Ko je odgovornost za mlade prevelika

Mladi oskrbovalci: Ob nastajanju zakona o dolgotrajni oskrbi želijo na FDV opozoriti tudi na obstoj mladih neformalnih oskrbovalcev

Objavljeno
19. avgust 2019 10.00
Posodobljeno
20. avgust 2019 12.54
Namesto mladostne razigranosti do osem odstotkov mladih v Evropi skrbi za katerega od družinskih članov, kar lahko včasih ogrozi njihov osebni razvoj. Foto Leon Vidic
Ljubljana – V času, ko je veliko govora o medgeneracijskem sodelovanju, pomoči mladih starejšim in obratno, tudi o raznih prostovoljskih akcijah za pomoč starejšim, se dogaja, da določena skupina mladih – po evropskih izkušnjah jih je od šest do osem odstotkov – pri oskrbi starejših in tudi drugih družinskih članov prevzema vloge odraslih. Obremenitve so včasih tolikšne, da ogrožajo njihov osebni razvoj.

· Obremenitve mladih pri oskrbi družinskih članov so včasih prevelike.
· Zaradi oskrbne dejavnosti je lahko ogrožen njihov osebni razvoj.
· Na FDV se trudijo dvigniti raven zavedanja o tej skupini v širši družbi.


Mladi oskrbovalci (young carers) v družbi niso nov fenomen, so pa kot skupina v Sloveniji za zdaj precej slabo raziskani. Medtem ko se z neformalnimi odraslimi oskrbovalci več ukvarjajo zdravstvene in druge institucije ter raziskovalci na fakultetah, se o mladih oskrbovalcih do zdaj ni veliko govorilo.


Do zdaj prezrti in brez statusa


V zadnjem času je več govora o njih v kontekstu dveh mednarodnih projektov, ki ju izvajajo na Centru za proučevanje družbene blaginje na Fakulteti za družbene vede (FDV) v Ljubljani. Prvi je projekt Me-We, ki je del programske sheme Horizona 2020, drugi pa Edycare, ki poteka znotraj programa Erasmus+. Vodja obeh projektov v Sloveniji je prof. dr. Valentina Hlebec, pri obeh sodeluje tudi Karina Sirk, raziskovalka na Centru za proučevanje družbene blaginje. Trudijo se dvigniti raven zavedanja o tej skupini v širši družbi. Ob nastajanju zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bo urejal položaj formalnih in neformalnih oskrbovalcev, pa želijo opozoriti tudi na obstoj mladih neformalnih oskrbovalcev, ki trenutno nimajo urejenega statusa; poskušajo se povezovati s pristojnimi ministrstvi.


Od zahtevne oskrbe do druženja


image
Karina Sirk, raziskovalka Foto Blaž Samec
 
Karina Sirk, raziskovalka

»Do zdaj se s fenomenom mladih oskrbovalcev nista ukvarjala nobena institucija ali projekt v Sloveniji. A dejstvo je, da tudi mladi opravljajo oskrbovalno delo. Ali si to želimo priznati ali ne, je drugo. Vzrok za neobravnavo deloma tiči v tem, da si morda veliko držav z razvitim sistemom blaginje tega pojava ne želi priznati. Dejstva, da obstajajo mladi, ki so se znašli v takih razmerah, ne moremo prezreti in to morda nakazuje pomanjkljivosti v socialnem in zdravstvenem sistemu.«


»Mladi oskrbovalci so osebe, mlajše od 18 let, ki imajo poleg običajnih razvojnih vlog v šoli in med vrstniki ter družini še posebno vlogo – pomagajo enemu izmed članov družine ali prijatelju, ki potrebuje pomoč. Lahko gre za zahtevno oskrbo ali nego, na primer babice, dedka, enega od staršev, sorojenca, ali pa zgolj za druženje, klepet in poslušanje,« razloži Karina Sirk. Velikokrat opravljajo pomembne naloge nege, so v pomoč ali podporo članu družine ali prijatelju, ki je invaliden, ima eno od kroničnih bolezni, težave z duševnim zdravjem ali drugo stanje, zaradi katerega potrebuje nego. Prevzemajo stopnjo odgovornosti, ki jo običajno pripisujemo odraslim.
8
odstotkov mladih oskrbovalcev je v evropskih državah

Kot pravi Sirkova, se mladi v vlogi oskrbovalcev lahko znajdejo po spletu različnih okoliščin: »Lahko se zgodi, da nekdo v družini hudo zboli, se poškoduje, na primer v nesreči, ali pa, denimo, njihov prijatelj trpi zaradi depresije ali drugega zdravstvenega stanja. Takšne situacije so lahko začasne ali dolgotrajne. Nekateri ljudje vlogo oskrbovalcev opravljajo vse življenje.«


Ko mladi obremenitvam niso več kos


Pojav mladih oskrbovalcev sam po sebi ni problematičen, razlaga Sirkova: »Gre za to, da ima posameznik v določenem obdobju morda več ali, bolje rečeno, različne vloge kot njegovi vrstniki. To ima lahko tako pozitivne kot negativne posledice. Problem nastane predvsem takrat, ko je oskrbovalnega dela preveč, nanj nismo (emocionalno) pripravljeni in ko ta vloga zasenči druge vloge, ki bi morale biti v tem obdobju v ospredju.«

Mlade lahko prevzemanje nalog oskrbovanja, ne da bi bili na to pripravljeni – ob drugih pomembnih razvojnih nalogah, kot so izobraževanje, družabno življenje, osebna identiteta –, resno obremeni in vpliva na njihovo duševno zdravje in počutje: »Pomanjkanje primerne podpore v prehodni fazi življenja, med šolanjem in zaposlitvijo, lahko ogrozi njihove izobraževalne in poklicne dosežke in ne nazadnje tudi življenjske možnosti. To dokazujejo tudi podatki OECD. Neuspeh mladostnikov pa ima dolgoročne posledice za družbo kot celoto.«

Izpoved: Ko sem bil v šoli, sem se počutil krivega

»Moj vsakdanjik v srednji šoli se je začel ob 5.30. Takoj po pouku sem s prvim avtobusom prišel domov, ker sem se počutil krivega, da med tem, ko sem v šoli, mama sama skrbi za očeta. Tako je bilo zame samoumevno, da sem večji del popoldneva posvečal oskrbi in temu primerno prirejal svoje želje in organiziral prosti čas. Najtežje je bilo, da se razen z mamo z nikomer nisem mogel pogovoriti o tem, kar se dogaja doma. Bila sva sama, brez nasvetov in pomoči. Nihče naju ni učil, kako poskrbeti za očeta. Spominjam se neštetih večerov in noči, ko sva z mamo premišljevala, kako se bomo prebili skozi mesec, kaj je še treba postoriti ipd. Občutek osamljenosti je takrat prerasel v depresijo. Učil sem se zvečer in ponoči, ko je oče že spal, takrat sem imel čas zase. Eden večjih izzivov je bila tudi odločitev, da ne grem študirat, ampak raje ostanem doma. Izzivi, s katerimi sem se srečeval, so bili bolj psihosocialne narave, ne toliko fizični ali celo ekonomski. Takrat bi mi pomagal predvsem pogovor s kakšnim psihologom ali zgolj socialno delavko, da bi mi pomagala doumeti, da nisem dolžan dati svojega življenja na 'pavzo', in tudi, kako se znebiti občutka krivde. Ampak ko danes gledam nazaj, ne bi spremenil ničesar, ker me je vse, kar je bilo, izoblikovalo v človeka, kakršen sem zdaj.«


Tudi pozitivni vidiki: več zrelosti in empatije


Pri tem pa Sirkova dodaja, da je lahko zmerna vključenost v domača opravila, v dinamiko družine, prijateljski krog ter celo oskrbovanje za mlade dobrodošla in koristna: »Nekateri strokovnjaki omenjajo pozitivne vidike, kot so večja psihična prožnost, boljše poznavanje sebe, večja zrelost, neodvisnost, razvijanje empatičnosti in sočutja, občutka, da delajo dobro in koristno, ter učenje novih veščin.

Težava nastane, ko obremenitve presegajo njihove razvojne zmožnosti in jim mladostniki niso kos.«
Opozarja, da mladi na vlogo neformalnih oskrbovalcev velikokrat niso pripravljeni. Pogosto jim nihče ne razloži bolezni ali stanja starša ali drugega družinskega člana ali prijatelja. »Oskrbovanje vpliva tudi na druge razvojne naloge, ki jih imajo mladostniki v tem času. Govorimo lahko celo o tako imenovani parentifikaciji, ko otroci prevzemajo vlogo in odgovornosti odraslih oziroma staršev.«

image
Na Centru za proučevanje družbene blaginje na FDV se trudijo dvigniti raven zavedanja o skupini mladih oskrbovalcev v širši družbi. Foto Leon Vidic


Manj časa za počitek, prosti čas in zabavo


Zaradi neravnovesja med obremenitvami in možnostmi razbremenitve lahko nastanejo številne težave, ki se kažejo na telesni, čustveni, miselni in vedenjski ravni, pravi Sirkova. Pojavijo se lahko težave z duševnim zdravjem, dolgoročne posledice se kažejo v mladostnikovem počutju pa tudi pri šolanju in pozneje iskanju zaposlitve: »Tudi pri mladih oskrbovalcih se posledice prevelike obremenitve lahko kažejo v utrujenosti, imajo težave s spanjem, doživljajo stres, imajo občutke krivde, sramu, jeze in strahu pred prihodnostjo. Skrbi jih za lastno zdravje in zdravje družine, težave imajo s samopodobo. Pogosto so osamljeni in socialno izključeni, počutijo se 'drugačne', poročajo o zasmehovanju in ustrahovanju. Izostajajo od pouka, imajo težave z domačimi nalogami, nižje dosežke, tudi v izobraževalnem sistemu niso uspešni. Manj časa imajo za počitek, prosti čas in zabavo,« navaja Sirkova.


Pomembno je zavedanje, da obstajajo


Ob vsem tem je zelo pomembno zavedanje, da mladi oskrbovalci obstajajo in da so njihove situacije zelo različne, opozarja Sirkova. Prepoznajo jih lahko na primer v šoli, kjer mladi v tem starostnem obdobju preživijo veliko časa, se z njimi pogovorijo, jim poskušajo zagotoviti dodatno pomoč ali informacije v zvezi z razmerami doma in jih napotijo na pristojni center za socialno delo. Lahko jih prepozna zdravstveno osebje, ki obravnava bolno osebo. Predvsem pa je pomembno, da jih prepozna državni sistem, saj je tako mogoče razviti ustrezne programe in intervencije, tako na lokalni kot na državni ravni.

image
Prof dr. Valentina Hlebec, vodja projektov Foto Roman Šipić
 
Prof dr. Valentina Hlebec, vodja projektov

»Slovenija spada med države z nizko stopnjo zavedanja in prepoznavanja pojava mladih oskrbovalcev, posebne storitve ali programi še niso razviti na sistemski ravni. Pri našem delu pa smo že našli dobre lokalne prakse na srednjih šolah, s katerimi sodelujemo. Lahko torej rečemo, da se na srednjih šolah tega pojava zavedajo in ga zaznavajo ter takim dijakom pomagajo pri usklajevanju šolskih in oskrbovalnih obveznosti.«


V nekaterih drugih razvitih državah je že dlje časa govor o mladih oskrbovalcih, ponujajo jim različne programe in jih uvrščajo med neformalne oskrbovalce. Prof. dr. Valentina Hlebec pravi, da je v Evropi od šest do osem odstotkov mladih oskrbovalcev: »Posebnih razlogov, da bi pričakovali velika odstopanja v pogostosti tega pojava v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami, nimamo. Države so različne, ponekod je med oskrbovalkami bistveno več deklet, povsod pa so oskrbovalci tudi fantje.«


Prostovoljstvo ne izriva drugih razvojnih vlog


Kako lahko družba oziroma država z ustrezno socialno politiko prepreči negativne posledice pri mladih oskrbovalcih? Že zdaj se omenja veliko pozitivnih praks in dobrih projektov, še zlasti prostovoljskih v domovih za starejše in zavodih za oskrbo na domu pa tudi po različnih šolah in vrtcih, v mladinskih organizacijah, različnih nevladnih organizacijah itd. Kako bi jih bilo mogoče povezati in doseči, da nihče ne bi bil preveč obremenjen, hkrati pa bi bilo za starejše in druge pomoči potrebne prebivalce ustrezno poskrbljeno? Dr. Valentina Hlebec odgovarja, da je težko enoznačno odgovoriti, koliko oskrbovanja je preveč za mlado osebo: »Vsekakor je zelo pomembno, da imajo različne generacije stike in so povezane. Vsi ti prostovoljski projekti so izjemnega pomena in jim je nujno dati priznanje in podporo. Vendarle pa gre pri prostovoljstvu za prostovoljno in časovno omejeno sodelovanje, ki ne bi smelo izrivati drugih razvojnih vlog pri mladih ljudeh.«

V Sloveniji je veliko dobrih projektov, toda ko se iztečejo, se njihove dejavnosti končajo. Kako to preprečiti oziroma kako poskrbeti, da se njihove pozitivne pridobitve trajno ohranijo v praksi? Dr. Valentina Hlebec pravi, da bodo rezultati obeh njihovih projektov ostali. V projektu Edycare bodo oblikovali prosto dostopen elektronski priročnik in internetno izobraževanje za strokovnjake in učitelje v slovenščini. Pri izvedbi intervencij v okviru projekta Me-We pa bodo zanje usposobili večje število strokovnjakov.

Projekta Me-We in Edycare

Projekta, ki se ukvarjata s proučevanjem mladih oskrbovalcev, na Centru za proučevanje družbene blaginje na FDV izvajajo od leta 2017 do 2021. Projekt Me-We je del programske sheme Horizona 2020, največjega evropskega raziskovalnega in inovacijskega sklada. Ukvarja se s psihološko podporo za spodbujanje duševnega zdravja in dobrega počutja med mladimi oskrbovalci v Evropi. Poleg Slovenije sodelujejo še Velika Britanija, Nizozemska, Belgija, Švica, Italija in Švedska. Letos so s projektnimi partnerji, kliničnimi psihologi iz Italije, razvili sklop psihoedukativnih delavnic, ki temeljijo na principih prožnosti in čuječnosti. Prihodnje šolsko leto jih bodo pilotno izvajali na srednjih šolah po Sloveniji, mladi oskrbovalci se bodo lahko pridružili prostovoljno in brezplačno. Nato pa bodo ta pristop predlagali kot možen preventivni program na državni in evropski ravni.

Namen projekta Edycare v okviru programa Erasmus+ pa je usposobiti učitelje in drugo šolsko osebje v višjih letnikih srednješolskega izobraževanja, da v razredih prepoznajo odraščajoče mlade oskrbovalce, stare med 16 in 19 leti, in jim pomagajo pri učenju in socialni vključenosti. Pri tem sodelujejo z organizacijami iz Belgije, Portugalske, Italije in Švedske. Cilj obeh projektov je razviti in ponuditi nova orodja in programe, ki lahko pomagajo tako mladim oskrbovalcem kot tudi šolam, ki so pomembne za prepoznavanje te skupine.