Beseda karantena se v medijih množično pojavi vsakokrat, ko izbruhne nova, neznana prenosljiva bolezen. SSKJ2 karanteno razloži kot osamitev zaradi suma okuženosti, s podpomenom prostor, stavba za tako osamitev.

Vendar pa se sodobna raba besede karantena, kot jo izkazuje gradivo iz korpusa Gigafida, širi tudi na pomene, od katerih jih večino dojemamo kot pozitivne: v karanteno damo računalniške naprave, ki jih sumimo okužbe z računalniškim virusom. Umetniki se zaprejo v karanteno, da se lahko v polnosti posvetijo ustvarjanju, športniki se zaprejo v karanteno, da se lahko maksimalno pripravijo na tekmo.



Glavna razlika med naštetimi vrstami karanten je, ali nas v karanteno zaprejo drugi ali pa se zapremo sami. Ker je karantena zaradi bolezni neprostovoljna in za zaprte nevarna, je zato tudi strašljiva, tako za tiste, ki smo zunaj, še bolj pa za tiste, ki so notri.



Ker besed in njihovih pomenov ne moremo zapreti v karanteno in jih s tem izolirati od sveta in drugih besed, se lahko širijo, spreminjajo, izginjajo, s tem pa se prilagajajo sodobnemu svetu.

Pomeni besede karantena so se torej razširili. Upajmo, da se tudi virus, vzrok za to, da karanteno in poimenovanje zanjo sploh potrebujemo, ne bo razširil.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: Dejan Gabrovšek.