Ko begunci s statusom tihotapijo ilegalne prebežnike

Ljubljana – Pred kratkim so bili trije tuji državljani na ljubljanskem sodišču obsojeni zaradi tihotapljenja ljudi čez slovensko ozemlje. Dva od treh sta Afganistanca, ki jima je Slovenija dodelila mednarodno zaščito. Vseh pravic, ki jima jih ta prinaša, bosta deležna tudi po priznanem kaznivem dejanju.

Organizirana skupina, ki jo je vodil 19-letni državljan Afganistana A. V. R., v njej pa so med drugimi sodelovali še njegov enako star rojak R. H. ter 23-letni Nigerijec in 50-letni Ljubljančan, je na zatožno klop sedla konec julija.

Policija jim je dokazala, da so od februarja lani do januarja letos poskušali ilegalno pretihotapiti čez slovensko ozemlje 37 ljudi, večinoma iz Afganistana in Irana, ki niso izpolnjevali pogojev za vstop v EU. Prebežnike, med njimi sta bili tudi dve šestčlanski družini z majhnimi otroki, so prevzemali na Hrvaškem, od koder so jih po gozdnih poteh nameravali prepeljati v Italijo ali Avstrijo. Posameznikom so za to zaračunavali od 400 do 1200 evrov. Kaznivo dejanje so priznali, zato je sodnica vsem izrekla pogojno kazen – če v preizkusni dobi ne bodo ponovno zašli na kriva pota, jim ne bo treba niti plačati kazni niti iti za zapahe.

Ko begunci s statusom tihotapijo ilegalne prebežnike

Glede na to, da je dvema od obsojenih Slovenija dodelila mednarodno zaščito, nas je zanimalo, ali bi njuno vodenje mreže tihotapljenja ljudi oziroma sodelovanje v njej lahko kakorkoli vplivalo na njun status v državi in pravice, ki jima s tem pripadajo.

Oba afganistanska državljana se, po poročanju medijev s sojenja, v Ljubljani šolata (eden je v prvem letniku ekonomske šole, drugi v petem razredu) in prejemata socialno pomoč, najemnino za stanovanje pa jima plačuje ministrstvo za notranje zadeve (MNZ).

Na MNZ so nas zavrnili, da o konkretnem postopku zaradi varstva osebnih podatkov ne morejo posredovati nobenih informacij, iz njihovih splošnih odgovorov pa je razvidno, da kaznivo dejanje, ki sta ga ponavljala dobro leto, ni takšno, da bi imelo kakršnekoli posledice za njun status. Zakon o mednarodni zaščiti namreč določa odvzem statusa samo, če obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja proti miru, vojnega zločina ali zločina proti človeštvu oziroma sum, da je pred prihodom v Slovenijo storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave v drugi državi (malo je verjetno, da bi pristojni organ dobil to informacijo, saj o tem ne sme povprašati izvorne države), ali da se obravnava kot nevaren za Republiko Slovenijo, kar se kaže zlasti v ogrožanju varnosti ozemeljske celovitosti, suverenosti in ogrožanju varstva ustavne ureditve. Tihotapljenje nesrečnikov v EU ne spada v nobeno od teh kategorij.

V 20 letih je Slovenija ugodila le 233 prošnjam

Po drugi strani je Slovenija pri podeljevanju mednarodne zaščite – statusa begunca (pri katerem posameznik pridobi dovoljenje za stalno bivanje) in statusa subsidiarne zaščite (dovoljenje za začasno bivanje) – v primerjavi z drugimi državami EU vse prej kot radodarna.

V dveh desetletjih je ugodila 233 prošnjam, skoraj polovica prosilcev je v Slovenijo pribežala iz drugih delov nekdanje SFRJ, zlasti iz Srbije, Črne gore in BiH. Pogoji, ki so jih ti ljudje – skoraj 90 odstotkov je moških in le desetina žensk – morali izpolnjevati za pridobitev statusa, so, da so zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali prepričanju, zunaj svoje domovine in se ne morejo ali se zaradi strahu nočejo vrniti tja.

Okoliščine vsakega posameznika se obravnavajo individualno in niti tistim, ki bežijo pred vojnimi spopadi, status begunca ne pripada avtomatično. Med vojno v BiH, denimo, ko je nekaj tisoč ljudi pribežalo v Slovenijo, ni bil podeljen noben status begunca po ženevski konvenciji, temveč so jim, tudi za desetletje ali več, dodelili tako imenovano začasno zatočišče, ki jim, denimo, ni omogočalo, da bi si legalno poiskali delo.

Pomoč države in zaslužki na črno

Komur država prizna mednarodno zaščito, ima pravico do prebivanja, nastanitve v zmogljivostih ministrstva za notranje zadeve (integracijske hiše) oziroma denarnega nadomestila za zasebno nastanitev, zdravstvenega in socialnega varstva, izobraževanja, zaposlitve in dela ter pomoči pri integraciji.

Kot so nam pojasnili na MNZ, so do finančne pomoči za nastanitev na zasebnem naslovu (torej zunaj azilnega doma) upravičeni prosilci za azil, tistim, ki jim je bila mednarodna zaščita že priznana, pa nadomestilo pripada tri leta, če nimajo lastnih sredstev za preživljanje ali jim preživljanje ni zagotovljeno kako drugače.

Študenti, dijaki in mladoletniki brez spremstva so do tovrstne pomoči upravičeni za čas rednega šolanja, vendar ne dlje kot do 26. leta. Denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu znaša za enega človeka 260 evrov, za par 312 evrov, za tričlansko družino 390 evrov, štiričlansko 468, petčlansko 546, šestčlansko 598, za sedemčlansko in več pa 650 evrov.

»Financiranje MNZ bi bilo ukinjeno takrat, ko bi se o osebi s priznano mednarodno zaščito ugotovilo, da ima sredstva za preživljanje ali ji je preživljanje zagotovljeno kako drugače,« so nam pojasnili na MNZ. Na vprašanje, ali služenje denarja s kriminalno dejavnostjo sodi pod »da mu je preživljanje zagotovljeno kako drugače«, nam niso odgovorili.