Kapelici je zgodbo napisal smrtonostni plaz

Pod snegom je pred natanko sto leti umrlo 250 ujetnikov, v njihov spomin pa je bila še istega leta zgrajena Ruska kapelica.
Objavljeno
07. marec 2016 20.48
Blaž Račič
Blaž Račič

Kranjska Gora – Na današnji dan pred sto leti se je na pobočju Mojstrovke nad prelazom Vršič sprožil snežni plaz in pod sabo pokopal več kot sto vojnih ujetnikov in njihovih stražarjev. S tem se je začela pisati zgodovina Ruske kapelice, ki so jo po koncu zime junija 1916 v spomin na žrtve plazu postavili na današnji osmi serpentini Ruske ceste.

Razsežnosti plazu so bile presenetljive. Gozdarska študija, ki so jo pripravili pred začetkom gradnje ceste čez prelaz Vršič, tako velikega plazu ni predvidela. Objekti za bivanje ujetnikov in vojakov ter protilavinska zaščita taborišča in pred tisto zimo zgrajeni nadstreški nad cesto niso bili zgrajeni za takšno količino snega.

Konec februarja in v začetku marca 1916 je zapadlo veliko mokrega in težkega snega, 8. marca pa se je sprožil plaz, ki je podiral vse pred sabo. Skoraj kilometer širok se je raztezal od Erjavčeve koče do Tičarjevega doma (med kočama je sto metrov višinske razlike) in je zasul celotno severno taborišče pri Erjavčevi koči, podrl spomenik nadvojvodi Evgenu – poveljniku avstro-ogrske vojske na jugozahodnem bojišču –, ki so ga gradili na vrhu Vršiča. Pod pritiskom mokrega in težkega snega niso zdržale niti protilavinske strehe, ki so jih postavili nad cesto, saj je vojska zahtevala prevoznost prelaza tudi pozimi, je razložil zgodovinar v Gornjesavskem muzeju Jesenice dr. Marko Mugerli. Štiri dni kasneje (12. marca 1916) se je po potresu v Posočju sprožil še en plaz, ki ni povzročil toliko škode kot prvi, vse razsežnosti tragedije pa so spoznali šele spomladi, ko se je stopil sneg.

Naravna katastrofa je zbližala vojne ujetnike in njihove stražarje. Čeprav so stražarji avstro-ogrske vojske ujetnike (predvsem Ruse pa tudi Tatare, Ukrajince, Kozake in druge) jemali za tretjerazredne ljudi, so zasute kolege iskali skupaj, je izpostavil Mugerli.

****

Žrtve mogočnega plazu

Lokalna župna kronika tedanjega župnika v Kranjski Gori Andreja Krajca, ki je pokopaval žrtve, priča o 272 žrtvah plazu, podatki pa so primerljivi s podatki iz primarnih virov v dunajskem vojnem arhivu. Marko Mugerli meni, da sta oba plazova skupaj vzela okoli 250 življenj.

Žrtve plazu so bile zakopane tudi do 30 metrov pod snegom, pogosto so bila trupla izmaličena. Rusko kapelico so postavili na mestu, kjer so našli posmrtne ostanke zadnje, najnižje najdene žrtve, na nadmorski višini tisoč metrov, kar je šeststo višinskih metrov nižje od prelaza Vršič.

Trije srečniki

O treh rešenih ljudeh poročata Zvonka Zupanič Slavec in Petra Testen v knjigi Ruska kapelica pod Vršičem. Avstrijskega desetnika so rešile deske. Zasut je bil šest metrov globoko in je kopal 36 ur, da se je rešil. Peka je rešila peč in že spečen kruh, tretjega so živega izkopali drugega dne po plazu, ko je njegovo ječanje slišal vodja orožniške postaje.

Soldaški britof

Posmrtne ostanke žrtev plazu so leta 1937 s »soldaškega britofa«, ki so ga uredili na območju vlečnice Podles v Kranjski Gori, prenesli v skupno grobnico, tik ob Rusko kapelico, nad njo pa stoji kamnita piramida. V grobnico so položili tudi okostja žrtev, ki so jih našli ob Ruski cesti.

Na odprtju vojaki in ujetniki skupaj

Rusko kapelico – kapelico sv. Vladimirja so v gozdu tik ob osmi serpentini na Ruski cesti postavili leta 1916. Okoli 1. novembra tega leta je bila pred kapelico prva slovesnost, na kateri so sodelovali tako vojaki avstro-ogrske vojske kot tudi vojni ujetniki in civilisti, ki so sodelovali pri gradnji ceste.

Skrb Slavčevih za kapelico

Gradbenik Josip Slavec je po prvi svetovni vojni začel skrbeti za Rusko kapelico. Tedaj je vodil popravilo ceste in je nad kapelico postavil kočo, v kateri so se po letu 1992, ko so na pobudo njegovega sina Saše Slavca organizirali prvo slovensko-rusko srečanje, neformalno srečevali udeleženci slovesnosti pri kapelici. Družina Slavec še naprej skrbi za kapelico.

Za ruske emigrante kot domovina

Ruski emigranti so med obema vojnama vsako leto obiskovali kapelico, ki jim je predstavljala domovino. Po drugi svetovni vojni je zanimanje za kapelico zamrlo, spomin na dogodke med prvo svetovno vojno so ohranjali predvsem domačini. Od leta 1992 se ob kapelici zberejo vsako zadnjo nedeljo v juliju.

Po besedah zgodovinarja Marka Mugerlija je kapelica eden redkih ruskih oziroma pravoslavnih spomenikov, ki je bila zgrajena na ozemlju tedanje Avstro-Ogrske, če že ni edini.

1.500 žrtev plazov med vojno

France Malešič v knjigi Spomin in opomin gora popisuje zgodovino plazov v gorah v času soške fronte. Med letoma 1915 in 1917 je naštel 15 večjih plazov, ki so zahtevali človeški davek. Skupaj so plazovi v slovenskih gorah po dostopnih podatkih v vojnem obdobju zahtevali okoli 1500 žrtev.