Kdo je na UKC obveščal koga in kako

Dogodki na nevrološki kliniki niso postavili le vprašanj o evtanaziji, ampak tudi vprašanja o informiranju odgovornih.

Objavljeno
20. januar 2015 23.05
Ljubljana 30.03.2011 - Novinarska konferenca Klinicnega centra Ljubljana - na sliki David Vodusek.foto:Blaž Samec/DELO
Brigite Ferlič Žgajnar, Ozadja
Brigite Ferlič Žgajnar, Ozadja
Ljubljana – Dogodki na nevrološki kliniki niso postavili zgolj vprašanj o evtanaziji, ampak tudi vprašanja o informiranju odgovornih oseb v kritičnih situacijah. Kaj je bilo krivo, da so bile le-te kljub jasnim protokolom obveščene prepozno ali na napačen način, in kdo bi moral prevzeti odgovornost?

Prof. dr. Bojana Žvan, predstojnica Kliničnega oddelka za vaskularno nevrokirurgijo in intenzivno nevrološko terapijo UKC, vztraja, da je strokovni direktor nevrološke klinike prof. dr. David B. Vodušek v primeru ekscesa zdravnika Ivana Radana z vpletanjem v zadevo oziroma s tem, da o dogajanju ni telefonsko obvestil ne nje ne njenega namestnika, presegel svoje pristojnosti. Vodstvu UKC je zato včeraj predlagala izobraževanje zaposlenih na področju pristojnosti in odgovornosti z namenom odprave pojavov vzporednega vodenja. »Vodja oddelka ne sme preskakovati predstojnika, strokovni direktor pa tudi ne,« je bila jasna.



David B. Vodušek je o usodnem decembrskem zapletu, ko je bolnik menda dobil kalij, povedal, da ga je o zadevi menda obvestil vodja oddelka več dni po tem, ko se je to zgodilo. »Glede narave tega dogodka ni bilo (takrat) pri vodji oddelka dvoma in tudi meni je zdravnik, ki je za dogodek odgovoren, zadevo tedaj predstavil tako, da je bila moja dolžnost, da jo takoj sporočim nadrejenim, pooblaščenki UKC za varnost in organom pregona.« O tem, zakaj ni v zvezi s tem obvestil predstojnice oddelka Žvanove, je dejal, da je bila pisno obveščena sočasno kot nadrejeni. »Res pa je, da glede na naravo dogodka nisem čakal na njeno mnenje oziroma ji zadeve nisem predal v reševanje«. Vodja oddelka prim. Viktor Švigelj bi moral o dogodku poročati prav njej, je potrdil Vodušek, in to takoj ko je za dogodek izvedel, torej več dni pred tem, ko je poročal njemu. Zakaj tega ni storil in se je odločil za drugačen način poročanja, je še vedno uganka, saj se je po posvetu z odvetnikom zavil v molk. Vodušek je povedal še, da njegova prioriteta ni bila odsloviti ga z besedami, da »ni prišel k pravemu, ampak naj gre k predstojnici«, ampak je bilo treba »preprečevati potencialno nevarnost za bolnike ter se ravnati po pravilih in predpisih«.

Počasen odziv

Sicer pa je Švigelj obiskal Voduška po priporočilu Štefana Groska, predsednika Komisije za medicinsko etiko (KME) v UKC. O zadnjem je Ivan Radan za Delo povedal, da ga je opozoril na svoje dejanje, a da je ta »reagiral neodzivno, rekel, da se še slišiva, da se bo posvetoval s kolegi«. Grosek je povedal, da se je Radan nanj obrnil v petek, 19. 12., in ga po ob telefonu vprašal, ali bi se lahko sestala, ker ima etično vprašanje o poteku zdravljenja enega izmed svojih bolnikov. Ko sta se sestala, mu je povedal zgodbo, ki ga je pretresla. »Ker nisem bil popolnoma prepričan, ali je to vse res ali ne, sem si vzel čas za premislek, kako naj ravnam. Od Šviglja sem nameraval pridobiti še informacijo in se nato posvetovati s kolegi. V nedeljo, 21. 12. 2014, sem dobil Švigljevo pismo, v katerem je prosil za posvet v zvezi z etično dilemo. V pismu ni navedel za kaj gre, vendar je bilo zelo verjetno, da gre za isto stvar,« se spominja Grosek. Na sestanku v ponedeljek, 22.12., je bilo jasno, da je čas za alarm. Grosek in še en član KME sta Šviglju svetovala, naj s tem takoj seznani strokovnega direktorja Voduška in mu prenese zgodbo.