Kdo je Stane Zore

Živeti svoje duhovništvo in redovništvo so zanj sanje.
Objavljeno
04. oktober 2014 17.06
Ti. Kr, Delo.si, STA
Ti. Kr, Delo.si, STA
Ljubljana - Novi ljubljanski nadškof Stane Zore je vodja slovenskih frančiškanov. Duhovnik z dolgim kaplanskim stažem je deloval po različnih koncih Slovenije, danes pa deluje v frančiškanski skupnosti na Tromostovju v prestolnici, piše Slovenska tiskovna agencija.

Zore je bil rojen 7. septembra 1958 na Selah pri Kamniku v kmečki delavski družini. Oče je bil rudar v rudniku krede v Črni v Tuhinjski dolini, mama pa se je ukvarjala s štirimi otroki in s kmetijo. »Gledano z današnjimi očmi smo takrat revno živeli. A ko se z bratom in sestrama spominjamo otroških let, vidimo, kako so bila lepa. Bila so polna veselja, igre, pa tudi dela na kmetiji,« je Zore razkril v nedavnem intervjuju za revijo Ognjišče ob 500-letnici province Sv. križa.

Po gimnaziji v Kamniku je naredil noviciat in se potem vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, kjer je tudi diplomiral. Večne zaobljube je naredil 4. oktobra 1984 pri manjših bratih frančiškanih. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1985.

Po posvečenju je bil kaplan, najprej štiri leta v ljubljanski Šiški, nato je bil kot pater na Brezjah kaplan v Mošnjah na Gorenjskem, kot pater na Sveti Gori pa dvakrat kaplan v Solkanu. »Zlepa nima nihče tako dolgega kaplanskega staža v provinci kot jaz,« se je pošalil za Ognjišče. Bil je tudi rektor Marijinega svetišča na Brezjah in Sveti Gori.

Sedaj je že drugi mandat provincial slovenskih frančiškanov. Provincialni minister je sicer predstojnik neke cerkvene pokrajine (province), v kateri delujejo manjši bratje.

Je tudi predsednik Konference redovnih ustanov v Sloveniji. Ta je tudi ustanoviteljica Aninega sklada, dobrodelne, nevladne ustanove, ki pomaga družinam z več otroki. In Zore je v skladu aktiven kot član strokovno nadzornega sveta.

Redovnik in duhovnik Zore še nima škofovskega posvečenja, tega bo prejel po današnjem imenovanju na novo funkcijo.

V nedavnem intervjuju za Ognjišče je Zore malo v šali, malo zares razkril, da je postal frančiškan, ker je imel preveč časa. »Najprej sem kamniško gimnazijo obiskoval od doma. Bil sem vozač. Včasih je bilo treba na avtobus čakati uro, včasih celo dve,« je dejal in nato pojasnil, da sta, namesto, da bi izgubljala čas s čakanjem, s sošolcem začela hoditi k frančiškanom, tam ministrirati, brati berila ... »Na ta način sem spoznal frančiškane. In v drugi letnik gimnazije sem že hodil od frančiškanov, kjer sem stanoval v serafinskem kolegiju v Kamniku, kakor imenujemo malo semenišče. Tako sem od blizu spoznal frančiškane ter pozneje vstopil v ta red,« je pojasnil v pogovoru.

Kot duhovnik je deloval na različnih postojankah - Brezje, Sveta Gora, v zadnjem času pa na Tromostovju. Največjo vero je srečal v Afriki, ko je obiskal naše misijonarje, in na Brezjah.

Priznal je tudi, da je spovedovanje na teh krajih zahtevno. »Najbolj zahtevno je tu, v središču Ljubljane. Sem prihaja največ težkih primerov, mislim obteženih s stisko, preizkušnjami,« je dodal. Zato je po njegovih besedah treba študirati tudi pomožne znanosti, kot je npr. psihologija.

»Opažam, da so v porastu duševne nestabilnosti pa tudi bolezni. To moraš prepoznati. Moraš vedeti, da je pred tabo bolnik. Predvsem pa se zavedati, da smo v službi Božjega usmiljenja. On je Odrešenik, zato ti grehi ne obremenijo mene in to dejstvo me obenem obvaruje tudi pred tem, da bi jaz začel po svoji pameti deliti in odrejati pravico,« je še dejal.

A biti nekje kaplan, spovednik, pridigar so zanj sanje. »Kaj hočeš lepšega! Se pravi živeti svoje duhovništvo in redovništvo. Te službe, ki ti jih bratje naložijo - pri nas so te službe voljene - niso nekaj, kar bi človek načrtoval, ko vstopi v red. Naša milost je v tem, da imajo vse te službe omejen mandat. Vem, da bom leta, ko mi je zaupana ta služba, skušal po svojih najboljših močeh služiti bratom v potrebah,« je izpostavil.

Če ga kdo vpraša, kako gre, mu odgovori: kakor drugi hočejo. »To pomeni, da smo v službi bratov. Po drugi strani te prav omejeni mandat varuje, da bi ti ta služba stopila v glavo. Zavedaš se, da boš moral to službo odložiti,« je poudaril. Ob tem je priznal, da pridejo tudi težki trenutki, saj imaš kot predstojnik opravka z ljudmi, in sicer z ljudmi v domači družini.

V razmišljanju o frančiškanskem redu je izpostavil Frančiškovo naročilo, da morajo bratje s svojim delom zaslužiti za preživljanje. »Na frančiškane gledamo kot na uboštveni, včasih so rekli beraški red, in si predstavljamo, da živijo od prosjačenja, od tega, kar jim dajo ljudje. Frančišek pa strogo naroča, naj delajo, da si pridobijo potrebno za življenje, in šele če to ne bi zadoščalo, smejo iti prosit,« je poudaril za Ognjišče.

Patri iz reda frančiškanov še danes vodijo veliko župnij, v tem pa gre po Zoretovih besedah gledati osnovni namen - biti blizu ljudem. Hkrati pa se s tem odzivajo na potrebe časa.

O prihodnosti province je dejal, da moramo biti ljudje vere, ki najprej to vero živimo. »Bog sveta ne bo izpustil iz rok. Ga nikoli ni in ga nikoli ne bo!« je prepričan novi ljubljanski nadškof, še piše STA.