenom, da prevzamejo nadzor nad širšim območjem, začele uporabljati »iraško« taktiko sodelovanja s plemenskimi milicami v okviru tako imenovanega programa vaške stabilnosti. Ta program je preslikava uspešne taktike, ki si jo je med letoma 2006 in 2008 v Iraku zamislili general David Petraeus, tedanji poveljnik vseh ameriških sil v Mezopotamiji in sedanji poveljnik Natove misije Isaf in ameriške vojske v Afganistanu. Program temelji na sodelovanju z nekdanjimi pripadniki uporniških skupin, ki se - v zameno za plačilo - odpovejo uporu in se v sestavu nekakšnih vaških straž pridružijo mednarodnim in afganistanskim varnostnim silam v boju proti nekdanjim soborcem.

Program v Afganistanu - v nasprotju z Irakom, kjer plemenske vezi vendarle niso tako močne, stopnja družbenega razvoja pa je bistveno višja - za zdaj ni obrodil sadov. Američani javno še vedno zanikajo, da so vaške straže ustanovili s podkupovanjem, po naših podatkih pa je mesečna plača pripadnika novih, mednarodnim silam zvestih enot 160 dolarjev.

Isaf se je začel dogovarjati z (med seboj sprtimi) plemenskimi milicami brez vednosti lokalnih oblasti, kar je potrdil tudi predstavnik afganistanske vlade v Šindandu Lal Mohamed Omarzai. »Nekateri posamezniki, ki so zdaj aktivni v teh enotah, so se v preteklosti na strani talibov bojevali proti tujim in afganistanskim vojakom. Te enote so nezanesljive, nimajo pravih voditeljev in so nepriljubljene med prebivalstvom,« trdi Omarzai. Njegove besede je potrdil tudi Nur Kan Niekzad, tiskovni predstavnik afganistanskih varnostnih sil v Heratu. Povedal je, da so bile te enote ustanovljene brez sodelovanja z lokalno policijo. »Ustanavljanje oboroženih skupin Afganistanu nikoli ni prineslo nič dobrega,« je dodal Niekzad.

S tem se strinja tudi politični analitik Ahmad Sajedi. Zgodovina dokazuje, pravi, da takšne oborožene skupine zanima vse kaj drugega kakor red in mir, saj je vojna smisel njihovega obstoja. »Te skupine se zavedajo, da brez vojne, prelivanja krvi in negotovosti v državi ni potrebe po njihovem obstoju, zato bodo poskušale ustvarjati krize in z njimi služiti, saj jim vojna zagotavlja redno plačilo in privilegije, ki jih v miru nimajo,« je za Inštitut za poročanje o vojni in miru (Institute for War and Peace Reporting) prejšnji teden povedal Sajedi.

Ob vsem skupaj bi veljalo še omeniti, da so v Šindandu v zadnjih dveh letih zaporedoma »poželi« najbogatejšo žetev opijske paste doslej. Šindand in njegova okolica sta eno izmed velikih afganistanskih opijskih področij, ki so jih vladne enote za boj proti mamilom ves čas pustile pri miru.