Kamion za pekel, iz nebes pa po letalskih stopnicah

Miklavž v Ljubljani: Čeprav ga je po drugi svetovni vojni v naših krajih izpodrinil dedek Mraz, pa ga ni nikoli zares pregnal
Objavljeno
05. december 2018 09.00
Posodobljeno
05. december 2018 14.01
Miklavž se je že vozil po Ljubljanici, se spustil s strehe na Kongresnem trgu naravnost v kočijo, v sprevod so vključili celo tramvaj in načrtovali polet v balonu. Foto Jože Suhadolnik
Ko bo drevi nad Ljubljano padla tema, se bo Miklavž, najstarejši in prvi dobri decembrski mož, v spremstvu parkeljnov, vragov in angelčkov z Gradu z vzpenjačo spustil še v mesto. S Krekovega trga bo ob 17. uri tako kot zadnjih 17 let krenil proti Magistratu in Prešernovemu trgu, vmes pa bodo svetopisemski liki otrokom delili tradicionalne Miklavževe darove, pecivo, sadje in bombone.

Kot se spominja Lojze Sedovnik, inspicient v Lutkovnem gledališču Ljubljana, je zamisel za Miklavžev sprevod po Ljubljani nastala po njihovi predstavi Miklavžev večer iz leta 1994, ki jo je občinstvo zelo dobro sprejelo. Tedanjemu direktorju Ignaciju Šunjiću je s sodelavci predlagal, da bi kaj podobnega pokazali tudi ljudem na ulici, nad čemer je bil navdušen in se je takoj povezal z občino. Tako se je leta 1996 Miklavžev sprevod v njihovi organizaciji že vil po mestnih ulicah (od leta 2001 ga prirejajo s takrat ustanovljenim zavodom Turizem Ljubljana).



»Ker Miklavž pride iz nebes, smo iskali primerno vozilo, da bi to poustvarili. Spodnji del kamiona, ki smo ga našli v Šenčurju pri Kranju, smo s kulisami preuredili v pekel, tam so bili parkeljni, zgoraj pa so stali Miklavž in angeli. In potem smo se vsakič spomnili kaj novega. Eno leto so se prijatelji policisti specialci, preoblečeni v vrage, spustili s platan na trgu pred gledališčem, eno leto so tako potapljači prilezli iz Ljubljanice … Miklavž se je vozil po Ljubljanici, se spustil s strehe na Kongresnem trgu naravnost v kočijo, enkrat smo v sprevod vključili celo ljubljanski tramvaj in načrtovali polet v balonu na vroč zrak, nazadnje pa smo Miklavžu priskrbeli kar prave letalske stopnice, oblečene v oblak, ki ga vleče štirikolesnik s parkeljni za volanom. Ker so Miklavža, ki je hodil po ulicah, lahko videli le tisti v prvih vrstah, sem iskal rešitev, da bi ga dvignili. Sosed, ki je delal na Brniku, mi je povedal za stare letalske stopnice, ki bi si jih bilo mogoče sposoditi. In tako so se obdržale,« je zgodovino zanimivosti iz zakulisja Miklavževega sprevoda opisal Sedovnik.

image
Kot razkrivajo v Lutkovnem gledališču Ljubljana, je bilo v zadnjih letih nekaj pritožb na preveč strašljivo naravo parkeljnov, ki so jih hitro ukrotili. Foto Jože Suhadolnik


Iz leta v leto je naraščalo ne samo občinstvo, ampak tudi število sodelujočih – letos jih je kar okoli 150, z rožički parkeljnov bodo strašili študenti – prireditev pa je zdaj postala že tradicionalna. »Prva leta je sprevod v naši izvedbi zaznamoval tudi pozdrav ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Spominjam se, da je pomahal s stolnice, z zvonika cerkve, ki je posvečena svetemu Nikolaju, v pozdrav so zadoneli še zvonovi,« je še dodal Sedovnik, ki so ga gostoljubno sprejeli tudi pri frančiškanih, ko se je porodila zamisel, da bi se Miklavž poslovil z vstopom v cerkev na Prešernovem trgu.
 

Imeniten obisk za meščanske družine


Prvo miklavževanje na Slovenskem je bilo najbrž tisto leta 1839, razširilo pa se je najverjetneje iz mestnih hiš na podeželje, piše Damjan J. Ovsec v knjigi Trije dobri možje: resnična zgodovina svetega Miklavža, Božička in dedka Mraza. V Ljubljani je še pred prvo svetovno vojno zahajal s svojim spremstvom v trgovine, obdaroval je otroke v Schmittovi trgovini s krasnimi igračami nasproti Kresije. Prav na ulicah, mimo katerih hodi še danes, Ovsec opisuje še druge zanimivosti. Med obema vojnama je z balkona oziroma strehe Krisperjeve trgovine v Stritarjevi ulici z angeli in parkeljni pozdravljal otroke ter mednje metal konfete, bombone in cenene igrače. Miklavža so poleg trgovin najemale tudi bogate meščanske družine, pri čemer so si stroške takega imenitnega obiska na domu delile, da je bilo ceneje. Miklavž se je s spremstvom pripeljal v treh kočijah; v prvi, ki sta ga vlekla belca, je bil sam z angeli, v drugi, ki sta jo vlekla vranca, Lucifer in sv. Anton, v tretji kočiji, v katero so bili vpreženi vranci ali rjavci, pa parkeljni. Tej navadi se nekatere znane ljubljanske družine niso odpovedale niti po drugi svetovni vojni.

image
Koga bodo jutri zjutraj čakala darila?
Fot Tomi Lombar


Že med vojnama se je zlasti v Ljubljani zelo razširila navada, da so otroci pisali pisma Miklavžu in jih polagali na okno, metali pa so jih tudi v poštni nabiralnik. Miklavževina je vsebovala jabolka, orehe in šibo miklavževko, ki so jo dobili poredni otroci. A v resnici je bila šiba nekoč kot čarobni pripomoček, prenašala naj bi vitalno moč, ki jo vsebuje narava, še dodaja avtor. Še proti koncu 19. stoletja je bil zavitek sladkarij ali kos lecta na kmetih že pravo razkošje, mestnim otrokom pa je že kmalu nosil igrače.
 

Leta 1988 množica brez konca in kraja


Čeprav je Miklavža po drugi svetovni vojni v naših krajih izpodrinil dedek Mraz, pa ga ni izkoreninil, še zlasti ne na podeželju. Anketa inštituta za narodopisje iz leta 1974 je pokazala, da je Miklavž takrat še hodil naokoli v polovici anketiranih krajev. Prednjačil je alpski svet, za njim panonsko območje in osrednja Slovenija, navaja Ovsec. Šestega decembra 1988 smo v našem časopisu zapisali, da je v poznih popoldanskih urah prejšnjega dne otroke pozdravil pred Šentflorjansko cerkvijo. »Za vse darilc ni moglo biti dovolj, saj ga je že na Gornjem trgu pričakala množica ljudi brez konca in kraja, tako da sta sprevodu le stežka utirala pot parkeljna, ki sta neutrudno rožljala z verigami in strašila poredneže. Potlej so zavili po Starem trgu in od tam prek Šuštarskega mostu na Mestni trg, pa k Rotovžu, kjer se je Miklavž od otrok poslovil – do prihodnjega leta.« In da četudi so bili Miklavževi javni obhodi dolga leta opuščeni, je ta sprevod, ki ga je pripravilo staroljubljansko kulturno društvo, dokazal, da ne otroci ne odrasli tega dobrega moža niso pozabili.
 

Vir legend


Sveti Nikolaj, ki mu pri nas največkrat pravimo Miklavž, se je rodil med letoma 280 in 286 v Patrasu v Grčiji in o njegovem življenju ni zanesljivih poročil, veliko pa je legend. Postal je škof v Miri v Mali Aziji, pozneje pa eden najbolj priljubljenih svetnikov. V 10. stoletju je v Nemčiji nastala navada, ki je ohranjena še danes, da Miklavž obišče otroke in jim na večer pred svojim godom 6. decembra sam ali v spremstvu prinaša darove. Pridne otroke nagradi, poredne pa prepusti kazni svojih spremljevalcev parkeljnov. Njegov lik se je prepletel z vrsto poganskih šeg in verovanj. Tako kot še marsikateri (sredo)zimski obhodnik drugod po Evropi, denimo sveta Lucija, se pojavlja v zimskem času, ker se takrat po starodavnih verovanjih na zemljo vračajo duhovi prednikov. Po zaslugi Nizozemcev in Nemcev je zašel tudi v Ameriko, kjer je iz njega nastala nova podoba o Božičku (iz nizozemskega Sinterklaasa je postal Santa Claus).

image
Po mnenju nekaterih bi Miklavž moral imeti na kapi tudi križ. Foto Voranc Vogel


Kot še razkrivajo v Lutkovnem gledališču Ljubljana, je bilo v zadnjih letih nekaj pritožb na preveč strašljivo naravo parkeljnov, ki so jih hitro ukrotili, vsako leto znova pa na njihov naslov priroma kakšna pritožba, zakaj Miklavževa škofovska kapa ne premore križa. »Miklavževa obleka je prava škofovska, kupljena v specializirani trgovini v Trstu,« odgovarjajo na očitek.