»Kar jejte, otroci moji, mama ima zdaj dovolj moke!«

Življenje pri Krajnčevih se je po zaslugi dobrih Delovih bralcev zelo spremenilo, za kar so iz srca hvaležni vsakemu darovalcu.

Objavljeno
23. januar 2015 15.07
Pri Kranjčevih v Majšperku, 20.1.2015, Majšperk
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Pred mesecem dni smo bralce Dela prosili za pomoč Krajnčevim. Zgodba je mnoge ganila. Na računu Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje se je za družino zbralo 13.449 evrov, ljudje iz vse Slovenije pa so jim darove pošiljali po pošti ali jih osebno vozili na dom. S fotografom sva se znova odpravila v Lešje pri Majšperku, da bi darovalcem pokazala, kako zelo so pomagali haloški družini.

Ob hiši je na dveh vrveh v soncu plapolalo perilo. Že na daleč je dišalo, saj je bilo končno oprano s praškom. Pred vrati nas je že čakala Simona. Vedra in nasmejana. Po prijaznem pozdravu je povedala: »Adrijan vas že komaj čaka z gasilskimi avtomobili.« Pohiteli smo v hišo, po hodniku pa je prikorakal fantič s polnim naročjem avtomobilov in jih položil k tistim, ki jih je že prej razstavil po kuhinjski mizi. »Več kot dvajset jih je dobil in čisto vsakega se je razveselil,« je pojasnila mama. Tako drugačen je bil videti. »Si zrasel v enem mesecu?« sem vprašala, Adrijan pa je skomignil z rameni, se do ušes nasmehnil in me povlekel k mizi. Nisem mogla verjeti, da je to isti fant, ki se je zadnjič nemo skrival za maminim hrbtom.

»Poglej,« me je dregnil in iz avtomobilčka izvlekel cevko. »Celo šprica lahko, če nalijem vodo vanj,« je povedal. »Tega so mu pripeljali gasilci iz Majšperka,« je pojasnila Simona, ki za vsako igračo ve, od kod je prišla. »Zelo smo bili presenečeni, ko so zavili k nam. Joj, kakšno veselje je bilo! Adrijana so za ves dan vzeli s seboj. Ne morem vam povedati, kako je bil vznemirjen, da je lahko sedel v pravem gasilskem avtu in videl, kako deluje. Zmenili so se, da bo fant jeseni, ko bo šel v šolo, začel hoditi tudi na gasilske vaje.«

Prazniki, kot se šika

Adrijan je kimaje pritrjeval maminim besedam. Do takrat bo gotovo dobro poučen o gasilskih avtomobilih, saj jih neprestano preučuje. »Večina je še v škatlah. Sam se je odločil, da se bo igral le s tremi, štirimi, druge pa je skrbno spravil, da jih bo imel, če bi se ti morda pokvarili. Nobenega noče odnesti ven, da se ne bi umazal. Toliko mu pomenijo,« je poudarila mama.

Amadeje
ob našem obisku ni bilo doma. »V šoli v naravi je,« je povedala Simona. »Še nikoli ni bila na počitnicah. Tako srečna je bila, ko sem jo peljala na avtobus. Zaposleni na šoli so se organizirali in jo popolnoma opremili z oblačili za na pot. Joj, takoj po objavi članka, že v nedeljo, se je k nam pripeljala družina iz Murske Sobote. Vprašali so, kje je tista deklica, ki bi rada za praznike jedla piščanca z mlinci. Ko je prišla ven, so iz prtljažnika potegnili piščanca, ne enega, kar dva, in veliko vrečo mlincev. Za oba praznika smo jih jedli. Amadeja jih je le polila z maščobo od piščanca, meso pa prihranila za pozneje, da bi užitek dlje trajal. Takšnih praznikov že dolgo nismo imeli. Miza je bila polna, celo narezek je bil na njej pa sok smo imeli,« je naštevala, »in to vse po zaslugi dobrih ljudi.«

Deklica je menda skakala od veselja, ko je dobila tablico. Tudi zanjo so prišle igrače. Celo iz Nemčije so jih poslali, skupaj z oblačili za oba najmlajša. »Eno od punčk je nesla s seboj v šolo v naravi. Kristjan in Julijan pa sta dobila vsak svoj prenosni računalnik. Gospa Šegula iz ptujskega podjetja Tames, kjer sta opravljala prakso, ju je poklicala, naj prideta ponju. Ne morete si predstavljati te sreče! Tako sem ji hvaležna pa tudi vsem drugim dobrim ljudem. Res! Vsakemu posebej! Beseda hvala je premalo, res premalo, za tako dobroto in tako pomoč ... Nikoli si nisem mislila, da nam bodo ljudje, tudi od daleč, ki nas sploh ne poznajo, tako naklonjeni. Niti ene slabe izkušnje nismo imeli. Obljubljali so, da nas ne bodo pozabili. Zdaj imamo dovolj hrane, a ne vem, kako bo čez mesec.«

Zapisani v srce

Pokazala je na kuhinjski pult: »Aparat za kruh so nam poslali iz Majšperka. Dobro se speče. Zadnjič so otroci rezali tanke kose, saj so se bali, da ga bo zmanjkalo, pa sem jim rekla 'kar jejte, otroci moji, mama ima zdaj dovolj moke', in sem zamesila še enega.«

Simona je vse darovalce popisala v zvezek. Samo imena in naslove, ni pomembno, kaj in koliko je kdo prispeval. Jasno mi je bilo, da jih ni zapisala le na papir, ampak globoko v srce. »Dokler bom živa, bodo vsi ti za novo leto dobili doma narejeno čestitko. Ni važno, tudi če bo trajalo ves mesec. Teh ljudi ne bomo nikoli pozabili pa tudi vsi anonimni darovalci bodo ves čas v naših mislih,« je poudarila in nadaljevala: »Ste videli, da že delamo? Ko bodo električarji končali, bodo prišli iz Lunosa namestit prezračevanje. Sinovo sobo, ki nima okna, bodo sušili brezplačno. Pa nova okna smo že naročili. Je že plačano. Z Zveze prijateljev so že nakazali denar. Ko so pri Roletarstvu Arnuš izvedeli za našo zgodbo, so nam dali skoraj štiristo evrov popusta, čeprav nimajo nobene akcije. Mislim, da bo februarja že vse gotovo,« je pripovedovala Simona, ki se je od prejšnjega srečanja iz zaskrbljene, redkobesedne in utrujene mame prelevila v spretno organizatorko.

»Hišo bomo morali še izolirati. Če bo ostalo kaj denarja, bomo kupili material, delali pa bomo sami. Moževa stara starša sta jo pred sto leti zgradila z gobami in gozdnimi sadeži. Dedek jih je iskal po gozdu, babica pa jih je še v mraku nesla na tržnico. Ob štirih popoldne se je vračala domov, pa ni še nič jedla ... Ves denar je šel v hišo. Če sta zmogla onadva, bomo tudi mi,« je odločno zatrdila. »Ko se bomo znebili vlage, bomo potrebovali pohištvo. Vse je zgnilo ... Hladilnik in pralni stroj imamo že obljubljena.«

Čeprav je materialna pomoč za družino neprecenljiva, so jim ljudje, ki so prihajali v hišo, prinesli tudi neverjetno moč, psihično podporo in jim dali občutek sprejetosti. »Čez vse praznike se mi je vlekla pljučnica, pa sem kljub temu zmogla z ljudmi. Malo mi je bilo nerodno, ker sem tako kašljala, a so razumeli. Iz Gorenjske se je pripeljal gospod z velikim paketom hrane. Ko mi je stisnil roko, sem v dlani nekaj začutila. Vedela sem, da je denar. Ko se je odpeljal, sem šla takoj na pošto in plačala položnico. Veste, bilo je zelo hudo. Vsega vam zadnjič niti nisem mogla povedati. Samo na položnicah smo imeli že za 1600 evrov dolga. Vprašanje dni je bilo, kdaj nam bodo odklopili elektriko, za vodo so nas že dali na sodišče pa tudi iz šole nam je grozilo nekaj podobnega,« je kar vrelo iz nje.

Urgentno ukrepati!

Novembra lani je Krajnčevima postalo jasno, da bo treba nekaj ukreniti. »Znanec mi je predlagal, naj se pozanimam o Botrstvu. Poslal mi je informacije in celo obrazce. Izpolnila sem jih in nesla na CSD Ptuj. Socialni delavki sta bili šokirani, ko sem jima povedala našo zgodbo. Obiskali sta nas. Ko sem odprla vrata, je ena stopila korak nazaj in rekla, da že zunaj voha vlago. Jaz nisem nič vohala, ker sem že leta živela v takem. S kolegico sta se samo spogledali in rekli, da bo treba urgentno ukrepati. Mož ni bil navdušen, da bi revščino kazali v javnosti. Rekla sem mu, da bom podprla vsako drugo rešitev, če jo ima. Vsako noč me je dušil kašelj pa Adrijana tudi. Nič nismo spali! No, čez nekaj dni me je vprašal, ali je še čas za javnost, in me prosil, naj se potrudim. Zaradi otrok! Ko sem prišla na CSD, so bili že vsi papirji pripravljeni. Poslali so jih na Zvezo prijateljev mladine v Maribor, od tam pa v Ljubljano,« je povedala.

Zdaj je tudi Francu Krajncu jasno, da je žena ravnala prav. »Zdi se mi, da so tudi njega ljudje spremenili,« je ocenila Simona. »Toliko jih je bilo in čisto vsi so prišli z dobrim namenom. Žal mi je, da ne morem vsakega posebej omeniti, a vsem smo iz dna srca hvaležni! Vozili so nam hrano, oblačila, pralni prašek, pripeljali so nam drva, meso, v kakšnem paketu je bila tudi kuverta z denarjem. Ljudje so telefonirali in mi dajali podporo. Neki gospe sem številke s položnic kar narekovala. Objavila jih je na facebooku in ljudje so jih plačevali. Potem me je poklicala in rekla 'to lahko odkljukate, ono lahko odkljukate' ... Neverjetno! Hvala vsem,« je že ničkolikokrat ponovila Krajnčeva, Adrijan se mi je medtem ugnezdil v naročje, skozi kuhinjo pa je prišel Aleksander, drugi najstarejši sin.

Ko naju je Simona predstavila, mi je močno stisnil roko, me pogledal v oči in rekel: »Hvala!« Mama je opravičila njegov hitri odhod: »Nekaj ima z ledvicami. Prišel se je uredit, ker mora na preiskave k zdravniku. Kristjanu so pa operacijo prestavili na 2. februar ... Saj bo! V torek imam tudi jaz kontrolo za raka. Vem in verjamem, da bo vse v redu! Saj mora biti,« je stisnila pesti, ljubeče pogledala najmlajšega in dodala: »V soboto [danes, op. a.] bo imel rojstni dan. Šest let bo star!« Adrijan jo je vprašal: »Mama, ali bo torta?« Simona: »Seveda bo, sine, zdaj ni skrbi, ker ima mama moko!« Fantiču so se zasvetile oči, dvignil je roko, stisnil pest in vzkliknil: »Yes!«

Ko smo se poslavljali, je po dovozu pripeljal poštar. S paketom. »Ta je iz Novega mesta,« je poročal, Simona pa je povedala, da je moral enkrat prav posebej pripeljati k njim, ker je bilo toliko paketov. Z Adrijanom sta ga odprla. V njem so bile testenine, riž, moka, puding in čokolada. Čeprav je od objave zgodbe minil že ves mesec, ljudje Krajnčevih še niso pozabili. Naj tako tudi ostane! Hvala vsem in vsakomur!